Jedro

Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, pa tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Pri presoji namreč ni mogoče mimo razloga za pridržanje - to je tožnikove begosumnosti, saj izvedbo postopka za predajo v takšnem primeru omogoča zgolj pridržanje, ki je učinkovito in ki preprečuje, da bi prišlo do pobega.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Pristojno ministrstvo je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržalo za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013, in sicer od ustne naznanitve dne 30. 5. 2016 od 15.35 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorne država članica.

2. Iz obrazložitve sklepa sledi, da je tožnik dne 30. 5. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Centru za tujce, nakar mu je bilo ustno na zapisnik izrečeno pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba). Po preverjanju v bazi Eurodac je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem in je imel ob prijetju pri sebi med drugim dva dokumenta hrvaškega Centra za tujce.

3. Po podatkih spisov je tožnika dne 20. 5. 2016 obravnavala Policijska postaja K. Tožnika so policisti prijeli istega dne, ko je s še drugimi prijetimi osebami po krajšem postanku v gozdu želel nadaljevati pot proti Italiji. V razgovoru je pojasnil, da je pred tem zaprosil za mednarodno zaščito v Centru za tujce Ježevo, ter da so mu pristojni hrvaški organi prošnjo zavrnili in določili rok 15 dni, v katerem mora zapustiti državo. Zato je preko Zagreba odšel na pot proti Italiji. Ob prijetju s strani policistov je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji in bil prepeljan v azilni dom v Ljubljani. Ob preverjanju s strani policije je bilo ugotovljeno, da je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito že leta 2014 ter da je takrat samovoljno zapustil azilni dom, odšel preko Italije v Francijo in se nato iz Francije vrnil nazaj na Hrvaško.

4. V azilnem domu je tik pred sprejemom prošnje namero za mednarodno zaščito umaknil in nato dne 25. 5. 2016, po nastanitvi v Centru za tujce, za mednarodno zaščito v Sloveniji ponovno zaprosil, in sicer po njegovem pojasnilu zato, ker so ljudje tukaj prijazni, Slovenija pa svobodna in da se tako tudi počuti. Ob vložitvi prošnje so bili tožniku odvzeti prstni odtisi in nato preko Centralne baze Eurodac ugotovljeno, da so tožnikovi prstni odtisi vnešeni v bazo s strani Republike Hrvaške. Glede na določbe Uredbe, po katerih mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna in glede na merila iz poglavja III, je Ministrstvo za tožnika pristojnemu hrvaškemu organu posredovalo prošnjo za ponovni sprejem prosilca in zaprosilo za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. Ministrstvo od Hrvaške pričakuje pozitiven odgovor, s katerim bo le-ta potrdila pristojnost v konkretnem primeru, saj so dokazi o tožnikovem bivanju na Hrvaškem neizpodbitni.

5. Obenem pa je pristojni organ odločil, da tožniku v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe izreče ukrep o omejitvi gibanja. Tožnik je že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, ki je kot varna evropska država pristojna za reševanje tožnikove prošnje. Tožnik je kljub temu Hrvaško samovoljno zapustil in je zato pristojni organ prepričan, da je tožnik izrazito begosumen in da obstaja velika verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil tudi azilni dom v Sloveniji. Glede na razmere v azilnem domu, ki jih podrobno opiše, pristojno Ministrstvo ugotavlja, da je ukrep pridržanja na območje azilnega doma neučinkovito ter da je do sedaj večina pridržanih oseb na območje azilnega doma, le-tega samovoljno zapustila. Zato pridržanje na območje azilnega doma kot milejši ukrep ni primerno in se zato utemeljeno odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

