Jedro

Glede na to, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za resnično, da tožena stranka tožniku iz naslova plače in iz naslova dnevnic dolguje vtoževani znesek. Tožena stranka je tožniku plačo sicer obračunala, ne pa tudi izplačala. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je, ob sklicevanju na določbo členov 126. do 129. ZDR-1, tožniku te zneske dosodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača neto znesek 3.543,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2013 do plačila (točka I izreka) in da mu v roku 15 dni povrne stroške postopka v znesku 326,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka (točka II izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj tožba ni bila sklepčna. Sodišče prve stopnje je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek in tožniku dosodilo nekaj, česar ni zahteval oziroma mu je dosodilo drugače, kot je zahteval. Sodišče prve stopnje neutemeljeno navaja, da v primeru izdaje zamudne sodbe sodišču ni treba ugotavljati dejanskega stanja, ker je pasivnost tožene stranke eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje bi v razlogih izpodbijane zamudne sodbe moralo navesti, kako je uporabilo „za višino posameznega zahtevka pravno relevantna dejstva na materialno pravno podlago ZDR-1 in podzakonskih predpisov“. Zgolj pavšalna navedba, da je sodišče prve stopnje zaradi opustitve odgovora na tožbo štelo, da so navedbe tožnika pravilne in točne, toženi stranki ne omogoča pravnega preizkusa izpodbijane sodbe, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Tožniku so bile plače in dnevnice obračunane v skladu s pogodbo o zaposlitvi, kakor je to razvidno iz plačilne liste za november 2011. V tej plačilni listi niso obračunani stroški za zatrjevani prevoz delavcev iz Zagreba do Düseldorfa in za prevoze na delo, saj niso bili dogovorjeni. Tožena stranka ima sedež dejavnosti registriran v Sloveniji na naslovu A., B., tožnik pa navaja, da je delavce v Nemčijo peljal iz Zagreba in za to razdaljo vtožuje stroške prevoza po ceni kilometrine v Sloveniji, kar je za najmanj 60 km preveč. Na podlagi Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Ur. l. RS, št. 140/2006 s spremembami, v nadaljevanju Uredba) je do povračila v višini 0,37 EUR/km upravičen le delavec za stroške prevoza na službenem potovanju. Tožnik pa zatrjuje, da je delavce prevažal iz kraja bivanja v kraj dela, za takšen prevoz pa je delavec upravičen do povračila stroškov v višini 0,18 EUR/km, če delavec iz utemeljenih razlogov ne more uporabljati javnega prevoza. Tožnik v postavljenem zahtevku ni zahteval plačila za delo v smislu določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), temveč je postavil zahtevek za navadno denarno dajatev. Zaradi navedenega je tožba nesklepčna, pri čemer gre za takšno obliko nesklepčnosti, ki je ni mogoče odpraviti niti na poziv sodišča. Izrek izpodbijane zamudne sodbe je nerazumljiv, nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, saj sodišče ne more toženi stranki naložiti, da tožniku izplača neto znesek, lahko ji naloži le, da je dolžna obračunati plačo v bruto znesku in od tega odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa plačati neto znesek. Vendar pa bi tožnik tak zahtevek moral postaviti, česar pa ni storil. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Obrazložitev izpodbijane zamudne sodbe je sicer res dokaj skromna, vendar pa še zdaleč ne tako, da je sploh ne bi bilo možno preizkusiti. Zaradi navedenega ni možno slediti pritožbenemu zatrjevanju, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je namreč podana le v primeru, če ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane zamudne sodbe navaja, katera dejstva, zaradi tega, ker tožena stranka ni odgovorila na pravilno vročeno tožbo, šteje za resnična in tudi zakaj je tožena stranka na podlagi teh dejstev tožniku dolžna plačati vtoževani znesek. Tožnik se s temi razlogi očitno ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo nekaj drugega kot je vtoževal, pritožba smiselno uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP. Tožena stranka očitno šteje, da je tožbeni zahtevek prekoračen zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje v izreku tožbeni zahtevek „popravilo“ tako, da je pred vtoževanim zneskom dodalo besedo „neto“. Ta dostavek je sicer povsem nepotreben, vendar pa je dejstvo, da je tožnik s tožbo zahteval plačilo zneska 3.543,00 EUR. Ta znesek pa pomeni seštevek s tožbo uveljavljenih terjatev iz naslova neizplačanih plač, nadur, dnevnic in prevoznih stroškov. Iz naslova neizplačanih plač in nadur tožnik dejansko vtožuje neto zneske, čeprav v tožbi sicer navaja tudi koliko znašajo bruto zneski, kar pomeni, da tožnik ne vtožuje plačila davkov in prispevkov. Ob tako oblikovanem tožbenem zahtevku bi sodišče prve stopnje toženi stranki sicer moralo naložiti tudi dolžnost obračuna in odvoda davkov in prispevkov, vendar na pritožbo tožene stranke v izrek izpodbijane zamudne sodbe ni možno več posegati na tak način. Sodišče prve stopnje tožniku tako ni dosodilo več od tistega, kar je zahteval in tudi ne nekaj drugega, zato smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Ni možno slediti pritožbeni navedbi, da je tožba nesklepčna, ker tožnik v zahtevku ni zahteval plačila za delo v smislu določb ZDR-1. Iz tožbe povsem jasno izhaja, da tožnik zahteva plačilo neizplačanih plač v neto znesku 488,38 EUR in plačilo dnevnic v znesku 1.100,00 EUR (oboje tožnik vtožuje na podlagi plačilne liste za november 2013 - priloga A3), ter dodatno še plačilo ene dnevnice, ki ni zajeta v plačilni listi, v znesku 55,00 EUR ter plačilo za dejansko opravljene ure, ki niso razvidne iz plačilne liste, to je plačilo za 65 ur, kar ob urni postavki iz plačilne liste znaša 263,20 EUR. Gre nedvomno za terjatve iz delovnega razmerja, ne glede na to, da je tožnik vse posamezne terjatve v zahtevku seštel in zahteval zgolj njihovo plačilo, ne da bi se ukvarjal s tem, da je dejansko upravičen tudi do obračuna in odvoda davkov in prispevkov. Tak zahtevek nikakor ni nesklepčen, saj iz navedb v tožbi izhaja vtoževana posledica, to je, da mu je tožena stranka te zneske dolžna plačati.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so podani vsi v prvem odstavku 318. člena ZPP navedeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tožena stranka ni odgovorila na pravilno vročeno tožbo; v tej zadevi ne gre za zahtevek, s katerimi stranki ne bi mogli razpolagati; utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in končno dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Glede na to, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za resnično, da tožena stranka tožniku iz naslova plače še vedno dolguje neto znesek 488,38 EUR in iz naslova dnevnic 1.100,00 EUR, oba zneska sta razvidna iz plačilne liste za november 2013. Očitno je, da je tožena stranka tožniku plačo sicer obračunala, ne pa tudi izplačala. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob sklicevanju na določbo členov 126. do 129. ZDR-1 tožniku te zneske tudi dosodilo (ti zneski so dejansko zajeti v celotnem vtoževanem znesku 3.543,00 EUR).

