Jedro

Razlagalno pravilo iz drugega odstavka 99. člena ZOR, po katerem se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, pa se uporabi samo za razlago spornih določb pogodbe.

Ključen kriterij za (ne)uporabo drugega odstavka 99. člena ZOR je namreč okoliščina o (ne)spornosti pogodbenega določila, saj navedena določba govori o spornih in ne morda o nejasnih določbah. To pa pomeni, da lahko stranka tudi v primerih na videz jasnega pogodbenega zapisa v pravdi uveljavlja, da je sporen in da je bil skupen namen pogodbenih strank drugačen, kot na prvi pogled izhaja iz zapisa poravnave, če se presoja tako, kot se glasi.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v delu, s katerim je zavrnjena pritožba tožnika: - glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine v višini 320.516,96 EUR (prej 76.808.684 SIT) s pripadki - in posledično glede stroškov pritožbenega postopka (III. točka izreka), ter se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožniku je bil z odločbo o denacionalizaciji vrnjen poslovni objekt, glede katerega je uveljavljal več denarnih zahtevkov: - 76.808.684 SIT odškodnine na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji zaradi nemožnosti uporabe objekta; - 52.250.000 SIT odškodnine za škodo zaradi slabega vzdrževanja objekta; - 300.000 SIT odškodnine za škodo, povzročeno ob izpraznitvi prostorov; - 751.200 SIT denarne kazni zaradi zamude pri izročitvi nepremičnine v posest. 2. Sodišče prve stopnje je zahtevku za plačilo denarne kazni delno ugodilo in tožencu naložilo v plačilo 704.036,15 SIT. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo.