6. Obenem se upošteva, da bi tožnik, kolikor bi dejansko želel zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, to storil že prvič, ko je bil prepeljan v sprejemne prostore azilnega doma (dne 20. 5. 2016), pa je to namero kasneje umaknil. Prav tako postopka ne bi samovoljno zapustil že ob predaji prošnje v Sloveniji leta 2014, kar vse kaže na begosumnost in hkrati na izkoriščanje azilnega postopka. Namen mednarodne zaščite nikakor ni sprehajanje prosilca po državah članicah EU, temveč zagotoviti prosilcu mednarodno zaščito, ker je v lastni državi preganjan in mu le-ta ne more ali noče zagotoviti potrebne zaščite. Zato je pristojni organ prepričan, da bi tožnik zapustil tudi azilni dom v Sloveniji in ponovno poskušal nadaljevati pot izven meja Republike Slovenije, s tem pa bi onemogočil predajo hrvaškim varnostnim organom. Pri svoji odločitvi, da uporabi strožji ukrep, pa se je pristojni organ oprl tudi na sodno prakso naslovnega (I U 1624/2014-11 z dne 16. 10. 2014, I U 1623/2014-11 z dne 16. 10. 2014) in Vrhovnega sodišča (I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014), iz katere izhaja, da s pridržanjem na območje azilnega doma ne bi bilo mogoče doseči namena zadevnega postopka.

7. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

8. V tožbi ugovarja ugotovitvi pristojnega Ministrstva, da v konkretnem primeru obstaja znatna nevarnost pobega kot pogoj za tožnikovo pridržanja iz 28. člena Uredbe. Pri tem citira točko (n) 2. člena Uredbe, v kateri je pojem „nevarnost pobega“ opredeljena ter v tej zvezi, ob sklicevanju na (drugačno) odločitev Vrhovnega sodišča meni, da se kriteriji iz 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) ne smejo uporabljati za pridržanja v postopkih mednarodne zaščite. Zaradi načela natančnosti in prepovedi analogije, ki izhaja iz 5. člena EKČP, 6. člena Listine EU in 19. člena Ustave ni dovolj, da bi bili kriteriji določeni v drugem zakonu, ampak morajo biti v zakonu posebej določeni kriteriji, ki ustrezajo namenu pridržanja po Uredbi in postopku mednarodne zaščite. Prepoved analogije in odločanja po prostem preudarku potrjuje tudi 15. uvodni odstavek Direktive o sprejemu, ki zahteva, da so prosilci pridržani v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah. Na navedeno pa sta tudi že opozorili, ob sklicevanju na ustavno zapisano prepoved analogije v kazenskem pravu, Nemško zvezno sodišče in avstrijsko Visoko upravno sodišče v svojih odločbah, glede možnosti uporabe analogije pa se je v svojih odločbah izreklo tudi že Evropsko sodišče za človekove pravice. Kriteriji za oceno nevarnosti pobega morajo biti torej skladno z Uredbo določeni z zakonom. In ker v Sloveniji kriteriji za pridržanje v postopkih mednarodne zaščite niso določeni, prosilcev iz tega razloga po navedbah v tožbi ni dopustno pridržati, oziroma jih je mogoče pridržati šele, ko bodo objektivni kriteriji jasno določeni.

9. Če pa bi sodišče kljub temu štelo, da se lahko uporabijo kriteriji iz 68. člena ZTuj-2, tožeča stranka poudari, da pristojni organ sploh ni ugotavljal, ali so ti kriteriji podani in je zato izpodbijani sklep nezakonit in se ga ne da preizkusiti, kar je nadaljnja kršitev ustavne pravice tožnika do sodnega varstva in do pritožbe. Če bi sodišče kljub temu presojalo izpodbijano odločitev, pa tožnik meni, da pristojni organ v razlogih sklepa le pavšalno niza okoliščine, iz katerih ni mogoče ugotoviti, kaj je imel pristojni organ v mislih. Okoliščine, da je tožnik samovoljno zapustil Hrvaško, pristojni organ ni nesporno ugotovil. Tožnik namreč pravi, da je moral zapustiti Hrvaško. Da je moral zapustiti Hrvaško, kaže postavljeni rok 15 dni in oba dokumenta, ki ju je predložil slovenskim organom, zlasti potrdilo o zaračunanih stroških Centra. Predvsem pa zgolj dejstva, da je tožnik morda samovoljno zapustil Hrvaško pristojni organ ne sme šteti v škodo tožniku in jo subsumirati pod „nesodelovanje v postopku“, saj ta okoliščina velja za vse prosilce, ki jih je treba predati drugi državi članici na podlagi kriterija prve države. Takih primerov pa je po mnenju tožnika največ in bi zato takšno upoštevanje navedene okoliščine (kot nesodelovanje v postopku) ter pridržanje prosilcev iz tega razloga pomenilo, da se pridržanje dejansko izvršuje samo zato, ker že poteka postopek po Uredbi, kar je kršitev prvega odstavka 28. člena Uredbe.

