Jedro

Sodišče se pridružuje stališču, po katerem ima Sodni svet možnost, da ponovno presodi izpolnjevanje pogojev za napredovanje ter da na tej podlagi odloči. Vendar pa mora imeti v primeru drugačne odločitve zanjo utemeljene razloge, zlasti če le-ta temelji na strožji presoji predpisanih kriterijev.

Razlaga Sodnega sveta, po kateri pri odločanju o napredovanju ni mogoče upoštevati rezultatov, ki jih je tožnica dosegla na Ustavnem sodišču RS, je v nasprotju z namenom dodelitve sodnikov kot tudi z določbo četrtega odstavka 71.c člena ZSS in pomeni izvotlitev pravice do napredovanja, ki jo zakon določa tudi za sodnike, dodeljene na delo izven rednih sodišč.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Sodnega sveta št. 2/10-184 z dne 21. 10. 2010 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodni svet je z izpodbijano odločbo predlog za hitrejše napredovanje tožnice kot okrožne kazenske sodnice svetnice na Okrožnem sodišču v ... v višji sodniški naziv zavrnil. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica na podlagi 34.a člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) 5. 8. 2010 vložila predlog za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu. Tožeča stranka je okrožna sodnica na Okrožnem sodišču v ... od leta 1999, na položaj svetnice okrožnega sodišča je bila imenovana 8. 12. 2005 in dela na kazenskem oddelku. Od 12. 1. 2006 do 15. 2. 2010 je bila dodeljena na delo na Ustavno sodišče, kjer je bila razporejena na mesto svetovalke Ustavnega sodišča. Iz pravnomočne ocene sodniške službe z dne 19. 4. 2010, ki jo je izdelal Personalni svet Vrhovnega sodišča sicer izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, vendar na ugotovitev personalnega sveta v oceni sodniške službe Sodni svet po lastni presoji ni vezan, temveč je dolžan in upravičen glede na kriterije iz 29. člena ZSS presoditi, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji za hitrejše napredovanje po prvem odstavku 32. člena ZSS, in to na ravni nadpovprečnosti, saj je napredovanje v sodniškem nazivu namenjeno zgolj tistim sodnikom, ki imajo dolgoletne izkušnje in ki pri svojem delu dosegajo rezultate, ki so na meji izjemnosti. Pri tem je potrebno izpolnjevanje vseh kriterijev, ki jih določa prvi odstavek 29. člena ZSS, in nadpovprečno izpolnjevanje kriterijev strokovnega znanja, delovne sposobnosti in sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ter opravljanja dela pri odpravi in preprečitvi zaostankov. Ocena personalnega sveta o tožničinem nadpovprečnem izpolnjevanju kriterijev se ne nanaša na sojenje, temveč je prirejena na tožničino delo pri Ustavnem sodišču. Sodniške službe in rednega sojenja pa po stališču Sodnega sveta ni mogoče enačiti z opravili dodeljenih sodnikov pri posameznih državnih organih. V tem pogledu je dodelitev sodnika na Ustavno sodišče nekoliko specifična in po naravi najbližje sojenju. Ne glede na to pa je za napredovanje v višji sodniški naziv ključno izkazovanje kriterijev od 1. do 4. točke prvega odstavka 29. člena ZSS na ravni nadpovprečnosti pri sojenju. Sodni svet tako na podlagi rezultatov, ki jih tožnica ni dosegla pri rednem sojenju in ki so pri odločanju o napredovanju odločilnega pomena, ni mogel zaključiti, da izpolnjuje pogoje za hitreje napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu in je zato njen predlog zavrnil. 3. Pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo je Sodni svet zavrnil. V razlogih ponavlja stališče, ki ga je zavzel v izpodbijani odločbi ter se pri tem sklicuje na stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče v zadevi I Up 533/2011 in z njim pritrdilo ustaljeni razlagi Sodnega sveta, da pri napredovanju sodnikov ni avtomatizma, temveč da o izpolnjevanju kriterijev Sodni svet avtonomno odloča. Pojasnjuje še, da sodnikom, dodeljenim na Ustavno sodišče, priznava pravico do napredovanja po izteku dodelitve, s tem da pri odločanju o napredovanju upošteva kriterije, ki so določeni v ZSS. Ker pa je napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu najvišja oblika napredovanja na sodniškem mestu, je namenjeno zgolj tistim sodnikom, ki imajo dolgoletne izkušnje in ki pri svojem delu dosegajo rezultate, ki so na meji izjemnosti. Sodniške službe oziroma rednega sojenja po zahtevnosti ni mogoče enačiti z opravili pri posameznih državnih organih. Od sodnikov, ki so najboljši pravniki v državi, se pričakuje, da bodo svoje delo opravljali nadpovprečno. Takih delovnih dosežkov pa ni mogoče enačiti z nadpovprečno kvaliteto sojenja, ki se zahteva za sodniško napredovanje v višji sodniški naziv. Sodni svet zato zagovarja stališče, da je potrebno kriterije iz 1. do 4. točke prvega odstavka 29. člena ZSS na ravni nadpovprečnosti izkazati pri sojenju in ga strogo upošteva pri napredovanjih dodeljenih sodnikov, medtem ko pri napredovanjih predsednikov sodišč ocenjuje predvsem njihovo delo v okviru dosežkov na področju upravljanja institucije.