3. Zoper odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu spremenilo, tako da je zavrnilo še ta tožbeni zahtevek. V ostalem je pritožbo toženca in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožnik je vložil revizijo le zoper pravnomočno odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine na podlagi 72. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDen). Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju revidenta je zapis poravnave, s katerim naj bi se odpovedal »vsem zahtevkom«, vsaj nejasen, zato bi sodišče moralo uporabiti drugi odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami, v nadaljevanju ZOR) in ugotavljati, kakšna je bila volja strank ob zapisu poravnave in na kateri predmet se je poravnava v resnici nanašala. Sodišče prve stopnje je dokaze o tem izvedlo, a jih ni ocenilo, temveč se je odločilo za uporabo prvega odstavka 99. člena ZOR, po katerem je zapis poravnave uporabilo, kot se glasi. Sodišče druge stopnje se je s tem nekritično strinjalo, zato je njegovo stališče, da volje strank in predmeta poravnave ni bilo potrebno ugotavljati, nepravilno. Sicer pa sodišči vsebino poravnave razlagata zmotno in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Dokazna ocena sodišč je brez podlage, odločbi pa arbitrarni in v nasprotju z ustavnimi načeli o pravičnem sojenju. Revident nadalje niza vrsto okoliščin, s katerimi utemeljuje, da sporni zapis poravnave ne zajema vtoževanega odškodninskega zahtevka: stranki se v denacionalizacijskem postopku nikoli nista pogovarjali oziroma dogovarjali o plačilu odškodnine, temveč so se pogovori, pogajanja in dogovori nanašali izključno na predmet denacionalizacijskega postopka, tj. vrnitev nepremičnine v naravi in način njene vrnitve. Upravni organ ni pristojen za odločanje o odškodninskem zahtevku, saj ta po svoji naravi ni denacionalizacijski in nastane šele po končanem postopku denacionalizacije, zato se tožnik o njem niti ni mogel izjaviti niti se mu odpovedati. Sodišče druge stopnje je zato napačno razlagalo določbo 69. člena ZDen in zavzelo napačno stališče, da neupoštevanje te določbe ne vpliva na pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločitve. Upravni organ ob sklenitvi poravnave ni ugotavljal, ali so jo sklenili vsi pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev, spornega zapisa poravnave pa tudi ni vključil v odločbo o denacionalizaciji. Revident očita sodišču druge stopnje kršitev 360. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP) in kršitev 25. člena Ustave, ker sodišče ni odgovorilo na številne pritožbene očitke glede okoliščin, ki so po njegovem mnenju odločilnega pomena, in na očitke, s katerimi je tožnik izpodbijal ugotovitve in zaključke prvostopenjskega sodišča glede odpovedi uveljavljanju zahtevka. Sodišče druge stopnje sprejema zaključek o odpovedi zahtevku, čeprav je ugotovilo, da udeleženci denacionalizacijskega postopka pred upravnim organom nikoli niso omenjali tega zahtevka. Zaključek je nelogičen, arbitraren in protispisen, saj je v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enaka kršitev velja tudi za ugotovitev, da pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca v postopku denacionalizacije niso sodelovali, saj je iz upravnega spisa in upravne odločbe z dne 19. 7. 1994 razvidno, da so te osebe pooblastile odvetnika A. A. in da so bile udeleženke postopka. Zavrnitev njihovega zaslišanja z utemeljitvijo, da ni potrebno, ker v postopku denacionalizacije niso sodelovale, zato ni korektna. Zmotno in v nasprotju z 69. členom ZDen je stališče obeh sodišč, da se je tožnik lahko brez posebnega pooblastila odpovedal zahtevku v imenu dedičev denacionalizacijskih upravičencev. Pravni nasledniki so soglašali, da predlagatelja skušata doseči vrnitev nepremičnine v naravi, nikoli pa ju niso pooblastili za odpoved zahtevkom, ki niso v zvezi z vrnitvijo oziroma načinom vrnitve podržavljene nepremičnine.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. V denacionalizacijskem postopku, začetem na zahtevo V. in D. S., so bile (takrat že pokojnima) upravičencema I. S. st. in V. S. z odločbo o denacionalizaciji z dne 19. 7. 1994 vrnjene nepremičnine parc. št. 6 in 10 k.o. ... Zavezanec za vrnitev nepremičnin je bila K., p.o., katere pravni naslednik je toženec K d.d.. Podlaga za izdajo odločbe je bila poravnava, ki so jo dne 13. 7. 1994 v postopku denacionalizacije veljavno sklenili vlagatelja (tožnik in V. S.) in zavezanec K. p.o. 8. Tožnik D. S. je v pravdnem postopku uveljavljal odškodninski zahtevek na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine v času od 7. 12. 1991 do sklenitve poravnave dne 13. 7. 1994. 9. Med strankama ni sporno, da je bila poravnava veljavno sklenjena in da so pogodbene stranke v njej med ostalim zapisale: „S podpisom te poravnave so urejeni vsi medsebojni odnosi in zahteve iz naslova podržavljenega nepremičnega premoženja V. S. in podržavljenega podjetja I. S. st., do zavezanca K. p.o., “. Pravdni stranki si zapis poravnave razlagata različno in mu dajeta različno vsebino. Toženec meni, da zapis poravnave obsega tudi odškodninski zahtevek na podlagi 72. člena ZDen, kar pomeni, da se je tožnik odpovedal uveljavljanju tega zahtevka. Tožnik trdi, da se zapis ne nanaša na vtoževani odškodninski zahtevek in se temu zahtevku nikoli ni odpovedal. Bistven del spora se torej nanaša na razlago navedenega zapisa poravnave. Ob takih trditvah pravdnih strank sodišče prve stopnje zapis poravnave ni uporabilo samo tako, kot se glasi (prvi odstavek 99. člena ZOR), temveč je zaradi njegove spornosti ugotavljalo vrsto okoliščin (okoliščine glede pogajanj in sklepanja poravnave, vsebino poravnave in voljo strank), na podlagi katerih je zapis poravnave razlagalo tako, kot ga razume toženec. Zaključilo je, da se je tožnik z izvensodno poravnavo odrekel oziroma odpovedal uveljavljanju v tem postopku vtoževanega odškodninskega zahtevka. Medtem ko je sodišče druge stopnje ocenilo, da je navedeni zapis poravnave jasen in ne terja nobenega tolmačenja, zaradi česar je odreklo uporabo drugega odstavka 99. člena ZOR, ugotavljanje prave volje pogodbenih strank pa označilo za pravno nepomembno. Zaradi navednega sodišče ni odgovarjalo na pritožbene očitke, ki se nanašajo na razlago zapisa, saj po njegovem mnenju ne predstavljajo več pravno pomembnih dejstev. Ob takem stališču pa izostanek obrazložitve (o pritožbenih trditvah, ki se tičejo razlage zapisa) ne predstavlja v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 360. člena ZPP, kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in arbitrarnosti odločitve.

