Jedro

Tožnica in njena teta sta hkrati s kupno pogodbo sklenili še dogovor, da, ne glede na samo kupno pogodbo, v kateri sta kot kupovalki navedeni obe, lastnica celotnega stanovanja postane tožnica. Ta je svojo dobro vero utemeljevala vse od sklenitve pogodbe v letu 1972, a je toženi stranki uspelo za obdobje do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojni teti v letu 1984 le-to izpodbiti. V tem letu so se zvrstile stvari, ki utemeljujejo sklep, da je bila tožnica ponovno dobroverna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo ugotovilo, da je tožnica do celote lastnica ½ nepremičnine posamezni del št. 6 v stavbi št. ... k. o. ..., katere solastniki so do sedaj bili toženci vsak do 1/10 celote. Tako, da je tožnica sedaj lastnica nepremičnine posamezni del št. 6 v stavbi št. ..., kar so tožene stranke dolžne priznati. Zavrnilo je zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da tožene stranke izstavijo zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižila kot lastnica navedene nepremičnine (točka II. izreka sodbe). Odločilo je, da so tožene stranke dolžne tožnici povrniti 10.339,22 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo so se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožile tožene stranke. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Sodišču očita kršitev določila 286. člena ZPP, ki je bistveno vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče je namreč na obravnavi 3. 3. 2010 zavrnilo dokaz za zaslišanje tožnice, ta pa je zavrnitev grajala šele v reviziji, ko je bila s svojim očitkom že prekludirana. Dejstvo, da tožnica ni pravočasno uveljavljala kršitve je očitno spregledalo tudi vrhovno sodišče. Zaradi prekluzije zaslišanja tudi ni več dopustno izvesti v ponovljenem postopku niti po uspehu tožeče stranke v reviziji niti nato pred višjim sodiščem tožene stranke niso imele možnosti ugovarjati prekluzijo. Na nedopustno zaslišanje tožnice je tožena stranka lahko opozorila šele na ponovnem naroku pred prvim sodiščem. Glavna obravnava po razveljavljeni prvostopni sodbi je samo dodatek in dopolnilo tistemu, kar je bilo narejenega že prej. Prvostopno sodišče je nezakonito zaslišalo tožnico, kar je bistvena kršitev določb 7., 212., 286.b in 362. člena ZPP. Napačno postopanje sodišča – brez upoštevanja prekluzije je imelo odločilen vpliv na vsebino izpodbijane sodbe. Sodišče je odločitev oprlo zgolj na izpoved tožnice, ki v zvezi z izpovedjo ni podala konkretnih tožbenih trditev. Priposestvovanje je skozi cel postopek zatrjevala zgolj pavšalno. Sodišče je dobro vero ugotovilo šele od zapuščinske obravnave po A. A. dne 26. 3. 1984 dalje. Glede te pa je tožnica podala le skromne tožbene navedbe. V trditvah ni navajala, da je na zapuščinsko obravnavo prinesla relevantne dokumente, ki naj bi jih sodnik pregledal, podatke preveril in ji rekel, da izkazuje lastništvo. Sodišče je sodbo na takšne ugotovitve oprlo – povzelo pa jih je iz izpovedbe zaslišanj tožnice. Pomanjkanje navedb ne more nadomestiti izpoved na zaslišanju. Tožena stranka se do navedb na zaslišanju ni mogla opredeliti. Pomanjkljiva, pavšalna in deloma celo med seboj nasprotujoča je trditvena podlaga glede obstoja okoliščin sklenitve in same vsebine domnevnega dogovora med A. A. in tožnico o lastništvu stanovanja. Nadalje sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava glede presoje dobre vere oziroma zakonite posesti tožnice. Sodišče ugotavlja, da je z dne 26. 3. 1984 tožnica (spet) v dobri veri, vendar tega ustrezno ne utemelji. Sklicuje se na zapisnik zapuščinske obravnave, ki pa ni zabeležka o lastništvu stanovanja oziroma tem, da bi bilo stanovanje kakorkoli izvzeto iz zapuščine. Ne da se preizkusiti razlogov prvega sodišča, kako naj bi dobrovernost tožnice od zaključka zapuščinskega postopka vplivala na dejstvo, da je mati tožencev izjavila, da se bo še posvetovala, ali bo vložila tožbo na ugotovitev, da polovico stanovanja sodi v zapuščino ali ne. Sicer pa bi morala tožbo vložiti tožnica in ne tožena stranka. Ker mati toženih strank tožbe ni vložila, ne pomeni, da je bila zaradi tega že ob zaključku zapuščinske obravnave tožnica dobroverna. Nosilni razlogi sodbe o odločilnih dejstvih glede priposestvovanja so nelogični, med seboj v nasprotju, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je postavila dva različna zahtevka, sodišče je ugodilo le enemu, dajatveni del je zavrnilo. Uspeh tožnice v pravdi je bil polovičen, temu bi morala slediti tudi odločitev o stroških - vsaka stranka krije svoje stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Obrazloženo zavrača pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih, razlogi niso sami s seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča, ki je sprejeta in v razlogih sodbe tudi utemeljena na način, kot to določa 8. člen ZPP, torej na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prosto ocenjuje dokaze, svojo dokazno oceno pa mora ustrezno utemeljiti v razlogih sodbe. To pa je prvo sodišče, kot je bilo že povedano, storilo. Dokazna ocena kot jo ponuja tožena stranka oziroma njeni pomisleki glede pravilnosti dokazne ocene prvega sodišča ne omajejo prepričanja pritožbenega sodišča v pravilnost prvostopne dokazne ocene.