4. Tožeča stranka se s takšno določitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Predlaga tudi, da se ji povrnejo stroški postopka. Tožbo vlaga iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zaradi kršitve 14. člena Ustave. V tožbi poudarja, da prvi odstavek 24. člena ZSS zagotavlja sodniku z nastopom sodniške službe pravico do napredovanja v skladu s pogoji, ki jih določa ta zakon, s tem da so po četrtem odstavku 71.c člena istega zakona sodniku, ki je dodeljen na Ustavno sodišče ali na drug državni organ, zagotovljene vse pravice do napredovanja po izteku dodelitve. Zato je razlaga Sodnega sveta, po kateri pri odločanju o napredovanju ni mogoče upoštevati rezultatov, ki jih je tožnica dosegla na Ustavnem sodišču, v nasprotju z namenom dodelitve sodnikov kot tudi z določbo četrtega odstavka 71.c člena ZSS in pomeni izvotlitev pravice do napredovanja, ki jo zakon določa tudi za sodnike, dodeljene na delo izven rednih sodišč. Navaja, da je Sodni svet s svojo razlago ustvaril nov pogoj za napredovanje v višji sodniški naziv, ki ga ZSS ne vsebuje. Pogoj ni določen v zakonu, pa tudi če bi bil, bi bil v nasprotju z Ustavo, saj bi vzpostavil nedopustno razlikovanje med sodniki, čeprav se lahko opravljanje nalog pri drugem organu ne le približa pojmu rednega sojenja, temveč ga po zahtevnosti preseže. In prav za tak primer gre v tožničini zadevi, saj je kot svetovalka v najvišjem nazivu reševala najtežja ustavnopravna vprašanja na področju kaznovalnega prava. Takšno delo presega pojem rednega sojenja, in to tako po načinu reševanja kot po zahtevnosti primerov. Obrazložitev tožene stranke je zato po mnenju tožnice nelogična in nerazumna, nedopustno razlikovanje, ki ga odločitev vzpostavlja, pa pomeni kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave.

