Jedro

Tudi okoliščina, da je povzetek tožničinih prispevkov objavljen v zborniku, ne more izpodbiti predmetne odločitve, saj ta objava ne izkazuje, ne da je šlo dejansko za mednarodni posvet ali konferenco, ne da je na njej tožeča stranka izvedla referat.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog tožnice za napredovanje v naziv svétnica, ki ga je dne 20. 1. 2016 na podlagi 6. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik), vložila ravnateljica šole A.A. V odločbi je ugotovljeno, da je imela tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje v naziv pridobljen naziv svetovalka 5 let, da je pri svojem delu nadpovprečno uspešna, da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala najmanj 7 točk, ni pa predložila ustreznih dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu, s katerim bi izkazala najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki jih je v skladu s Pravilnikom mogoče vrednotiti z najmanj 3 točkami.

2. Na podlagi dokazil je tožnica z opravljenim dodatnim strokovnim delom v skladu z 20. členom Pravilnika izkazala po a) in b) razdelku več kot 20 točk za dodatno strokovno delo, ki je v skladu s Pravilnikom ovrednoteno s 3 ali več točkami, pa tožnica ni izkazala točk. Nadalje tožena stranka navaja, da je iz seznama dodatnega strokovnega dela in na podlagi predloženih dokazil v skladu s č) razdelkom 20. člena Pravilnika tožnici ni bilo mogoče vrednotiti referata na 12. in 13. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja pedagogov tehnične ustvarjalnosti Slovenije (v nadaljevanju ZPTUS) z naslovom Projektno delo po modelu PUD-BJ "Od ideje do izdelka" v maju 2015 in v septembru 2015 ter na 14. Mednarodni znanstveni konferenci ZPTUS v novembru 2015 in dveh referatov v decembru 2015 na 15. Mednarodni znanstveni konferenci ZPTUS, saj se je na podlagi obvestil in anonimnih prijav, ki jih je prejelo ministrstvo, pojavilo vprašanje verodostojnosti potrdil. 3. Tožena stranka je preverila dejstva v zvezi z organizacijo in izvedbo mednarodnih znanstvenih simpozijev ZPTUS v zadnjih letih in na podlagi prejete dokumentacije različnih strank ugotovila: da je bilo v letih 2008 do 2015 organiziranih 21 mednarodnih posvetov v organizaciji ZPTUS, pri čemer naj bi bilo v letu 2013 in v letu 2015 organiziranih vsako leto 5 mednarodnih posvetov. Za posvete ni mogoče ugotoviti po kakšnem programu so potekale predstavitve prispevkov, saj je iz predloženih dokazil razviden le časovni razpored najema prostorov ter okvirni načrti poteka posvetov. Iz vabil na mednarodne posvete in okvirnih programov posvetov so razvidne predstavitve projektov, razstav, posterjev, predavanj, delavnic in podelitve nagrad, ni pa razvidna izvedba referatov ter aktivnih udeležencev posvetov (Po č) razdelku je namreč mogoče vrednotiti le izvedbo referata na mednarodni konferenci ali kongresu, druge oblike prispevkov se vrednotijo s točkami po a) in b) razdelku. V postopku napredovanj v nazive je bilo pri toženi stranki vloženih večje število potrdil o izvedenem referatu na mednarodnem posvetu v organizaciji ZPTUS, kot je v času trajanja posvetov referatov fizično mogoče izvesti. Nadalje niso dosegljivi programi posvetov, z nobenega dokaza ni bilo mogoče ugotoviti, da bi šlo za mednarodni posvet v skladu z 2. alineo č) razdelka 20. člena Pravilnika v povezavi z zadnjim odstavkom istega člena, v skladu s katerimi bi morali na posvetnih sodelovati pripadniki vsaj treh držav. Niso dosegljivi programi posvetov, zato ni bilo mogoče ugotoviti niti, da bi posamezni strokovni delavci izvedli referat, niti da bi izvedli predstavitev izdelka, delavnico, predavanja, plakat ali kakršno koli drugo obliko dodatnega strokovnega dela, ki bi ga bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika. V zbornikih je bilo neresnično navedeno, da Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport finančno podpira posvete v organizaciji ZPTUS.

4. Tožnica je bila o navedenem obveščena in pozvana z dopisom tožene stranke z dne 17. 11. 2016 k dopolnitvi. Tožena stranka je tožnico pozvala, da se na podlagi 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tožnica je predlog dne 2. 12. 2016 dopolnila z dopisom, povzetki prispevkov in natisnjenimi predstavitvami. Zahtevanih programov posvetov, iz katerih bi bilo mogoče razbrati izvajalce prispevkov (referatov, predavanj, delavnic, razstav, plakatov) naslove prispevkov ter kraj in čas izvedbe, tožnica ni predložila. Zato potrdil o izvedbi referatov ni bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika.