Prav tako je sodišče prve stopnje moralo šteti za resnično, da je tožnik pri toženi stranki delal 21 dni in ne le 20, kot izhaja iz plačilne liste, zaradi česar je upravičen do še ene dnevnice v znesku 55,00 EUR ter da je dejansko opravil 225 delovnih ur in ne le 160, kot jih prikazuje plačilna lista, zaradi česar je upravičen še do plačila za 65 ur, kar znaša 263,20 EUR neto. Na podlagi teh dejstev in na podlagi obveznosti delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljanje v skladu z določbami 126. do 130., 131 do 135. in 137. člena ZDR-1 je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo tudi navedene zneske.

Prav tako je sodišče prve stopnje za resnične moralo šteti tožbene navedbe, da je tožnik na podlagi dogovora s toženo stranko zanjo opraviti prevoz delavcev in sicer iz Zagreba do Düsseldorfa v Nemčiji v obeh smereh in da je nato s svojim vozilom delavce prevažal tudi iz kraja Juhen v Nemčiji, kjer so prebivali do Düsseldorfa, kjer so delali ter da je na ta način za toženo stranko prevozil 3976 kilometrov. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je sedež tožene stranke v A. pri B., zaradi česar naj ne bi bil upravičen zahtevek glede prevoza med Zagrebom in sedežem tožene stranke. Vendar pa tožnik zatrjuje, da je na podlagi dogovora s toženo stranko peljal delavce iz Zagreba (tožena stranka je očitno delavce najemala na Hrvaškem), zato je tožnik upravičen do povrnitve stroškov za uporabo svojega vozila za celotno pot in ne le za pot od sedeža tožene stranke do Düsseldorfa.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje lahko upoštevalo kvečjemu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela v smislu določbe 3. člena Uredbe. Pri prevozu delavcev v Nemčijo ni šlo za prevoz na delo in z dela v smislu prevoza od kraja bivanja do kraja opravljanja dela, temveč je potrebno šteti, da je šlo za službeno pot, saj je tožnik po naročilu tožene stranke delavce odpeljal iz ene države v drugo in jih potem tudi razvažal po deloviščih. Zaradi navedenega tožnik utemeljeno uveljavlja plačilo stroškov prevoza po tarifi, ki velja za službena potovanja v smislu 5. člena Uredbe. V skladu s to določbo je delojemalec, ki uporablja lastno prevozno sredstvo upravičen do povračila stroškov na službenem potovanju do višine 0,37 EUR za prevoženi kilometer. Ob ugotovitvi, da je tožnik za toženo stranko prevozil 3976 kilometrov, je sodišče prve stopnje zato utemeljeno ugodilo njegovemu zahtevku za plačilo zneska 1.471,12 EUR (3976 x 0,37 EUR).

Glede na to, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo in da so bili izpolnjeni ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe, je sodišče prve stopnje kot dejansko podlago svoje odločitve moralo vzeti tudi tožnikove navedbe o tem, da so mu v zvezi z opravljenimi prevozi nastali stroški za nabavo vinjete za vožnjo skozi Avstrijo v višini 8,30 EUR, za parkiranje v višini 128,00 EUR, za plačilo pristojbin za vožnjo skozi predore in za potovanje čez Avstrijo v zneskih 6,50 EUR, 8,00 EUR, 4,50 EUR in 10,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zato v skupnem dosojenem znesku tožniku utemeljeno dosodilo tudi navedene stroške.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje z izpodbijano zamudno sodbo utemeljeno ugodilo celotnemu tožbenemu zahtevku, saj so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.