10. Namero za podajo prošnje pa je tožnik umaknil, ker je slišal, da bo zaprt šest mesecev. Namero je torej umaknil v upanju, da ne bo zaprt in samo to dejstvo še ne more utemeljiti znatne nevarnosti pobega niti ni umik prošnje določen kot objektivni kriterij v 68. členu ZTuj-2. 11. Tožnik je pri podaji prošnje najprej povedal, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, je pa že v postopku pred policijo povedal, da je to storil in tudi predložil oba že omenjena dokumenta. Iz prošnje izhaja, da je bil zmeden in da je morda kaj pozabil. Lahko da ne loči med pojmom azila in mednarodne zaščite, vprašanje pa je tudi, kako je potekalo prevajanje. Iz postopka jasno izhaja, da ni imel namena ničesar skrivati, da je povedal vse po resnici in predložil vse dokumente, ki jih je imel. O postopku iz leta 2014 pa tožena stranka ne pove nič konkretnega. Tudi če je tožnik takrat zapustil Slovenijo, samo to dejstvo ne utemeljuje ocene za znatno nevarnost pobega danes. Prav nobenega očitka pa se ne da subsumirati pod objektivne kriterije, ki bi utemeljili nevarnost pobega tožnika v skladu s ZTuj-2 in še manj sami po sebi utemeljujejo znatno nevarnost pobega, zaradi katerega bi bilo nujno izreči ukrep pridržanja v Centru za tujce.

12. Glede na to, da predaja drugi državi članici ni potrjena, pa tožena stranka tudi ne more trditi, da je ukrep nujen. Odločanje o posegu v pravico do osebne svobode zgolj na podlagi domneve, ni dopustno in ni zakonito. Po določbah ZMZ-1 sta določena dva ukrepa, in sicer ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma in ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce. Ni pa določena možnost odvzema osebne svobode, kar pa dejansko pomeni ukrep pridržanja v Centru za tujce. Pa tudi za izrek tega ukrepa bi moral pristojni organ preveriti ali so izpolnjeni pogoji za tak ukrep. Teh pogojev pa pristojni organ ni ugotavljal, temveč je le pavšalno navedel okoliščine v azilnem domu, iz katerih ukrep ni učinkovit, in za katere je odgovorna tožena stranka sama. Zato ni pravilno uporabila drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerem se v vsakem posameznem primeru ugotavlja, ali je ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma mogoče učinkovito izvesti, nemožnost uporabe manj prisilnih sredstev pa se mora nanašati na okoliščine v zvezi s tožnikom.

13. Ker izrečeni ukrep pomeni poseg v osebno svobodo, je treba presoditi, ali ukrep prestane test legitimnosti. Ker v slovenski zakonodaji niso opredeljeni objektivni kriteriji za oceno nevarnosti pobega in ker Hrvaška še ni potrdila sprejema, ustavno dopustni cilj odpade. Spoštovanje Uredbe pa zahteva tudi spoštovanje sorazmernosti. Namen, to je predaja Hrvaški, če bo to sploh potrebno, se lahko doseže tudi na druge načine, ki ne posegajo tako intenzivno v temeljne človekove pravice. Če tožena stranka ne poskrbi za to, pa ne sme biti v breme tožnika. V Centru za tujce je za prosilce za mednarodno zaščito psihično zelo naporno, vrstijo se samomori. Razmere so primerljive s tistimi v zaprtem oddelku zaporov in redne so premestitve prosilcev v psihiatrično ustanovo. Tožnik je na prostem lahko le kako uro dnevno, pa še ta prostor je v resnici atrijsko igrišče, obdano z zidovi, na vrhu pa je mreža. Zato iz vsega navedenega sledi, da je ukrep nezakonit in arbitraren in je zato treba izpodbijani sklep odpraviti, tožnika pa nemudoma izpustiti iz Centra za tujce.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

