Jedro

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu z navodili pritožbenega sodišča dodatno obrazložilo način izračuna vtoževane obveznosti. Pritožbeni očitek, da je odločalo mimo trditvene podlage, je zato nepravilen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pustilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 528/2014 z dne 7. 1. 2014 v veljavi v 1. točki izreka za znesek 6.003,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2010 dalje in v 3. točki izreka za izvršilne stroške. Toženi stranki je na račun tožeče naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.148,55 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se pritožuje toženec. Poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zaradi pomanjkljive trditvene podlage zavrniti. Meni, da sodišče v ponovljenem postopku ni sledilo navodilom pritožbenega sodišča. Ob neobstoju matematičnega modela bi tožnik lahko uveljavlja zgolj dejansko škodo, ki pomeni dejansko zmanjšanje premoženja oziroma dejanski izgubi dobička, ki ga tožnici ni uspelo izkazati. Vztraja pri ugovoru zastaranja zakonskih zamudnih obresti ter nasprotuje odmeri pravdnih stroškov. Meni, da mu pripadajo celotni pravdni stroški glede umaknjenega dela zahtevka.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru tožnica od toženca zahteva plačilo nastale škode zaradi predčasnega odstopa od Pogodbe o operativnem leasingu z dne 25. 10. 2007, na podlagi katere je tožnica kot leasingodajalka, tožencu kot leasingujemalcu izročila vozilo WV ... TDI, toženec pa se je zavezal za to plačati določen znesek denarja (delno v enkratnem znesku, delno v šestdesetih mesečnih obrokih). Med pravdnima strankama ni sporno, da toženec obrokov leasinga ni redno plačeval in da je tožnica pogodbo razdrla dne 8. 12. 2009. 6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu z navodili pritožbenega sodišča dodatno obrazložilo način izračuna vtoževane obveznosti. Oprlo se je na dodatno obrazložitev tožnice v drugi pripravljalni vlogi (list. št. 139 do 141) in ugotovilo, da toženec zaradi razdrtja pogodbe tožnici dolguje še 3.666,73 EUR zapadlih in neplačanih obrokov leasinga, 408 EUR stroškov odvzema vozila ter neplačan seštevek glavnic v višini 26.429,05 EUR bruto, kar skupaj znaša 30.503,78 EUR. Pritožbene navedbe, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage, so zato neutemeljene. Navedene zneske je sodišče ugotovilo na podlagi predloženega izpiska kontne kartice (priloga A17), računa (priloga A10) in amortizacijskega načrta (priloga A16), iz katerega izhaja, da tožnica vtožuje diskontiran znesek glavnice (brez obresti). Po odštetju zneska 24.500 EUR, ki ga je tožnica dobila iz naslova prodaje predmeta leasinga, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec dolguje še 6.003,78 EUR. Pritožba zmotno meni, da izračun temelji na predvideni vrednosti vozila v amortizacijskem načrtu, saj je sodišče odštelo znesek dejansko prejete kupnine. Ob tem velja pripomniti, da je ta višja od pogodbeno predvidene, kar je v korist tožencu.

7. Pritožbeno sodišče se je že opredelilo do toženčevega ugovora zastaranja terjatve. Odločitev sodišča prve stopnje, da terjatev še ni zastarala, saj velja splošni, petletni zastaralni rok, je tako pravilna (346. člen OZ v zvezi s tretjim odstavkom 352. člena OZ). Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede odmere pravdnih stroškov. Ker glede umaknjenega dela zahtevka v višini 92 EUR niso nastali posebni stroški oziroma jih toženec ni izrecno zahteval, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo glede na uspeh v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

8. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnik s pritožbo ni uspel, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožnik sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).