5. Kriteriji Sodnega sveta pri odločanju o pravicah do napredovanja tistih sodnikov, ki nadpovprečnih rezultatov niso dosegli pri sojenju, so po navedbah tožnice različni. Tako v primeru višje sodnice, dodeljene na Ustavno sodišče, odločitve o izpolnitvi pogojev za hitrejše napredovanje v plačnem razredu ni vezal na pogoj, da je nadpovprečnost dosežena pri sojenju. Kriterij sojenja tudi ni mogel biti upoštevan pri vseh tistih napredovanjih sodnikov, ki pretežno sploh ne sodijo, kot so predsedniki sodišč. Razlogov za drugačno odločanje v navedenih primerih Sodni svet ne navede niti ne navede odločitev, s katerimi bi lahko svojo tezo utemeljil in s tem ne odgovori na tožničin konkretni očitek, ki so ga vsebovale že njene dosedanje vloge. Obrazložitev izpodbijane odločbe je zato pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Tožnica še poudarja, da je Sodni svet „povozil“ oceno sodniške službe, ki jo je izdelal personalni svet in s tem kršil četrti odstavek 34.a člena ZSS, saj v takem postopku Sodni svet ne more mimo ocene sodniške službe, kot to sledi tudi iz sodbe II U 17/2009 z dne 8. 9. 2010. 6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev tožbe. Ob sklicevanju na določbe 28. in 29. člena ZSS poudarja, da je treba zakonske določbe razlagati v skladu z namenom in cilji zakona ter pri tem upoštevati načelo notranje skladnosti. Določbo četrtega odstavka 34.a člena je treba razlagati v povezavi z ostalimi določbami, saj bi jezikovna razlaga, ki predstavlja zunanji razlagalni okvir, privedla do zaključkov, ki bi bili v nasprotju z določbo tretjega odstavka 24. člena in z 28. členom ZSS. Ob upoštevanju sistematične razlage tožena stranka ni dolžna, da v primeru ugotovitve personalnega sveta o izpolnjevanju pogojev za hitrejše napredovanje sodnika avtomatično napreduje v višji naziv, ampak je dolžna in upravičena, da tudi sama ugotavlja izpolnjevanje pogojev iz 29. člena ZSS, pri čemer kot izhodišče upošteva oceno sodniške službe. Enako izhaja iz Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki med pristojnostmi Sodnega sveta določa, da tožena stranka odloča o hitrejšem napredovanju v višji sodniški naziv. Razlago o nevezanosti tožene stranke na oceno personalnega sveta podpira tudi njen ustavnopravni položaj, takšno stališče pa potrjuje tudi sodna praksa. Ocena personalnega sveta se v konkretnem primeru ne nanaša na sojenje, temveč na tožničino delo pri Ustavnem sodišču, ki ga ni mogoče enačiti z rednim sojenjem. Tožena stranka se zaveda pomena in zahtevnosti dela Ustavnega sodišča, vendar je treba upoštevati, da je naloga dodeljenega sodnika nuditi strokovno pomoč, kar sicer zahteva primerne strokovne kvalitete, ne terja pa sprejemanja končnih odločitev in s tem odgovornosti odločanja, kot ga nosi sodnik v okviru rednega sojenja. Takšno stališče zastopa tožena stranka pri vseh napredovanjih dodeljenih sodnikov. Pri tem upošteva vrsto hitrejšega napredovanja. Napredovanje v sodniškem nazivu predstavlja najvišjo obliko hitrejšega napredovanja, zato je ključno izkazovanje kriterijev iz 1. do 4. točke prvega odstavka 29. člena ZSS na ravni nadpovprečnosti pri sojenju. V tožbi navedena primerjava z napredovanjem višje sodnice, dodeljene na Ustavno sodišče, ni mogoča, saj je šlo v tem primeru za hitrejše napredovanje v plačnem razredu. Pri predsednikih sodišč pa je njihovo delo v okviru uspešnosti vodenja sodišča primerljivo s sodniško službo, saj zahteva dobro poznavanje sodniškega dela, predvsem pa odgovornost za rezultate poslovanja institucije.

7. Tožeča stranka v odgovoru na odgovor tožene stranke vztraja pri svojih stališčih in predlogih. Pravna naziranja tožene stranke ocenjuje kot napačna in v izrecnem nasprotju s petim odstavkom 71.c člena ZSS. Poudarja, da bistvo konkretnega spora ni vprašanje vezanosti ali nevezanosti Sodnega sveta na oceno sodniške službe, temveč v kršitvi pravice sodnika do napredovanja, vključno s pravico do napredovanja v višji sodniški naziv, ki se mu kot dodeljenemu sodniku zagotavlja oziroma varuje na podlagi citirane zakonske določbe. Tožena stranka v odgovoru posredno priznava uporabo različnih kriterijev pri odločanju. Rezultati, upoštevani pri napredovanjih že omenjene višje sodnice in predsednikov sodišč niso bili doseženi pri sojenju, ne glede na to, za katero obliko napredovanja gre. Vodenje sodišča je delo sodne uprave, ki nima več povezave s sojenjem kot strokovno delo na Ustavnem sodišču, ki pri pripravi osnutkov odločitev o ustavnih pritožbah terja dobro poznavanje sodniškega dela. Kolikor Sodni svet postavlja dodatne kriterije za napredovanje v višji naziv, kot so dolgoletne izkušnje in rezultati na meji izjemnosti, pa bi moral obstoj teh kriterijev v konkretnem primeru preveriti. Če bi to storil, bi ugotovil, da je tožnica sodnica 23 let, da je vedno presegala pričakovan obseg dela, da ni imela nikoli težav s pravočasnostjo izdelave sodb in da ima vso dobo sodniškega dela izkušnje v kazenskem sodstvu, pri tem 12 let tudi kot izvršilna sodnica.