15. Na naroku, na katerega tožena stranka ni pristopila, tožnik vztraja pri tožbi in tožbenih predlogih ter dodatno vlaga še zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga, da se začasni odredbi ugodi tako, da se tožnika izpusti iz prostorov Centra za tujce. V tej zvezi navaja, da se v Centru izvaja odvzem osebne svobode in da zaradi razmer v Centru tožniku nastaja težko popravljiva škoda.

K I. točki izreka

16. Tožba ni utemeljena.

17. V konkretnem primeru gre za ukrep pridržanja za namen tožnikove predaje Hrvaški kot odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 in s tem za situacijo iz 5. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, v zadevi ni sporno. Sporno je tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena Uredbe.

18. Drugi odstavek 28. člena Uredbe, na katerega se (v povezavi z omenjeno 5. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) opira sklep o tožnikovem pridržanju, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to Uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

19. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo, je bila, glede na razloge sklepa, s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek, obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka za predajo Hrvaški. Drugačne tožbene navedbe, po katerih so navedbe tožene stranke pavšalne in kot takšne ne omogočajo preizkusa, so zato v nasprotju s podatki spisov in jim zato sodišče ne more slediti. Sodišče pa iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju, tudi ne more slediti tožbenim ugovorom, po katerih ocena posameznih okoliščin konkretnega primera ne ustreza kriterijem za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena ZTuj-2, ki se po že zavzetem stališču Vrhovnega sodišča (npr. v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. marca 2016, 12. odstavek) lahko uporabljajo za presojo tega vprašanja tudi v zadevah mednarodne zaščite. S tem stališčem pa je obenem odgovorjeno tudi na tožbeni ugovor, podkrepljen s tujo sodno prakso, po katerem objektivni kriteriji za oceno nevarnosti pobega (kot se zahteva s točko (n) člena 2 Uredbe) v slovenski zakonodaji niso določeni in se zato iz tega razloga za namen predaje po Uredbi prosilcev ne sme pridržati. K temu sodišče le še dodaja, da posebni objektivni kriteriji za oceno nevarnosti pobega tudi v novem ZMZ-1 niso določeni. Je pa sedaj v ZMZ-1 v 31. točki 2. člena (opredelitev pojmov) izrecno določeno, da „nevarnost pobega“ pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila, kar pomeni, da vnaprejšnjih kriterijev sicer ni, in da so za sklepanje o nevarnosti pobega sedaj izrecno določene kot pomembne okoliščine, ki jih pristojni organ ugotavlja v vsakem konkretnem primeru in kot jih je ugotavljal in o njih sklepal tudi v konkretnem primeru.

