Jedro

Dokaz, ki je bil že predlagan v prejšnem postopku in izrecno ter obrazloženo zavrnjen, ne more predstavljati novega dokaza v smislu 9. točke 421. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Toženka je v zapuščinskem postopku po pokojni E. B., ki je umrla 31.1.1990, predložila pokojničino oporoko. Pokojna E. B. je v tej oporoki določila kot dedinji toženko, ki je bila njena gospodinja, in svojo sestro H. A. R. Glede tožnice, ki je njena posvojenka, je navedla, da ji ne zapušča ničesar, ker jo je zapustila v kritičnem obdobju. Tožnica v zapuščinskem postopku ni priznala veljavnosti oporoke, zato jo je sodišče napotilo na pravdo. Tožnica je tako s tožbo od sodišča zahtevala, naj razsodi, da je oporoka E. B. neveljavna, ker je bila oporočiteljica tedaj, ko jo je sestavljala, duševni bolnik in ni bila sposobna za razsojanje. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti sodbi sodišča prve stopnje se je tožnica pritožila in sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožnica je nato vložila predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 421. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V predlogu za obnovo postopka je navedla, da je 22.7.1996 uspela dobiti kopijo odpustnice iz Kliničke psihiatrijske bolnice V. - Z., ki se nanaša na oporočiteljico. Iz dokumenta sledi, da je bila oporočiteljica od 8.4.1977 do 20.8.1977 na zdravljenju v tej bolnici. Na kopiji odpustnice pod rubriko "napomene" je zapisano "Psyhosis involutiva". Tožnica navaja, da je to težka duševna bolezen. Tožnica je v predlogu za obnovo tudi navedla, da je šele ob prevzemu kopije odpustnice govorila z zdravnikom dr. Ž. S., ki ji je povedal, da je bila oporočiteljica bolna bolj, kot piše v odpustnici. Tožnica je tudi zatrjevala, da je šele 24.7.1996 prišla v stik z M. S. in izvedela za njena opažanja v zvezi z duševnim zdravjem oporočiteljice. Tožnica je v predlogu za obnovo navedla, da je izvedela nova dejstva in pridobila možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

Sodišče prve stopnje je njen predlog za obnovo postopka kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je odpustnica iz bolnice le eden od dokumentov celotne zdravstvene dokumentacije, ki se nanaša na oporočiteljico in o kateri je bil govor že ves čas postopka in celo v sami tožbi. Sodišče prve stopnje tudi zaslišanja priče M. S. ni štelo za nov dokaz. V obrazložitvi svojega sklepa je navedlo, da je zaslišanje te priče predlagala že tožena stranka, torej je tožeča stranka zanjo vedela in bi lahko predlagala njeno zaslišanje v postopku do pravnomočne odločitve.

Glede predloga tožnice, naj sodišče zasliši tudi zdravnike, ki so oporočiteljico zdravili, in pridobi izvedensko mnenje, pa je sodišče ocenilo, da se vsi ti predlogi nanašajo na zdravstveno dokumentacijo, ki jo je imela tožeča stranka v postopku že možnost uporabiti in je tudi v tožbi, pod točko dve, predlagala sodišču, naj vpogleda vanjo.

