Jedro

Na podlagi ugotovitev, da sta pravdni stranki pričeli živeti v zunajzakonski skupnosti v avgustu 1987, da je bila nepremičnina kupljena oktobra 1988 ter da sta skupaj prispevala za komunalno ureditev nepremičnine in na njej zgradila hišo z garažo do tretje gradbene faze, je tudi ob upoštevanju dejstva, da je toženec v nakup nepremičnine vložil denarna sredstva, ki so predstavljala njegovo posebno premoženje, sodišče pravilno zaključilo, da nepremičnina sodi v skupno premoženje.

Ker toženec ni postavil določenega ugovora o svojem višjem deležu na skupnem premoženju, marveč je postavil le ugovor izključne lastnine, se je sodišče pravilno omejilo na obravnavanje zadnjega ugovora, pri odločanju o višini deležev pa presojalo le, ali gre tožnici uveljavljani višji delež od zakonsko domnevanega polovičnega.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 341,50 EUR stroškov revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da v skupno premoženje, pridobljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti, sodi nepremičnina vl. št. ..., k.o. ..., ter da znaša solastninski delež vsake od pravdnih strank 50 %, in zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo lahko vknjižena tožničina lastninska pravica. V presežku, tj. za ugotovitev, da znaša tožničin delež 60 %, in za izstavitev zemljiškoknjižne listine do 6/10, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo plačilo tožničinih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Pritrdilo je dokazni oceni sodišča prve stopnje glede obstoja zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama v obdobju od avgusta 1987 do 24. 2. 1995 ter ugotovitvam o obsegu skupnega premoženja in deležih pravdnih strank na njem.

3. Toženec v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da je bila zanj ves čas sporna odločitev sodišča o obstoju zunajzakonske skupnosti in o enakih deležih na skupnem premoženju. Zatrjuje obstoj kršitve iz 14. točke in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB3 – v nadaljevanju ZPP). Sodišče se ni izreklo o toženčevih dokaznih predlogih, ki so bili podani na obravnavi dne 22. 11. 2006, in ni odločilo o tem, ali so bili ti dokazni predlogi podani prepozno. Dokazilo o začetku tožničinega službovanja v podjetju O. in listina Banke Zasavje, iz katerega bi bil razviden datum pooblastitve toženca na tožničinem računu, bi potrdila dotlej skladne toženčeve navedbe o odločilnih okoliščinah. Odločitev sodišča o obstoju zunajzakonske skupnosti je neprepričljiva oziroma v nasprotju z izvedenimi dokazi, predvsem pa v nasprotju s predloženimi listinami. Tako se sodišče ni opredelilo do izpovedbe M. J., ki je povedala, da ji ni poznano, ali je toženec sploh kdaj prespal pri tožnici; drugače od zaključka sodišča je izpovedala tudi toženčeva svakinja D. K.; iz potrdila Upravne enote Celje izhaja, da je od leta 1984 do leta 1993 živel v skupnem gospodinjstvu s K., odtlej pa v A.; zaposlitev pravdnih strank v Celju je bila končana v letu 1990. Upoštevanje teh dokazov pokaže, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so razlogi nejasni in da je podano notranje nasprotje med razlogi ter nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin. Posledično je zmotna ugotovitev o obstoju zunajzakonske skupnosti. Zaključek o tem je pavšalen. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih navedb, da nista s tožnico nikoli imela skupnih sredstev. V času pooblastitve ni s tožničinega računa nikoli dvignil sredstev. Iz listine, ki je v spisu, ni razvidno, kdaj naj bi bil pooblaščen. O skupnem gospodarjenju s sredstvi kot enem od elementov zunajzakonske skupnosti sodba nima razlogov. Poleg tega pravdni stranki nista imeli otrok in zaradi tega tudi nista imeli skupnih sredstev. Sodišče je prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je zavzelo stališče, da je toženec z lastnimi sredstvi kupil nepremičnino v času, ko je že obstajala zunajzakonska skupnost. Toženec nadalje trdi, da je tudi odločitev o enakih deležih na skupnem premoženju obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi sodišča prve stopnje so na dveh straneh od skupno šest strani obrazložitve navedeni povsem identični odstavki, tem pa dodane druge določbe, tako da ni razvidno, na podlagi česa je sodišče zavzelo stališče o enakih prispevkih pravdnih strank k ustvaritvi skupnega premoženja. Sodba je zaradi tega nerazumljiva, razlogi so nejasni in neprepoznavni. Sodišče je v prvem postopku ugotovilo, da skupna vrednost toženčevih posebnih sredstev znaša 34 % vrednosti celotne nepremičnine, v drugem sojenju pa tega vrednotenja ni izvedlo. Sodišče tudi ni ugotovilo, kolikšen delež predstavlja vložek parcele in ostalega toženčevega posebnega premoženja v celoti skupnega premoženja. Odločitev sodišča je v nasprotju z izvedenskim mnenjem, po katerem vrednost tožničinih vlaganj predstavlja 13 % vrednosti nepremičnine. V nasprotju s podatki v spisu, povzetimi tudi v sodbi, je ugotovitev, da so bili tožničini prihodki v času gradnje pretežno višji od toženčevih. Neutemeljen je zaključek sodišča, da je tožnica vzdrževala celotno gospodinjstvo v T. Gospodinjstvo v T. je tvorila predvsem tožnica s sinom, toženec pa je do leta 1993 živel v skupnem gospodinjstvu drugje, od leta 1993 pa v A. Sodišče ni imelo opore v izpovedbah prič, ali naj se prispevek sorodnikov šteje kot darilo, uslugo, odplačilo dolga, niti komu naj bi bil ta prispevek namenjen. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbene navedbe, da je tožnica v letu 1993 kupila stanovanje v T. in da zato njen prispevek k skupnemu premoženju ni mogel biti tolikšen, kot je odločilo sodišče. Prav tako se ni opredelilo do navedbe, da je tožničin sin v tem obdobju kupil stanovanje v M. Toženec predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki je nanjo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitane bistvene kršitve določb postopka niso podane. Trditve, da sodišče ni sprejelo procesnega sklepa o toženčevih dokaznih predlogih, podanih na naroku dne 7. 11. 2006 in 22. 11. 2006, in da mu je bila s tem odvzeta možnost obravnavanja, niso utemeljene. V zapisniku o naroku za glavno obravnavo je natančno navedeno, katere listine je sodišče prebralo v dokaznem postopku in katere dokazne predloge je zavrnilo. Navedeno je tudi, da so dokazni predlogi zavrnjeni bodisi kot nepotrebni bodisi kot prepozni. Glede spornih dokaznih predlogov je sodišče toženca pred sprejetjem navedenega sklepa vprašalo, zakaj jih je predlagal šele tedaj. Iz opisanega poteka naroka je jasno razvidno, da sodišče navedenih razlogov ni štelo za opravičljive v smislu drugega odstavka 286. člena ZPP. Da bi bila ta presoja napačna, toženec v reviziji ni zatrjeval. 7. Trditve o tem, da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe priče M. J., ki je povedala, da ji ni poznano, ali je toženec sploh kdaj prespal pri tožnici, bi mogle utemeljevati kršitev pravil o dokazni oceni iz 8. člena ZPP. Ker gre za relativno bistveno kršitev postopka, jo je v reviziji mogoče presojati le, če je do nje prišlo v pritožbenem postopku (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Ker toženec tega očitka v pritožbi ni uveljavljal, ne more doseči presoje o njegovi utemeljenosti v revizijskem postopku.