5. Tožena stranka je presodila, da tožnica ni dokazala, da je na mednarodnih posvetih ZPTUS sodelovala z referatom in ne morebiti s kakšno drugo obliko prispevka, kot so predavanja, poster, prispevek na delavnici ipd. ter ob hkratnem potrdilu o udeležbi z referatom bi ministrstvo uveljavljeno dejstvo štelo za ustrezno dokazano. Zgolj na podlagi potrdila, ki edino govori o izvedenem referatu, vse ostale listine pa dokazujejo "le izvedbo prispevka", ki ga ne konkretizirajo, pa ni bil odpravljen dvom v resničnost dejstev, ki naj jih potrdilo dokazuje. Ker tožnica do dneva odločanja za njeno napredovanje v naziv svétnica predloga za napredovanje ni dopolnila z ustreznimi dokazili, s katerimi bi izkazala zadostno število točk za opravljena dodatna strokovna dela, je tožena stranka ugotovila, da ob vložitvi predloga za napredovanje tožnica ni izpolnjevala vseh pogojev iz prvega odstavka 11. člena Pravilnika kumulativno, zato je predlog za njeno napredovanje v naziv svétnica zavrnila.

6. Tožnica v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke kot neutemeljeno. Tožeča stranka navaja, da je tožena stranka dne 20. 10. 2016 in 17. 11. 2016 pozvala tožnico, da svojo vlogo dopolni. Tožeča stranka je glede na navedena poziva svojo vlogo dopolnila dne 28. 10. 2016 in 28. 11. 2016 ter poslala je tudi dopis ministrici B.B., v katerem citira njene navedbe dane v C. dne 6. 12. 2016. K dopolnitvi je predložila dodatno dokazilo o sodelovanju na 14. in na 15. Mednarodnem znanstvenem posvetu. K dopolnitvi je predložila tudi fotokopije prezentacij izvedenih referatov na posvetih. Kljub vsem predloženim dokazilom pa je tožena stranka vlogo zavrnila. Tožeča stranka prilaga sodbo Upravnega sodišča RS v zadevi opr. št. I U 659/2010 z dne 21. 9. 2011, s katero je bilo v praktično v identični zadevi v celoti ugodeno. Svoje argumente je pojasnil tudi organizator mednarodne konference v obvestilu za javnost z dne 20. 8. 2016 in v oktobru in decembru 2016. V svoji odločbi se tako ministrstvo opira zgolj na določen listinski dokaz, kar pa predstavlja poseg v z Ustavo varovano pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Ministrstvo namreč ni presojalo tudi ostalih dokazov, niti jih ni obrazložilo, ki jih je tožeča stranka predložila. Tožeča stranka je seznanjena, nima pa sicer listinskih dokazov, da je ministrstvu v enakovrstnih zadevah pri drugih primerih, ne samo v navedenem primeru, še v letu 2015 in 2016 izdajalo na podlagi predloženih potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov odločbe o napredovanju v naziv. Pravilnik je namreč v letu 2016 povsem enak, kot je bil v letih 2013, 2014 in 2015, ko so bile izdane pozitivne odločbe na osnovi enakih listin istega organizatorja. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter naloži toženi stranki, da vlogi za napredovanje v višji naziv v celoti ugodi in izda odločbo o napredovanju v naziv svétnik, podrejeno pa zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Povzema razloge in materialno pravno podlago za izdano odločitev in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. V zvezi s sklicevanjem tožnice na sodbo opr. št. I U 1659/2010 z dne 21. 9. 2011 tožena stranka meni, da v konkretnem primeru ni relevantna, saj gre v zadevi, o kateri je odločeno, z izpodbijano odločbo za odločanje o drugačnem dejanskem stanju. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožena stranka na podlagi enakih potrdil, kot jih je predložila tožnica, izdala odločbe o napredovanjih v drugem primeru, pri čemer je tožeča stranka kot dokaz priložila odločbo MIZŠ z dne 11. 1. 2016, je tožena stranka sodišču v vednost posredovalo pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1305/2016 z dne 13. 16. 2017, kjer je bila izdana v pravno in dejansko istovrstni zadevi.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Pravilnik v 11. členu določa pogoje za napredovanje v naziv svétnik. V naziv svétnik lahko napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki je imel naziv svetovalec najmanj pet let, je uspešen pri svojem delu, je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem Pravilnikom izkaže najmanj 7 točk, in je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

10. V obravnavanem primeru je sporna dejanska izvedba referatov tožnice na 12. in 13. Mednarodnem znanstvenem posvetu ZPTUS, ki sta potekala od 29. do 30. 5. 2015, in od 25. do 26. 9. 2015, ter na 14. in 15. Mednarodni znanstveni konferenci ZPTUS od 13. do 14. 11. 2015 in od 4. do 5. 12. 2015. V konkretnem primeru je sporno, ali je tožnica dejansko izvedla samostojni referat na mednarodnem posvetu ali konferenci, glede na to, da dokaza o tem, da je bila uvrščena v program posveta oz. konference, niti na dodatni poziv tožene stranke, ki je podvomila v verodostojnost predloženih potrdil ni, predložila.

