Jedro

Zasedenost stanovanja, ki ga mora po prvostopni odločitvi tožena stranka prodati tožeči stranki, nima nobenega vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke. Tožeča stranka ima pravico odkupiti edino navedeno stanovanje, saj je tožnica po prvostopnih ugotovitvah v času uveljavitve Stanovanjskega zakona 19.10.1991 le na stanovanju imela položaj imetnice stanovanjske pravice in na nobenem drugem.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu pod točko II/1 tako spremeni, da se ta del sedaj glasi: "Tožena stranka RS Ministrstvo za obrambo je dolžna s tožečo stranko skleniti kupoprodajno pogodbo po določilih Stanovanjskega zakona in ji prodati dvosobno stanovanje v izmeri 75,75 mý, točkovno ovrednoteno z 219 točkami, po vrednosti točke na dan 5.2.1995 v višini 140,07 SIT, upoštevajoč korekcijski faktor 1,000 in po ceni izračunani po Stanovanjskem zakonu s popustom po 119. členu tega zakona, plačljivo v enkratnem znesku 925.562,50 SIT.

Sicer pa se pritožba v nespremenjenem, a izpodbijanem preostalem obsodilnem delu zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem je ta terjala od tožene stranke RS Ministrstva za obrambo sklenitev kupoprodajne pogodbe po določilih Stanovanjskega zakona za dvoinpolsobno stanovanje št. 24 v četrtem nadstropju na naslovu v izmeri 68,25 mý, po ceni, plačljivi v enkratnem znesku 1.043.627,00 SIT ter izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice. Ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku po sklenitvi kupoprodajne pogodbe po določilih Stanovanjskega zakona za dvosobno stanovanje na naslovu v izmeri 75,75 m2, po ceni plačljivi v enkratnem znesku 849.170,60 SIT in po izstavitvi ustrezne zemljiškoknjižne listine - kupne pogodbe, sposobne za vknjižbo lastninske pravice, ker bi sicer takšno pogodbo nadomestila ta sodba. Kar je zahtevala tožeča stranka drugače, je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 254.437,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.11.1998 dalje.

Proti sodbi se pritožuje iz vseh treh zakonitih pritožbenih razlogov tožena stranka, ki predlaga glede obsodilnega dela ustrezno spremembo ali razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po prepričanju pritožnice je izpodbijani izrek nepravilen in ne upošteva veljavne sodne prakse, saj bi sodišče moralo odločiti, da je tožena stranka dolžna prodati dvosobno stanovanje številka v Novem mestu ali drugo enakovredno stanovanje. Predmetno stanovanje je namreč zasedeno, zato je izrek neizvršljiv. Je pa tožena stranka tožeči ponujala preselitev v enakovredno stanovanje št. s površino 75,76 mý na istem naslovu. Sodišče je tudi napačno štelo, da je tožnica popolno vlogo za odkup stanovanja oddala 4.10.1993. Tega dne je namreč oddala vlogo za odkup stanovanja na naslovu. Vlogo za odkup stanovanja na naslovu Vavpotičeva 3 pa je tožnica oddala dne 5.11.1995, pri čemer se je opredelila za obročni odkup, česar sodišče ni upoštevalo, kakor tudi ne pravilne vrednosti točke na trideseti dan oziroma šestdeseti dan po vložitvi tožbe, to je 140,07 SIT.

Tožnica je na pritožbo odgovorila, pri čemer sporoča, da se je s 1.1.2000 z dvoje otrok preselila v stanovanje, katero ji po izdani sodbi tudi pripada, o čemer kot dokaz prilaga zapisnik o primopredaji stanovanja, in prevzem prisojenega stanovanja. Sodišče naproša, da se to dejstvo pri odločanju upošteva.

Pritožba je delno utemeljena.

