Jedro

Nespoštovanje z zakonom predpisane posebne obličnosti kot pogoja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni razlog za stvarno nepristojnost delovnega sodišča za odločitev o denarni terjatvi nastali tožniku v zvezi z delovnim razmerjem.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, oddelek v Kranju.

Obrazložitev

Iz kompetenčnega dejanskega stanja, ki je navedeno v vlogah obeh strank in v pojasnilu tožnika na obravnavi dne 29.9.1995, izhaja, da je bil tožnik zaposlen kot slikopleskar pri toženi stranki. Delovno razmerje mu je prenehalo na podlagi pismenega sklepa tožene stranke z dne 5.1.1995 zaradi neupravičenih izostankov z dela več kot pet delovnih dni (6. točka prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih). Tožnik zahteva s svojo tožbo, vloženo pri Delovnem in socialnem sodišču, plačilo osebnega dohodka za mesece oktober, november in december 1994 z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Delovno in socialno sodišče je na obravnavi ugotovilo, da med strankama ni bila sklenjena niti registrirana pogodba o zaposlitvi, ki jo kot pogoj za sklenitev delovnega razmerja predpisuje 4. člen kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. list RS, št. 26/91), zato za odločanje o tej zadevi ni pristojno delovno sodišče, pač pa sodišče splošne pristojnosti.

Okrajno sodišče, ki mu je bila zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopljena, te pristojnosti ni sprejelo in je s svojim dopisom sprožilo spor o pristojnosti. Sklicuje se na dejstvo, da je predmet spora premoženjska pravica, ki izvira, če že ne iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, pa iz pogodbe o opravljanju začasnih oziroma občasnih del. Za njegovo rešitev pa je po določbi 2. oziroma 4. točke 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94 - ZDSS) pristojno delovno sodišče. Za odločanje v tem sporu je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani - oddelek v Kranju.

Po podatkih spisa in v tem delu skladnih navedb tožeče in tožene stranke predstavlja tožnikov zahtevek plačilo osebnega dohodka za čas od oktobra do 13.12.1994, ko je tožniku na podlagi sklepa tožene stranke prenehalo delovno razmerje. V sporu o pristojnosti je odločilnega pomena vprašanje, ali je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki oziroma ali je zanjo opravljal začasna ali občasna dela. Odločanje o premoženjskih pravicah iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem ali ki izvirajo iz začasnega oziroma občasnega dela, je na podlagi 2. oziroma 4. točke 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v pristojnosti delovnih sodišč.

V obravnavanem primeru je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v sklep tožene stranke z dne 5.1.1995 o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Omenjena listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi in drugi odstavek 230. člena ZPP). Zato je pri ugotavljanju narave spora potrebno izhajati iz dejstva, da je tožniku delovno razmerje prenehalo, kar pomeni, - tudi po podatkih omenjenega sklepa - da je moralo pred tem nastati. Ali je bilo delovno razmerje sklenjeno na veljaven način, torej z izpolnitvijo zahteve po obličnosti pogodbe o zaposlitvi delavca pri zasebnem delodajalcu iz 12. in 22. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), pa za rešitev tega spora ni pravno pomembno.

Nespoštovanje z zakonom predpisane posebne obličnosti kot pogoja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni razlog za stvarno nepristojnost delovnega sodišča za odločitev o denarni terjatvi nastali tožniku v zvezi z delovnim razmerjem. Zatrjevana okoliščina - tudi če bi bila dokazana - da med tožnikom in toženo stranko ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, na značaj spora ne vpliva. Tega opredeljuje dejanska in pravna podlaga, iz katere spor izhaja.

Ker gre v danem primeru za premoženjskopravni spor v zvezi z delovnim razmerjem, ni izkazana pristojnost sodišča splošne pristojnosti (1. točka/II 99. člena Zakona o sodiščih). Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Odločitev o sporu o pristojnosti v tej zadevi temelji na tretjem odstavku 23. člena ZPP.