Jedro

V pogodbi o poslovodstvu sta pogodbeni stranki lahko določili, da pripada direktorju pravica do udeležbe na dobičku, vendar se v skladu s 593. členom ZGD dobiček ni mogel razporediti do zaključka lastninskega preoblikovanja tožene stranke. Na pravico do udeležbe na dobičku ne vpliva dejstvo, da si direktor v času, ko je še opravljal to funkcijo pri toženi stranki, ni sam izplačal dobička, saj so nastopili pogoji za izplačilo šele po zaključku lastninskega preoblikovanja, ko direktor ni bil več zaposlen pri toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati znesek 910.781,00 SIT in sicer od tega znesek odpravnine v višini 747.903,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.3.1995 do dneva plačila; znesek letnega dobička v višini 167.878,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1994 do dneva plačila ter plačati stroške postoka v znesku 143.166,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.1.1997 do dneva plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo, dočim je tožnikov zahtevek za plačilo razlike stimulacije v znesku 70.421,00 SIT, zavrnilo. Nadalje je zavrnilo nasprotni zahtevek tožene stranke, da ji je tožnik dolžan plačati znesek 192.864,00 SIT.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu, v katerem je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku, kot tudi v delu, v katerem je sodišče zavrnilo njen zahtevek iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določilih 2. in 3. tč. 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.

l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da je sodišče tožniku nezakonito prisodilo zahtevano višino odpravnine, kar je v nasprotju z določilom 449. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93). Tožnik bi bil upravičen do višine odpravnine, ki je odvisna od dolžine trajanja mandata, če bi prišlo do odpoklica funkcije direktorja brez utemeljenega razloga. Sicer pa po navedenem zakonskem določilu lahko skupščina družbenikov kadarkoli odpokliče svojega direktorja, ne glede na to, če je ta imenovan za določen ali nedoločen čas. V konkretnem primeru tožnik ni bil upravičen do odpravnine, saj je prišlo do prenehanja poslovodstva po njegovi izrecni želji. Tožniku ne pripada tudi plačilo udeležbe na dobičku za leto 1991, saj ta ni bil rezultat njegovih delovnih ali poslovnih uspehov, temveč je nastal kot rezultat odločitev tožene stranke v zvezi z dezinvestiranjem in prodajo poslovnih prostorov. Nadalje meni, da je v celoti utemeljen njen protizahtevek za povračilo stroškov izobraževanja. Čeprav so bila uporabljena za tožnikov namen, so bila pridobljena v njenem imenu, zaradi česar je upravičena, da razpolaga s takšnimi sredstvi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožnikove zahtevke v celoti zavrne ter ugodi njenemu nasprotnemu zahtevku, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da gre pri toženi stranki povsem za pavšalne pritožbene trditve, ki nimajo podlage v izvedenih dokazih. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu zadeve ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo in da v postopku ni prišlo do kršitev iz določila 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Pravdni stranki sta se glede tožnikove izjave o izteku mandata direktorja zaradi preoblikovanja tožene stranke v delniško družbo, s spremembo pogodbe o poslovodstvu z dne 23.11.1994 v njenem 15. čl. dogovorili, da ostaja tožnik v delovnem razmerju do izteka mandata začasne uprave, pri čemer mu miruje pravica do izplačila odpravnine v dogovorjeni višini. Takšen pogodbeni dogovor, ki mu tožena stranka ne oporeka, je obligacijske narave, ki zavezuje obe stranki. Zato ga ni mogoče obrazlagati v smislu določila 449. čl. ZGD, ki opredeljuje odpoklic poslovodje s pravico do odpravnine, če gre njegov odpoklic, brez utemeljenega razloga. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ne gre za odpoklic tožnika s funkcije direktorja, kot tudi ne za dogovor, da mu odpravnina ne pripada, temveč zgolj da mu do izteka mandata smiselno miruje izplačilo odpravnine v dogovorjeni višini. Ker se je tožniku do dokončnega preoblikovanja tožene stranke v delniško družbo iztekla začasna funkcija, pri čemer se na novo poslovodno funkcijo ni javil in mu je v nadaljevanju prenehalo delovno razmerje, je njegov zahtevek za plačilo odpravnine v celoti utemeljen. Nenazadnje ni bil na tožnikovi strani ugotovljen nikakršen krivdni razlog ali morebitna izguba zaupanja v tožnikovo delo, kar bi imelo za presojo njegove razrešitve iz teh razlogov.

Nadalje je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo pravico do udeležbe na dobičku, saj ima takšna pravica podlago v sklenjeni pogodbi o poslovodstvu, po višini pa v izračunu, ki ga je napravila tožena stranka. Zmotno je navajanje pritožbe, da bi si lahko tožnik, kot vodilni delavec v času, ko je bil še zaposlen pri toženi stranki, izplačal pripadajoči dobiček, saj se ta v skladu z določilom 593. čl. ZGD ni mogel razporejati do zaključka lastninskega preoblikovanja tožene stranke. Takšna možnost je nastopila šele potem, ko se je ta dokončno preoblikovala v delniško družbo, zaradi česar so nastopili zakonski razlogi za razporejanje ustvarjenega dobička. Povsem nepomembno pa je sklicevanje pritožbe, na kakšen način je prišlo do dobička pri toženi stranki, saj njegov nastanek ni predpisan, temveč je lahko le posledica uspešnega poslovanja gospodarske družbe. Zato iz teh razlogov v tem delu pritožba ni utemeljena.

Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o nasprotnem zahtevku tožene stranke za povrnitev sredstev, ki so bila porabljena za namen tožnikovega izobraževanja. V zadevi ni šlo za nikakršno neupravičeno obogatitev na strani tožnika, saj je takrat odločitev o njegovem menedžerskem izobraževanju sprejel pristojni organ tožene stranke, pri čemer je bila na tej podlagi šolnina izrabljena v času, ko je bil tožnik poslovodni delavec in zaposlen pri toženi stranki.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Tožnik je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasil stroške.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njegov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti odločitvi. Zato je odločilo, da sam trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).