20. Sodišče pa se strinja tudi s presojo in zaključki tožene stranke, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa. Na tožnikovo begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik Hrvaško zapustil nezakonito in v nasprotju s sklepom hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, ki se nahaja v spisih, in s katerim mu je bilo naloženo, da zapusti Evropsko unijo oziroma „Evropski gospodarski prostor“ ter dejstvo, da je na nezakonit način vstopil na slovensko ozemlje, in to z namero, da nadaljuje pot proti Italiji. Iz spisov tudi dovolj jasno sledi, da v Sloveniji ni zaprosil za mednarodno zaščito takoj po prijetju (s strani policije) ter da je podano namero kasneje umaknil, kar kaže na to, da v Sloveniji ni imel namena ostati. Predvsem pa iz spisov sledi, in to je tožnik potrdil tudi na zaslišanju, da je že leta 2014 podal prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji ter da je Slovenijo takrat pred zaključkom postopka in torej samovoljno zapustil, kar vse pristojno Ministrstvo po presoji sodišča utemeljeno utrjuje v prepričanju, da bi tožnik v primeru, če bi to možnost imel, kljub vloženi prošnji za mednarodno zaščito območje Slovenije tudi tokrat zapustil. Tožbeni ugovori ne prepričajo o nasprotnem. Zapustitev Hrvaške v nasprotju z izdanim sklepom hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve je po presoji sodišča v zadostni meri ugotovljena na podlagi listin, ki so v spisih. Tožnikovo zatrjevanje na naroku, da za vsebino sklepa ni vedel, ni dovolj prepričljivo, saj gre za osebo, ki se že dlje časa nahaja na območju različnih držav Evropske unije, predvsem na Hrvaškem, in ki je že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito, zato mu je nedvomno poznan način ukrepanja pristojnih organov in vsebina njihovih odločitev. Enako velja glede razlogov, iz katerih je tožnik sprva umaknil namero ter tožbenih trditev, da je bil tožnik pri podaji prošnje „zmeden“ oziroma, da „morda ne loči med pojmoma mednarodne zaščite in azilom“. Iz tožnikove izpovedi na zaslišanju tega vsekakor ni mogoče razbrati, temveč ravno nasprotno izhaja, da je s postopki in z ukrepi pristojnih organov dobro seznanjen. Dogajanje v letu 2014 pa potrjujejo listine, ki so v spisih, potrdi pa ga tudi tožnikova izpoved, ki jo je dal na zaslišanju pred sodiščem in torej ne gre za podatke, ki niso preverjeni, kot se navaja v tožbi. Prav tako ne drži, da samovoljni odhod iz Slovenije kot okoliščina v pogledu tožnikove begosumnosti ni relevanten. Morda res ni bistven sam po sebi, vsekakor pa je pomemben kot ena od okoliščin, ki skupaj z drugimi utemeljuje narejeni zaključek.

21. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka za predajo tožnika Hrvaški. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Ne drži torej tožbena trditev, da tožena stranka ni preverila, ali so izpolnjeni pogoji za tak ukrep in da so njene navedbe pavšalne. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, pa tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Pri presoji namreč ni mogoče mimo razloga za pridržanje – to je tožnikove begosumnosti, saj izvedbo postopka za predajo v takšnem primeru omogoča zgolj pridržanje, ki je učinkovito in ki preprečuje, da bi prišlo do pobega. Stanje v azilnem domu pa, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, ni takšno in zato namestitev tožnika v azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna in s tem relevantna ostane zato le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. To pa pomeni, da dolžnost zagotavljanja posebnih ustanov oziroma prostorov po Direktivi ni absolutna, temveč se država oziroma tožena stranka pri odreditvi ukrepa odloča na podlagi dejanskih možnosti, ki so ji na razpolago in s tem na način, kot je bilo storjeno v konkretnem primeru. Enako je razumeti tudi določbe, ki jih vsebuje drugi odstavek 84. člena ZMZ-1. Za zakonito odreditev ukrepa je torej dovolj, da drugih možnosti za preprečitev pobega objektivno ni na razpolago, zato ne drži tožbena trditev, da bi se morala „nemožnost uporabe manj prisilnih sredstev“ nanašati (le) na okoliščine v zvezi s tožnikom.

22. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku. V tožbi se sicer zatrjuje, da gre za pri namestitvi v Center za tujce za (prekomeren) poseg v tožnikovo osebno svobodo, vendar brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi se nanašale prav na tožnika in iz katerih bi izhajal takšen zaključek. Drugače sledi iz izpovedbe tožnika na naroku, ki pove, da sam v Centru za tujce nima problemov, da ga policisti in osebje obravnavajo prijazno ter da se slabo razume le z ostalimi azilanti. Opis razmer v Centru, ki ga je tožnik podal na naroku, pa se tudi sicer v bistvenem sklada z opisom razmer, kakršnega vsebuje Pravilnik o bivanju v Centru za tujce, oziroma kakršne se zahtevajo po Direktivi.

23. Sodišče je zato, glede na povedano, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 24. K II. točki izreka

25. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, na katerega opira tožnik svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

26. V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi odločeno o tožbi, in to z pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.