6. Tožnica je skupaj s sedaj pokojno teto A. A. dne 15. 12. 1972 s firmo G. sklenila kupno pogodbo za dvosobno stanovanje št. 6 v pritličju stanovanjskega objekta ..., stoječega na parceli ... k. o. ..., soseska ... Solastništvo na stanovanju ni bilo vpisano v zemljiško knjigo, ker se v tistem času etažna lastnina v zemljiško knjigo še ni vpisovala. Po smrti A. A. so po oporoki ½ stanovanja podedovali toženci. Tožnica vseskozi zatrjuje, da je tudi druga polovica stanovanja (polovica, ki je po kupni pogodbi v solasti pok. B. B.) njena last. V postopku je bilo že ugotovljeno, da tožnica ni postala lastnica celotnega stanovanja ne na podlagi pravnega posla (kupne pogodbe) ne zato, ker iz listin izhaja, da je plačala celotno kupnino za stanovanje. Prvo sodišče je ugotavljalo le še, ali je tožnica pridobila lastninsko pravico na stanovanju na podlagi zatrjevanega dogovora s teto A. A., s priposestvovanjem.

7. Ko sta prvo in pritožbeno sodišče prvič obravnavali zadevo, je bil zahtevek tožnice zavrnjen. Šele po odločitvi v revizijskem postopku je sodišče presojalo vprašanje pridobitve lastninske pravice na drugi polovici stanovanja po podlagi dogovora, ki ga je zatrjevala tožnica (druga pripravljalna vloga tožeče stranke, točka 7, na list. št. 38). Sodišče je v zvezi s tem dogovorom zaslišalo tožnico. S predlogom za zaslišanjem in s samo izvedbo zaslišanja tožnica ni bila prekludirana, kot to obširno graja pritožba. Poudariti je, da je prvo sodišče šele v ponovni obravnavi prvič obravnavalo zahtevek tožnice na podlagi dogovora in nato priposestvovanja. Sodišče je namreč do tedaj obravnavo vodilo po podlagi, kjer ni bilo potrebe ugotavljanja dejstev z zaslišanjem tožnice. Šele z odločitvijo v revizijskem postopku se je izkazalo, da je podlaga (dogovor) relevantna, zato je bilo zaslišanje tožnice potrebno. Povedano zanika trditev v pritožbi, da je prvo sodišče tožnico zaslišalo nezakonito.

8. Tožnica je sicer štela, da je celo stanovanje njeno, ker je celotno kupnino plačala sama in je bila teta navedena v kupni pogodbi le zato, da je z nakupom stanovanja soglašala oziroma ga je omogočila borčevska organizacija, katerega članica je bila A. A. Na podlagi povedanega tožnica ni mogla postati lastnica celotnega stanovanja.

9. Tožnica pa je zatrjevala tudi, da sta se s sedaj pokojno teto ob sklepanju pogodbe o nakupu stanovanja dogovorili, da je stanovanje tožničina last. Pritožbeno sodišče sprejema odločitev in obrazložitev prvega sodišča (točka 19 – 21 obrazložitve sodbe), ki je na podlagi zaslišanja tožnice v zvezi z ostalimi dokazi prišlo do zaključka, da sta tožnica in njena teta A. A. hkrati s kupno pogodbo sklenili še dogovor, da, ne glede na samo kupno pogodbo, v kateri sta kot kupovalki navedeni tožnica in A. A., lastnica celotnega stanovanja postane tožnica. Ta je svojo dobro vero utemeljevala vse od sklenitve pogodbe v letu 1972, a je toženi stranki uspelo za obdobje do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pok. A. A. v letu 1984 le-to izpodbiti. V tem letu pa so se zvrstile stvari, ki utrjujejo tudi pritožbeno sodišče v prepričanju, da je bila tožnica ponovno dobroverna. V prepričanju, da je lastnica stanovanja v celoti, je tožnica sama predlagala, naj se opravi zapuščinska obravnava, da se reši „formalnost lastništva“. Mati tožencev njene pravice ni takoj priznala, zato si je vzela čas za razmislek, ali zahtevati delež na stanovanju ali ne. Zahteve ni podala in sodišče je izdalo sklep o dedovanju, v katerem stanovanje (njegov del) ni bilo del zapuščine. Zapuščinsko sodišče tožnice tudi ni napotilo na pravdo. Vse povedano pa zadošča za opravičljivost tožničinega prepričanja, da je zadeva s stanovanjem urejena v njeno korist. Kot povedano, vpis v zemljiško knjigo ni bil izveden, vendar pa tožnici tega ni mogoče očitati, saj stanovanje v zemljiški knjigi sploh ni bilo vpisano. Po določbi drugega odstavka 28. člena ZTLR, ki je veljal v letu 1984 je priposestvovalna doba zakonite posestnice potekla po poteku 10 let v letu 1994. 10. Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Tožnica je z zahtevkom uspela v celoti. Del zahtevka, ki ga je prvo sodišče zavrnilo (točka II. izreka sodbe) ni bil potreben, saj glede na ugotovitve, da je tožnica del stanovanja, ki je v zemljiški knjigi vpisan na tožene stranke pridobila s priposestvovanjem (na originaren način), ni potrebe, da bi tožene stranke morale izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo. Zaradi zavrnjenega dela zahtevka pa tudi niso nastali posebni stroški, zato je odločitev prvega sodišča, ki je odločilo, da so tožene stranke v celoti dolžne tožeči stranki povrniti stroške postopka pravilna.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo za pravdo ni bil potreben strošek in ga zato krije tožeča stranka sama.

12. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera. Zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).