8. Neutemeljeni so tudi očitki o nasprotju med razlogi v sodbi. Toženec trdi, da je sodišče na eni strani ugotovilo, da se je zunajzakonska skupnost pričela v letu 1987, toženec pa je v letu 1988 sam kupil sporno nepremičnino. V izpodbijani sodbi takih ugotovitev ni. Sodišče je namreč ugotovilo, da je toženec v nakup nepremičnine vložil denar, ki je predstavljal njegovo posebno premoženje. Neutemeljeni so tudi očitki o nejasnih razlogih sodbe, do česar naj bi prišlo zaradi ponavljanja identičnih odstavkov na dveh straneh prvostopenjske sodbe. Da se nekateri odstavki v obrazložitvi prvostopenjske sodbe ponovijo, drži. Ker pa ponovljeni razlogi in razlogi, ki so tem dodani, niso v medsebojnem nasprotju in je iz celotne obrazložitve povsem jasno, katera dejstva je sodišče štelo za dokazana in kako jih je upoštevalo pri odločanju o zahtevku, ki se nanaša na višino deležev na skupnem premoženju, je očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Toženčeve trditve o nasprotju med ugotovitvijo o obstoju zunajzakonske skupnosti in vsebino izvedenih dokazov (potrdilo o stalnem prebivališču, izpovedba priče D. K., dejstvo o prenehanju zaposlitve v Celju) po svoji vsebini predstavljajo nestrinjanje z dokazno težo, ki je v izpodbijanih sodbah dana posameznim dokazom, in ne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za izpodbijanje dejanskega stanja, ki je predstavljal podlago izpodbijani sodbi, to pa v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Neutemeljen je nadalje očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z ugotovitvijo o obstoju zunajzakonske skupnosti. Sodišči sta tak sklep utemeljili na naslednjih dejanskih ugotovitvah: da sta pravdni stranki živeli skupaj v obdobju od avgusta 1987 do februarja 1995 (skupaj sta jedla, spala in hodila okoli), da sta skupaj in ob pomoči prijateljev in sorodnikov gradila hišo na parceli, ki je bila kupljena oktobra 1988, da sta se s prodajalcema o nakupu parcele pogovarjala oba, da je toženec leta 1992 sestavil oporoko, v kateri je zapisal, da na parceli, katere lastnik je, s tožnico gradi hišo, da živita v skupnem gospodinjstvu v T. in se zato nepremičnine glasijo na oba in da v primeru smrti vse pripada tožnici, če bi ona umrla prej, pa njen del pripada tožničinemu sinu, da je bil toženec pooblaščen za dvige na tožničini bančni kartici, da je toženec najprej priznal, da sta s tožnico živela v zunajzakonski skupnosti, in šele kasneje temu nasprotoval, vendar je povedal, da je prvič postal nezadovoljen s tožnico v letu 1993, da je tožnica tožencu gospodinjila, da je med njima obstajala čustvena navezanost. 10. Na podlagi teh ugotovitev sprejet sklep o obstoju zunajzakonske skupnosti, ki ima po 12. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) enake posledice na premoženjskem področju kot zakonska zveza, je pravilen. Trditev, da je bistvena značilnost zunajzakonske skupnosti skupno gospodarjenje s sredstvi, zaključek sodišč o tem pa je pavšalen, ni utemeljena. Na podlagi ugotovitev, da sta domala ves čas trajanja življenjske skupnosti gradila hišo, v katero sta vlagala vse razpoložljive dohodke in svoje delo, da je tožnica nosila stroške gospodinjstva v T. in da je bil toženec pooblaščen na tožničinem računu, je očitek o pavšalnosti sklepa o skupnem gospodarjenju s sredstvi očitno neutemeljen. Očitno neutemeljene pa so tudi revizijske navedbe, po katerih je iz dejstva, da pravdni stranki nista imeli skupnih otrok, treba sklepati na dejstvo, da nista imeli skupnih sredstev, in da je zato sklep o obstoju zunajzakonske skupnosti zmoten. Ni treba namreč posebej utemeljevati, da obstoj skupnih otrok ni odločilna okoliščina za presojo o obstoju zunajzakonske skupnosti in da obstoj skupnih otrok ni nujen predpogoj za skupno gospodarjenje partnerjev s sredstvi, pridobljenimi v času življenjske skupnosti.

11. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o tem, da nepremičnina sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Sodišči sta tak sklep sprejeli na podlagi ugotovitev, da sta pravdni stranki pričeli živeti v zunajzakonski skupnosti v avgustu 1987, da je bila nepremičnina kupljena oktobra 1988 ter da sta skupaj prispevala za komunalno ureditev nepremičnine in na njej zgradila hišo z garažo do tretje gradbene faze brez kritine, brez dimnika in z nekaterimi finalnimi deli v posameznih pritličnih prostorih. Dejstvo, da je toženec v nakup nepremičnine vložil denarna sredstva, ki so predstavljala njegovo posebno premoženje, ne nasprotuje pravilnosti gornjega sklepa. Po ustaljeni sodni praksi vložki posebnega premoženja v skupno premoženje vplivajo na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju in ne ohranijo položaja posebnega premoženja.(1)

12. O utemeljenosti ostalih revizijskih ugovorov, s katerimi toženec izpodbija odločitev glede višine deležev na skupnem premoženju, revizijskemu sodišču ni bilo treba presoditi. Nižji sodišči sta namreč odločili v skladu z zakonsko domnevo o enakih deležih zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju (in višji tožbeni zahtevek zavrnilo), toženec pa v postopku ni postavil določnega ugovora o svojem večjem deležu na skupnem premoženju. V postopku na prvi stopnji je trdil, (1) da je bila nepremičnina kupljena pred pričetkom zunajzakonske skupnosti in da je njegova izključna last, in (2) da je bila zgradba financirana z denarjem, pridobljenim iz njegovega posebnega premoženja, z materialom, ki ga je kupil pred pričetkom zunajzakonske skupnosti, z njegovim delom ter z delom njegovih prijateljev in sorodnikov ter da tožnica h gradnji ni prispevala ničesar in da zato ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Kasneje je zatrdil, da zunajzakonska skupnost med njim in tožnico sploh ni obstajala. Sodišči sta toženčev ugovor pravilno obravnavali kot ugovor izključne lastnine in kot obrambo zoper tožničine trditve o večjem deležu od zakonsko domnevanega polovičnega deleža, ne pa tudi kot ugovor večjega deleža. Ne glede na to, ali bi za uveljavljanje večjega deleža od zakonsko domnevanega moral postaviti nasprotni tožbeni zahtevek ali bi zadoščal ugovor, bi moral določno zatrjevati velikost uveljavljanega deleža. Gre za ugovor samostojne nasprotne pravice, ki ga mora toženec postaviti tako določno, da so s tem jasno postavljene meje obravnavanja v pravdi, tega pa toženec v obravnavani zadevi ni storil.(2)

13. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti upoštevni razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Ker revident ni uspel, je dolžan tožnici povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za sestavo odgovora na revizijo in za poročilo stranki, oboje povečano za 20 % davek na dodano vrednost. Strošek za konferenco s stranko je vključen v strošek za sestavo odgovora na revizijo in ga zato revizijsko sodišče ni upoštevalo kot posebno postavko.

Op. št. (1): Tako npr. sodbe II Ips 258/96 z dne 11. 6. 1997, II Ips 423/2006 z dne 13. 3. 2008, II Ips 210/2006 z dne 27. 3. 2008, II Ips 280/2007 z dne 8. 5. 2008 in II Ips 231/2008 z dne 5. 11. 2009. Op. št. (2): Prim. sodbi II Ips 284/93 z dne 26. 1. 1994 in II Ips 100/2005 z dne 11. 5. 2006.