Jedro

Pravna podlaga, na kateri je pritožnik kot nov lastnik nepremičnine odgovoren za dolg, ki ga ima dolžnik do upnika, je v določbi drugega odstavka 170. člena ZIZ, ki določa, da z zaznambo izvršbe pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini. Ker je pritožnik na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, pridobil lastninsko pravico šele med izvršilnim postopkom, je torej že po samem zakonu vstopil v izvršbo. Pomembno pa je, da za vtoževani dolg odgovarja le z med izvršbo pridobljeno nepremičnino, ne pa tudi z drugimi sredstvi izvršbe. Prav to je v nasprotju z osebnim dolžnikom bistveno za položaj hipotekarnega dolžnika.

Ko torej že sam zakon določa vstop novega dolžnika (zaradi tega, ker je po zaznambi izvršbe pridobil nepremičnino, ki je predmet izvršbe), tako ni potreben upnikov predlog, ampak mora iz pojasnjenih razlogov že samo sodišče izdati sklep o nadaljevanju izvršbe, kot je pravilno postopalo tudi sodišče prve stopnje. S takim sklepom se hipotekarnemu dolžniku omogoči, da je seznanjen, da se bo izvršba sedaj nadaljevala tudi z njim. To mu omogoči, da vloži ugovor po 56.a členu ZIZ, kar pa pomeni, da se mu zagotovi ustavna pravica dostopa do sodnega varstva, ki jo zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave RS (prim. Odločba Ustavnega sodišča RS Up-2324/08 z dne 16. 12. 2010).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v I. točki potrdi.

II. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (1.) zavrnilo ugovor hipotekarnega dolžnika z dne 28. 12. 2021 in (2.) odločilo, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor.

2. V pravočasni pritožbi hipotekarni dolžnik (v nadaljevanju: pritožnik) predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da ne drži, da ugovor ne bi vseboval navedb, ki bi se nanašale na ugovor novega dolžnika po 56.a členu ZIZ, saj je pritožnik jasno navedel, da terjatev ni prešla nanj. Vtoževani dolg namreč ni dolg, ki bi ga imel pritožnik do upnika, takšna obveznost pa tudi ni prešla nanj. V prevzem dolga pritožnik ni nikoli privolil, pritožniku tudi ni jasno na kaki podlagi naj bi bil kot nov lastnik nepremičnine odgovoren za dolg, ki ga ima dolžnik do upnika. Pritožnik ni bil stranka postopka in z njegovim potekom ni bil seznanjen, prav tako ni imel možnost uveljavljati svojih pravic. Sodišče v sklepu z dne 30. 11. 2021 ne utemelji svoje odločitve na javni ali po zakonu overjeni listini, s katerim bi bil izkazan prehod obveznosti z dolžnika na pritožnika. Prav tako po prepričanju pritožnika sodišče ni pravilno upoštevalo 24. člena ZIZ, saj upnik ni podal predloga za nadaljevanje izvršbe in tudi ni izkazal, da bi terjatev prešla na pritožnika.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, dolžnik pa naj mu povrne stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na vsebino pritožbe in pravni interes je pritožbeno sodišče štelo, da se je hipotekarni dolžnik pritožil zoper zanj neugodni del sklepa, to pa je I. točka sklepa.

6. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilne pravne podlage in sicer tretjega odstavka 24. člena ZIZ, ki govori o nadaljevanju izvršbe z novim dolžnikom, in drugega odstavka 170. člen ZIZ, ki govori o učinku zaznambe izvršbe. Pravilno je ugotovilo, da novi lastnik že po zakonu vstopi v izvršbo kot novi dolžnik poleg dosedanjega dolžnika (ki ohrani položaj osebnega dolžnika), saj gre za pravno nasledstvo glede predmeta izvršbe (ki je obremenjen z zastavno pravico za zavarovanje terjatve, ki jo ima upnik do prvotnega dolžnika).

7. Tako so povsem brezpredmetne pritožbene navedbe, da pritožnik nima dolga do upnika, da vtoževani dolg ni prešel na pritožnika in da ni pristal na prevzem dolga. Pravna podlaga, na kateri je pritožnik kot nov lastnik nepremičnine odgovoren za dolg, ki ga ima dolžnik do upnika, je bilo že uvodoma pojasnjena in sicer je ta v določbi drugega odstavka 170. člena ZIZ, ki določa, da z zaznambo izvršbe pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini. Ker je pritožnik na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, pridobil lastninsko pravico šele med izvršilnim postopkom, je torej že po samem zakonu vstopil v izvršbo. Pomembno pa je, da za vtoževani dolg odgovarja le z med izvršbo pridobljeno nepremičnino, ne pa tudi z drugimi sredstvi izvršbe. Prav to je v nasprotju z osebnim dolžnikom bistveno za položaj hipotekarnega dolžnika.

8. Tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo 24. člena ZIZ je zmotna. ZIZ namreč v 24. členu niti v drugih določbah ne predpisuje dolžnosti sodišča, da bi pozvalo upnika za podajo predloga za nadaljevanje predmetnega izvršilnega postopka. Nasprotno, sodišče si mora ves čas prizadevati, da postopek teče hitro in brez kakršnihkoli zadržkov, pri tem pa je dolžno spremljati aktualno zemljiškoknjižno stanje (VSL Sklep II Ip 1541/2020). Ko torej že sam zakon določa vstop novega dolžnika (zaradi tega, ker je po zaznambi izvršbe pridobil nepremičnino, ki je predmet izvršbe), tako ni potreben upnikov predlog, ampak mora iz pojasnjenih razlogov že samo sodišče izdati sklep o nadaljevanju izvršbe, kot je pravilno postopalo tudi sodišče prve stopnje. S takim sklepom se hipotekarnemu dolžniku omogoči, da je seznanjen, da se bo izvršba sedaj nadaljevala tudi z njim. To mu omogoči, da vloži ugovor po 56.a členu ZIZ, kar pa pomeni, da se mu zagotovi ustavna pravica dostopa do sodnega varstva, ki jo zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave RS (prim. Odločba Ustavnega sodišča RS Up-2324/2008 z dne 16. 12. 2010).

9. Pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), jo je zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje v I. točki kot pravilen in zakonit v celoti potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).