Zasedenost stanovanja na naslovu, ki ga mora po prvostopni odločitvi tožena stranka prodati tožeči stranki, nima po prepričanju pritožbenega sodišča prav nobenega vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke. Celo več, tožeča stranka ima pravico odkupiti edino navedeno stanovanje, saj je tožnica po prvostopnih ugotovitvah v času uveljavitve Stanovanjskega zakona 19.10.1991 le na stanovanju imela položaj imetnice stanovanjske pravice in na nobenem drugem. Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da med obravnavanim pravdnim postopkom tožena stranka tožeči stranki niti ni ponudila v odkup nobenega drugega (ustreznega) stanovanja, da bi se lahko sklicevala na to okoliščino. V kolikor je tožena stranka pripravljena po pogojih Stanovanjskega zakona prodati tožeči stranki neko drugo stanovanje, pa je to izključno stvar njunega (drugačnega) dogovora, ki pa ne more spremeniti materialno pravne pravilnosti izpodbijane odločitve. Zasedenost stanovanja, ki ji ga je tožena stranka dolžna prodati, predstavlja za tožnico le dejanski, ne pa pravni problem, saj nakup zasedenega stanovanja ni protipraven. Tako se izkaže izpodbijana odločitev (izrek) tudi izvršljiva, v nasprotju z zmotnimi pritožbenimi trditvami, saj meri le na sklenitev kupoprodajne pogodbe in prepis lastništva (zasedenega) stanovanja. Kako pa bo tožeča stranka realizirala izpraznitev kupljenega stanovanja, ni predmet obravnavane zadeve, sicer pa tožeča stranka v odgovoru na pritožbo sporoča, da se je že preselila v stanovanje, ki ji po sodbi (sodba Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Novem mestu z dne 15.11.1993, opr. št. I P 423/93) tudi pripada.

Pač pa ima pritožba prav, ko graja prvostopno odločitev glede zneska prisojene kupnine. Prvostopno sodišče je zmotno upoštevalo vrednost točke za ugotovitev vrednosti stanovanja na trideseti dan po 4.11.1993, saj je tožeča stranka vlogo za odkup stanovanja na vložila šele dne 5.1.1995, kot izhaja tudi iz same vloge, ki jo je prvostopno sodišče vpogledalo in na kar pritožba upravičeno opozarja po 5.odstavku 117. člena SZ. Vrednost točke trideseti dan od dne dejansko vložene zahteve 5.1.1995 pa znaša toliko, kot uveljavlja tožena stranka, torej 140,07 SIT (glej Uredba o določitvi vrednosti stanovanjske točke Ur.l. RS št. 3/95). Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, vrednost stanovanja predstavlja zmnožek kvadrature, števila točk, vrednosti točke in korekcijskega faktorja in se na tej podlagi po matematičnem izračunu izkaže, da je stanovanje vredno 2.323.656,20 SIT (219 točk x 140,07 vrednosti točke x 75,75 mý x 1,000). Ob upoštevanju nadaljnjega dejstva, da tožnica uveljavlja odkup v enkratnem znesku, ji gre po členu 119 Stanovanjskega zakona še 60 % popust, kar pomeni, da znaša kupnina 929.562,50 SIT.

Po prepričanju pritožbenega sodišča pritožba namreč nima prav, ko graja pri izračunu kupnine upoštevani popust po 119. členu SZ, češ da se je tožnica v svoji vlogi za odkup stanovanja z dne 5.1.1995 opredelila za obročni odkup. Predlagani (obročni) odkup po tej vlogi namreč ni bil sprejet, zaradi česar je tožnica tudi morala vložiti predmetno tožbo, zato predlagani obročni odkup stanovanja kot eden izmed elementov takratne ponudbe tožnice kot ponudnice ne veže več in je torej imela pravico v tožbi predlagati drug, vendar tudi zakoniti način plačila kupnine v enkratnem znesku (glej člen 362 ZOR v zvezi s členom 119 SZ).

Ker je torej sodišče prve stopnje materialno pravo delno zmotno uporabilo, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in sodbo delno spremenilo po 4. točki 373. člena ZPP/77. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da prvostopno sodišče tudi ni storilo nobene, uradoma upoštevne kršitve pravil pravdnega postopka (2. odstavek 365. člena ZPP/77).

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo, je po 4. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 166. člena ZPP/77 odločilo o stroških vsega postopka. Ker pri tem ugotavlja, da tožeča stranka samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka ni zmagala (le glede dela kupnine v znesku 80.291,90 SIT), pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, je v skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP/77 odločilo, da potrdi v celoti stroškovni izrek prvostopnega sodišča, kar pa se tiče pritožbenih stroškov tožene stranke odločilo, da jih nosi sama.