8. V odgovoru na tožničin odgovor oziroma pripravljalno vlogo tožena stranka vztraja pri zaključku, da nadpovprečnost pri izpolnjevanju delovnih nalog tožnice kot dodeljen sodnice ni zadosten temelj za hitrejše napredovanje v višji naziv na istem sodniškem mestu. Pri tem dodatno obrazloži kriterije in način presoje, ki ga upošteva pri odločanju o hitrejšem napredovanju ter v tej zvezi zavrača očitek o zatrjevani kršitvi določb materialnega prava. Obrazloženo pa zavrača tudi očitek tožnice, da je zmotno ovrednotila vsebino njenega dela v času dodelitve na Ustavno sodišče ter predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožeča stranka v odgovoru na odgovor vztraja pri tožbi in se sklicuje na svoje dosedanje navedbe. Poudarja, da bistvo spora ni v vprašanju pooblastil Sodnega sveta, temveč v kršitvi določb 71.c člena ZSS, po katerih je dodeljeni sodnik glede pravice do napredovanja izenačen z ostalimi sodniki in katerih očiten namen je varovanje pred morebitnim arbitriranjem. Poleg besedila, ki je veljalo v času odločanja, izkazujejo takšen namen tudi kasnejše spremembe citirane določbe. Takšen zaključek pa izhaja po mnenju tožnice tudi iz siceršnje ureditve postopka ocenjevanja dodeljenega sodnika v okviru določb 4. oddelka ZSS.

10. Tožba je utemeljena.

11. V zadevi gre za odločanje o vlogi tožnice, s katero le-ta uveljavlja pravico do napredovanja v neposredno višji sodniški naziv na podlagi četrtega odstavka 34.a člena ZSS.

12. Po citirani določbi lahko okrajni sodnik oziroma okrožni sodnik svetnik na istem mestu napreduje v neposredno višji sodniški naziv, če so pretekla najmanj tri leta od imenovanja na položaj svetnika in če iz ocene sodniške službe izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje.

13. V konkretnem primeru tožnica navedene „formalne“ pogoje po nespornih podatkih spisov nedvomno in tudi nesporno izpolnjuje. Izpolnjen je namreč tako predpisani časovni pogoj za napredovanje, saj je bila na položaj svetnice imenovana 8. decembra 2005 in torej pred več kot tremi leti od vloge, z ozirom na oceno sodniške službe z dne 19. 4. 2010, ki jo je izdelal Personalni svet Vrhovnega sodišča, pa izpolnjuje tudi pogoje za hitrejše napredovanje in s tem nadaljnji, vsebinski pogoj iz citirane zakonske določbe.

14. Sporno je vprašanje presoje izpolnjevanja predpisanih pogojev s strani Sodnega sveta, ki o napredovanju odloča, ter v tej zvezi najprej vprašanje, ali ima Sodni svet lahko drugače presodi izpolnjevanje predpisanih vsebinskih pogojev kot izhaja iz ocene Personalnega sveta in če to možnost ima, do kam seže v tej zvezi njegova presoja.

15. Izrecnih določb, ki bi Sodnemu svetu narekovale nevezano odločanje o napredovanju sodnikov, zakon ne vsebuje. Obstoječe besedilo bi zato bolj kazalo na to, da takšne možnosti nima in da pri odločanju zgolj ugotavlja, ali sta izpolnjena oba predpisana pogoja ter na tej podlagi odloči. Takšno razlago podpira ureditev, ki velja za postopek izvolitve in imenovanja sodnikov in ki, drugače kot ureditev, ki velja za napredovanja, vsebuje izrecne določbe o prosti presoji oziroma o nevezanosti Sodnega sveta na mnenje Predsednika sodišča pri predlaganju kandidata v izvolitev oziroma pri imenovanju na prosto sodniško mesto.