10. Poravnava je pogodba, s katero osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja ali pravice, ki se uveljavlja, z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost ter določijo medsebojne pravice in obveznosti (prim. 1089. člen ZOR). Do poravnave lahko pride tudi v upravnih postopkih pred upravnimi organi (upravna poravnava). Določila, ki veljajo za posamezni upravni postopek, določajo tudi posebne pogoje in učinke, tako da ima sklenjena poravnava civilnopravne in procesnopravne elemente(1). V konkretnem primeru je bila poravnava, katere vsebina je sporna, sklenjena v denacionalizacijskem postopku pred upravnim organom. Ker je sporna civilnopravna komponenta poravnave, je treba pri razlagi spornega zapisa poravnave izhajati iz materialnopravnih določb Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je veljal ob sklenitvi poravnave. Vprašanje, katero razlagalno pravilo(2) bo sodišče uporabilo pri razlagi pogodbe, je pravno vprašanje. Po določbi prvega odstavka 99. člena ZOR se določila pogodbe uporabljajo predvsem tako, kot se glasijo. Razlagalno pravilo iz drugega odstavka 99. člena ZOR, po katerem se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, pa se uporabi samo za razlago spornih določb pogodbe. Na tem mestu je opozoriti na utemeljenost očitka sodišču druge stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odreklo uporabo drugega odstavka 99. člena ZOR. Sodišče je (ne)uporabo razlagalnega pravila iz drugega odstavka 99. člena ZOR nepravilno vezalo na jasnost oziroma nejasnost zapisa poravnave. Ključen kriterij za (ne)uporabo drugega odstavka 99. člena ZOR je namreč okoliščina o (ne)spornosti pogodbenega določila, saj navedena določba govori o spornih in ne morda o nejasnih določbah. To pa pomeni, da lahko stranka tudi v primerih na videz jasnega pogodbenega zapisa v pravdi uveljavlja, da je sporen in da je bil skupen namen pogodbenih strank drugačen, kot na prvi pogled izhaja iz zapisa poravnave, če se presoja tako, kot se glasi(3). Dejstvo je, da je zapis poravnave med strankama sporen prav od vsega začetka in da mu stranki pripisujeta različen pomen. Zato pravda ne zahteva uporabe zapisa poravnave v smislu prvega odstavka 99. člena ZOR, temveč razlago spornega zapisa poravnave ob uporabi razlagalnega pravila iz drugega odstavka 99. člena ZOR. Ker je sodišče druge stopnje ravnalo napak, so številne pritožbene trditve in očitki, ki se tičejo razlage zapisa poravnave, ostali neizčrpani.

11. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo. Sodišče druge stopnje bo v novem sojenju moralo ponovno presoditi tudi pritožbeno navedbo, ali je bila zavrnitev dokaza z zaslišanji dedičev (ki jih je tožnik predlagal v zvezi z ugotavljanjem vsebine in volje zapisa poravnave) s strani sodišča prve stopnje pravilna in dovolj argumentirana.

Op. št. (1): Prim. sklep II Ips 349/2000. Op. št. (2): Gre za razlagalna pravila, uzakonjena v določbah 99. do 102. člena ZOR, v poglavju RAZLAGA POGODB.

Op. št. (3): Določilo je sporno, kadar mu stranki pripisujeta različen pomen, tj. kadar ena pogodbena stranka trdi, da ima določen pomen, druga pogodbena stranka pa trdi, da je njegov pomen drugačen.Pogodbeno določilo postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenega določila (glej Franc Testen, Razlaga pogodbe – uporaba prava ali ugotavljanje dejanskega stanja, Pravosodni bilten 3/2003, stran 24 - 27).