11. V skladu s točko č) 20. člena Pravilnika je samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci ovrednoten s štirimi točkami. Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci je strokovno delo znatne zahtevnosti, za katero veljajo visoki standardi tako na izvedbeni ravni, kot po vsebini. Za mednarodno raven ali sodelovanje šteje sodelovanje med tremi ali več državami. Obče je znano, da so mednarodne konference ali kongresi pomembni dogodki, običajno znani širši strokovni, včasih pa tudi laični javnosti, njihov pomen in vsebino pa določajo prav nastopajoči predavatelji, ki tam predstavijo svoje referate in so iz tega razloga navedeni v programih takih konferenc z imeni in priimki, temo referata, navedbo institucije, iz katere prihajajo, ter časom in lokacijo (navedba konferenčnih prostorov oziroma dvorane), kjer bo predavanje izvedeno.

12. Tožnica je izvedbo referatov na mednarodnem posvetu izkazovala s potrdili ZPTUS, na katerih je navedeno, da ZPTUS potrjuje udeležbo tožnice na 12. in 13. Mednarodnem znanstvenem posvetu ZPTUS, ki so potekali od 29. do 30. 5. 2015, in od 25. do 26. 9. 2015 "Projektno delo po modelu PUD-BJ", "Od ideje do izdelka – od vrtca do fakultetnega študija". Nadalje je tožnica s potrdili izkazovala udeležbo s samostojnim referatom na 14. in 15. Mednarodni konferenci ZPTUS, ki sta potekali od 13. do 14. 11. 2015 in od 4. do 5. 12. 2015 "Projektno delo po modelu PUD-BJ", "Od ideje do izdelka – od vrtca do fakultetnega študija". Tožnica je priložila kolofone zbornikov s kazali prispevkov, iz česar pa ni razvidno, kdaj je tožnica izvedla referat. Tožena stranka je ponovno pozvala tožnico, da dopolni predlog za napredovanje z dodatnimi dokazili, iz katerih bo razviden izvajalec referata, naslov referata in kdaj je bil referat izveden. Tožnica dodatnih dokazil, da je dejansko izvedla referat na mednarodni konferenci ni predložila, niti teh ni predložil organizator konference, tožena stranka pa teh na drugi način ne more pridobiti. Tožena stranka je po načelu proste presoje dokazov in načelu materialne resnice ugotovila, da kljub dodatnemu ugotovitvenemu postopku obstaja dvom o verodostojnosti predloženih potrdil, zato izvedbe referatov na mednarodni konferenci ni mogoče šteti kot dokazno materialno pravno relevantno dejstvo.

13. Tudi okoliščina, da je povzetek tožničinih prispevkov objavljen v zborniku, ne more izpodbiti predmetne odločitve, saj ta objava ne izkazuje, ne da je šlo dejansko za mednarodni posvet ali konferenco, ne da je na njej tožeča stranka izvedla referat. 14. Prav tako ne drži tožbena trditev, da je izpodbijana odločitev oprta le na določen listinski dokaz. Ministrstvo v svoji odločbi pojasnjuje potek celotnega ugotovitvenega postopka, v katerega je pritegnilo tako tožnico kot organizatorja ZPTUS, in nato na podlagi proste presoje dokazov, kar pomeni na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka zaključilo, da dejstva, da je tožnica izvedla referate na znanstvenem posvetu oziroma konferenci v organizaciji ZPTUS, ni mogoče šteti za dokazanega (10. člen ZUP). Trditvi tožeče stranke, da je s tem poseženo v njeno ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS tako ni mogoče pritrditi.

15. Neutemeljeno je tudi tožbeno sklicevanje na odločanje v drugih zadevah. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na podlagi iz ugotovljenih dejstev izhajajočega dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava. Ugotovitveni postopek je stvar vsake posamezne zadeve, v postopku pa je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo, zato je treba, ko se glede posameznih dejstev ali dokazov pojavi dvom, te okoliščine raziskati. Sodišče kot nepotrebno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnice, saj je po obrazloženem za odločitev relevantnih dejstev na podlagi dokazov zbranih v ugotovitvenem postopku pred upravnim organom mogoče napraviti zanesljiv zaključek. Ker so relevantna dejstva ugotovljena s stopnjo zanesljivosti, nadaljnje dokazovanje z zaslišanjem tožnice ni potrebno.

16. V zvezi s predloženimi izjavami prič, ki jih je tožnica predložila v upravnem sporu, s katerimi dokazuje dejansko prisotnost na obravnavanih mednarodnih posvetih oziroma konferencah, pa sodišče ugotavlja, da gre za nedopustne tožbene novote v smislu 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navedeno je namreč tožnica prvič omenila v tožbi, pri čemer ni obrazložila, zakaj tega dejstva ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko namreč kot tožbeni razlogi upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

17. Glede na to je sodišče kljub predlaganim dokazom odločilo v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave.

18. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.