16. Sodna praksa, na katero se sklicujeta tako tožeča kot tožena stranka, v tej zvezi ni enotna, se pa vendarle bolj nagiba k možnosti, da Sodni svet tudi v postopkih napredovanja presoja izpolnjevanje predpisanih pogojev, v konkretnem primeru pogojev za hitrejše napredovanje sodnika. Na diskrecijski način odločanja pa kaže tudi besedna zveza „lahko napreduje“, ki je zakon pri napredovanju v plačnih razredih ne vsebuje in ki jo je mogoče razumeti (tudi) kot možnost nosilca odločanja, da kljub izpolnjenim predpisanim pogojem odloči drugače in sodnika ne napreduje.

17. Glede na povedano se sodišče pridružuje stališču, po katerem ima Sodni svet možnost, da ponovno presodi izpolnjevanje pogojev za napredovanje ter da na tej podlagi odloči. Vendar pa mora imeti v primeru drugačne odločitve zanjo utemeljene razloge, še zlasti če le-ta temelji na strožji presoji predpisanih kriterijev. V nasprotnem primeru se namreč lahko prekomerno poseže v namen zadevnega napredovanja, ki je v tem, da nadpovprečno usposobljeni sodniki z ustreznimi izkušnjami ostanejo na sodišču nižjega položaja in prispevajo k hitrejšemu in učinkovitejšemu delu na tem sodišču. Zagotavljanje stalnosti sodnikov pri sodiščih nižjega položaja, zlasti pri sodiščih prve stopnje, je po mnenju predlagatelja zakona (o spremembah in dopolnitvah ZSS, EVA 2007-2011-0008) največje zagotovilo za visoko strokovno in učinkovito delo sodišč. Zato so bistveno strožji kriteriji za napredovanje od predpisanih (nadpovprečnih) lahko vprašljivi, še zlasti ob upoštevanju omejitev, ki jih v zvezi z obravnavano vrsto napredovanja vsebujejo nadaljnje določbe četrtega odstavka 34.a člena (omejitev na naziv višjega sodnika, brez možnosti doseči položaj višjega sodnika svetnika) in ki torej položaja sodnika, ki je napredoval na podlagi četrtega odstavka ne izenačujejo s sodnikom, ki je (pod bistveno strožjimi kriteriji) izredno napredoval na podlagi prvega odstavka iste zakonske določbe.

18. V konkretnem primeru je temeljni razlog za zavrnitev predlaganega napredovanja v tem, da tožnica kot dodeljena sodnica zahtevane nadpovprečnosti ni izkazala pri sojenju. S takšnim stališčem se tudi po presoji sodišča, enako kot meni tožeča stranka, „izvotli“ upravičenje, ki ga ima kot sodnica, dodeljena na Ustavno sodišče na podlagi 71.c člena ZSS. Po citiranem členu so namreč dodeljenim sodnikom po izteku dodelitve poleg plače izrecno varovane tudi vse pravice do napredovanja v skladu s tem zakonom in torej tudi pravica do napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu, ki ga predlaga tožnica. Zato načelno stališče, ki ga v tej zvezi zastopa Sodni svet v izpodbijani odločbi, po presoji sodišča ne vzdrži pravne presoje in ne more biti podlaga za odločitev oziroma za utemeljitev neizpolnjevanja strožjih pogojev, na katere se sklicuje v izpodbijani odločbi (dolgoletne izkušnje in rezultati na meji izjemnosti). Še druge (dejanske) okoliščine, ki bi neizpolnjevanje navedenih strožjih pogojev utemeljevale, pa iz izpodbijane odločbe niso razvidne, kot na to pravilno opozarja že tožeča stranka v odgovoru na odgovor tožene stranke. Zato je izpodbijana odločba v bistvenem delu brez razlogov oziroma so razlogi napačni, saj temeljijo na napačni uporabi določb 34.a in 71.c člena ZSS. Napačno uporabo zakonskih določb pa nenazadnje potrjujejo tudi kasnejše zakonske spremembe (ZSS – J), na kar prav tako utemeljeno opozarja že tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi.

19. Sodišče je glede na povedano tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo Sodnemu svetu v ponovno odločanje.

20. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožeči stranki skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

21. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.