Jedro

Pravica dediča do nujnega deleža je verjetneje izkazana, kakor ugovor vračunavanja daril v dedni delež nujnega dediča, če so sporna dejstva o obstoju oziroma vrednosti daril.

Izrek

Pritožbi se u g o d i in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka 2 in 3 izreka) s p r e m e n i tako, da se poslej glasi: "2. Dedič M. U. se z zatrjevanjem, da je bil B. D. dedno odpravljen po zapustnici, napoti na pot pravde. 3. V kolikor M.U. v roku 30 dni po prejemu tega sklepa ne bo vložil tožbe zoper B. D. pred pristojnim sodišeem, bo sodišee štelo, kot da takšnega zatrjevanja ni bilo."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in zapustničinega sina B. D., ki je zatrjeval, da ni bil dedno odpravljen po zapustnici, napotilo na pot pravde. Odločilo je, da mora tožbo vložiti v roku 30 dni, sicer bo štelo, da njegovega zatrjevanja ni bilo. B. D. je vložil pritožbo zoper sklep o napotitvi na pravdo in navajal, da bi moralo sodišče odločiti o nujnem deležu, ne pa ga napotiti na pravdo. Pritožba je utemeljena. V zapuščino po pokojni spada solastninski delež do 1/3 celote na nepremičninah, ki predstavljajo zaščiteno kmetijo in delnice. Dediča zapuščine sta sinova zapustnice, M. U. in B. D.. Slednji je zahteval plačilo nujnega deleža v skladu z določbami Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, ZDKG. M. D. se je plačilu nujnega deleža uprl in trdil, da je B. D. po zapustnici dedno odpravljen, ker je od nje že prejel sredstva v vrednosti nujnega deleža, saj si je od nje izposodil denar, doma je užival hrano in dobil les. Ker je med dedičema prišlo do spora o tem, kaj in koliko je prejel B. D. od zapustnice, je nastal torej spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost nujnega deleža, zlasti vračunanje v nujni delež. V takšnem primeru mora zapuščinsko sodišče na podlagi določb 210.člena Zakona o dedovanju, ZD, zapuščinsko obravnavo prekiniti in stranke napotiti na pravdo. Sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje manj verjetno (213.elen ZD). V tem delu pa je sodišee prve stopnje nepravilno ocenilo težo verjetnosti zahtevkov ene in druge stranke, ter dejstev, na katera se opirajo. Na eni strani je pravica pritožnika do nujnega deleža, ki po temelju ni sporna, terjatev pa je po višini opredeljiva z zakonskimi določili o nujnem deležu. Na drugi strani pa je ugovor M. U., ki zahteva vračunanje daril v dedni delež drugega dediča. Ta ugovor je po temelju in višini sporen v delu, kjer se zatrjuje, da je B. D. od matere prejel denar, saj naj bi si ga ta le izposodil in ga torej tudi vrnil, v preostalem delu glede užite hrane in prejetega lesa pa je ugovor neopredeljen po višini. Zato ni mogoče niti verjetno zaključiti, da je B. D. dedno odpravljen in to v celoti, saj zaradi neopredeljenih terjatev po višini niti ni mogoee sklepati, ali in v kolikšni meri prejeta darila dosegajo vrednost nujnega deleža. Sodišče prve stopnje je torej nepravilno uporabilo določbo 213.člena ZD in na pravdo ni napotilo prave stranke. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je na pravdo napotilo dediča M. U.. Dedič M. U. mora vložiti tožbo in zahtevati ugotovitev, da je B. D. dedno odpravljen po zapustnici, v roku 30 dni od prejema tega sklepa. V nasprotnem primeru bo sodišče prve stopnje o zadevi odločalo, kot da trditve o dedni odpravljenosti dedič ni podal.