Jedro

Delovno dovoljenje za določen čas (eno leto) ni upravičen razlog za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v državi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Ministrstva za notranje zadeve z dne 15.12.1994, s katero je zavrnila njegovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki izpolnjuje oba pogoja iz 1. odstavka 16. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-I).

Upoštevajoč tožnikovo slovensko poreklo je organ prve stopnje štel, da je izpolnjen pogoj triletnega neprekinjenega prebivanja na območju Republike Slovenije, vendar tudi tožena stranka meni, da z delovnim dovoljenjem za določen čas z veljavnostjo od 2.8.1994 do 1.8.1995 ni izkazan drug upravičen razlog iz 2. odstavka 13. člena cit. zakona za daljše prebivanje v državi, saj se tujec lahko zaposli le na podlagi delovnega dovoljenja.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Materialno pravo je napačno uporabljeno, ker ni bila upoštevana določba 2. odstavka 16. člena ZTuj, saj je tožnik slovenskega porekla, njegovi prošnji pa ni bilo ugodeno iz osnovnega razloga, ker ne prebiva na območju Republike Slovenije najmanj tri leta neprekinjeno na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Tožnik tudi izpolnjuje vse pogoje iz 2. odstavka 13. člena ZTuj, saj ima dovoljenje za začasno prebivanje do 11.9.1995, t.j. za čas veljavnosti osebnega delovnega dovoljenja "do 1.8.1995 in še dlje". Po poklicu je tožnik zdravnik in kot tak se je tudi zaposlil. Podan je torej interes Republike Slovenije, da se takšni kadri zaposlujejo, zato ni nujno triletno neprekinjeno prebivanje na območju te države. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo ustrezno spremeni oziroma podrejeno, da jo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Dovoljenje za stalno prebivanje se lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 13. člena tega zakona, ki upravičujejo stalno prebivanje na območju Republike Slovenije (1. odstavek 16. člena). V 2. odstavku tega člena pa zakon določa izjemo, po kateri se tujcu slovenskega porekla lahko izda dovoljenje za stalno prebivanje pred iztekom roka iz 1. odstavka. V obravnavani zadevi gre za takšno izjemo, saj je tožnik po ugotovitvah obeh organov slovenskega porekla, kateremu je bilo izdano tudi delovno dovoljenje za določen čas od 2.8.1994 do 1.8.1995. Tožnik sicer uveljavlja tožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, vendar ne pove, v čem je dejansko stanje nepravilno ali nepopolno ugotovljeno, nasprotno v tožbi potrjuje navedene odločilne dejanske okoliščine, zato tega pavšalnega tožbenega ugovora sodišče ni moglo upoštevati. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabljena določba 2. odstavka 16. člena cit. zakona, saj sta na podlagi dejstva, da je tožnik slovenskega porekla oba organa štela, da je s tem izpolnjen prvi pogoj iz 16. člena zakona t.j. pogoj triletnega legalnega neprekinjenega prebivanja na območju Republike Slovenije. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor o napačni uporabi 2. odstavka 16. člena zakona. Tako je zmotno tožnikovo stališče, da je njegova prošnja bila zavrnjena zato, ker na območju Republike Slovenije neprekinjeno legalno ne prebiva najmanj tri leta. Tožnikova prošnja je bila namreč zavrnjena zato, ker po ugotovitvah obeh organov ne izpolnjuje pogojev iz 2. odstavka 13. člena ZTuj, ki bi upravičevali njegovo stalno prebivanje na območju Republike Slovenije. Tožnik sicer zatrjuje, da izpolnjuje tudi "vse pogoje iz 2. odstavka 13. člena", vendar tak pavšalni ugovor sodišču ne vzbuja dvoma v ugotovitev obeh organov, da delovnega dovoljenja za določen čas - enega leta, ni mogoče šteti za upravičen razlog za stalno prebivanje v državi, saj s potekom delovnega dovoljenja tujcu preneha delovno razmerje (1. alinea 13. člena Zakona o zaposlovanju tujcev, Uradni list RS, št. 33/92), tujec pa lahko sklene delovno razmerje ali opravlja delo v Republiki Sloveniji le na podlagi delovnega dovoljenja, v kolikor ni z mednarodno pogodbo drugače določeno (2. člen cit. zakona). Ker se torej dovoljenje za stalno prebivanje tujcu lahko izda, če sta izpolnjena oba pogoja iz 1. odstavka 16. člena ZTuj, in ker upravičen razlog za stalno prebivanje ni izkazan, je tožnikova prošnja bila utemeljeno zavrnjena.

Uveljavljena tožbena razloga torej nista podana, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljene ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.