Proti sklepu sodišča prve stopnje se je tožnica pritožila. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Poleg razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, je sodišče druge stopnje poudarilo, da je bil tožničin predlog o izvedbi dokaza s preučitvijo dokumentacije o poteku zdravljenja oporočiteljice v psihiatrični bolnici (8 let pred napravo oporoke) in z zaslišanjem izvedenca psihiatra v prejšnem postopku izrecno in obrazloženo zavrnjen.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica meni, da sodišči brez izvedenskega mnenja ne moreta sami oceniti, ali je bila oporočiteljica dne 16.10.1985, ko je napravila oporoko, sposobna za razsojanje ali ne. Sodišči sta po njenem mnenju tudi napačno odločili, da kopija odpustnice ni nov dokaz v smislu 9. točke 421. člena ZPP. V spisnem gradivu razen te kopije odpustnice ni nobene zdravstvene dokumentacije. Gre za listino, ki je dokaz in je pomembna, ker vsebuje diagnozo opročiteljice. Diagnoza pove, da je bila oporočiteljica duševni bolnik, po mnenju tožeče stranke pa samo izvedenec lahko pove, ali je taka duševna bolezen ozdravljiva ali ne. Zato tožnica poudarja, da sodišče druge stopnje nima prav, ko v obrazložitvi svoje odločitve navaja, da se dokument nanaša na obdobje osem let preden je oporočiteljica napravila oporoko, saj je šlo po njenem mnenju za neozdravljivo bolezen. Tožnica v reviziji tudi navaja, da je bilo na naroku 28.10.1996 ugotovljeno, da ima pravni zastopnik tožene stranke odpustnico in je ni hotel izročiti sodišču. Sodišče druge stopnje tudi ni zavzelo stališča glede ostalih, v predlogu za obnovo postopka predlaganih dokazov, zaslišanju M. S. in dr. Ž. S. Tožeča stranka navaja, da se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da ne gre za nov dokaz, ker je v prvem postopku tožena stranka že predlagala zaslišanje priče M. S. Tožnica meni tudi, da sodišče nima prav, ko šteje, da ni pomembno, da jo je v prvem postopku predlagala tožena stranka. Tožeča stranka v reviziji ponovno opozarja tudi na pomembnost pisma, ki ga je pokojni odvetnik J. Z. pisal tožnici leta 1977. Tožeča stranka predlaga, naj Vrhovno sodišče ugodi reviziji in sklep višjega sodišča spremeni tako, da se ugodi predlogu za obnovo postopka tožeče stranke, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep višjega sodišča razveljavi, ali pa da razveljavi tako sklep sodišča prve stopnje in sklep višjega sodišča in vrne zadevo sodišču prve oziroma druge stopnje v novo odločitev.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena ZPP poslalo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožena stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da je revizija tožeče stranke nedopustna in nedovoljena in jo je treba zavreči. Tožena stranka navaja, da po 2. odstavku 400. člena ZPP ni revizije zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, v sporih, v katerih ne bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo. Po 2. odstavku 382. člena ZPP pa zoper pravnomočno sodbo ni dopustno vložiti revizije v tistih pravdnih zadevah, v katerih vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT. Tožena stranka navaja, da ni res, da tožnica zdravstvene dokumentacije prej ni mogla dobiti, temveč jo sploh ni iskala. Če bi tožeča stranka mislila, da je ta dokumentacija tako pomembna, bi to dokumentacijo pribavila že pred desetimi leti. Tožena stranka navaja, da je sodišče ocenilo, da glede na izpovedi prič o tem, ali je bila oporočiteljica takrat, ko je napravila oporoko, sposobna za razsojanje, ni treba zaslišati izvedenca psihiatra. Med zaslišanimi pričami pa so bili tudi patronažna sestra, zdravnik in psihiater. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrže revizijo kot nedovoljeno ali pa, da revizijo kot neutemeljeno zavrne in naloži tožnici v plačilo stroške revizijskega postopka, ki so nastali toženi stranki.

Revizija ni utemeljena.

Glede na to, da tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da revizija zoper sklep, s katerim sodišče zavrne predlog za obnovo postopka, ni dovoljena, revizijsko sodišče uvodoma pojasnuje, da je sodna praksa sprva odklanjala revizijo zoper sklep o predlogu za obnovo postopka, z obrazložitvijo, da ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan. Vendar je, kot navaja Boris Strohsack v članku "Postopek z revizijo po zakonu o pravdnem postopku (Pravnik, Ljubljana, 39 (1984), 5-7, str.267), takšno oklevanje sodne prakse presekalo načelno mnenje XIV. skupne seje Zveznega sodišča (Poročilo sodne prakse VS SRS 1981/I, str.1) po katerem je dovoljena revizija zoper sklep sodišča druge stopnje, če je s tem sklepom obnovitveni postopek pravnomočno končan in če so izpolnjeni pogoji iz 382. člena ZPP. Slovenska sodna praksa še vedno sledi temu stališču, saj kjub časovni odmaknjenosti ni izgubilo svoje teže. Tožba je bila v tem pravdnem postopku vložena v februarju 1991. Tedaj je veljala novela ZPP (Ur.l.SFRJ, št. 20/90), po kateri je bila revizija dopustna, če je vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegala 8.000,00 din. Vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v našem primeru presega navedeno vrednost, zato je revizija dopustna.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo. Tožeča stranka z navedbo, da sodišči ne bi smeli brez izvedenskega mnenja ocenjevati, ali je bila oporočiteljica takrat, ko je napravila oporoko, sposobna za razsojanje, in z navedbo, da sodišči nista pripisali zadostnega pomena pismu odvetnika Z., izpodbija sodbi sodišč prve in duge stopnje, s katerima je bilo odločeno o tožbenem zahtevku. Ti sodbi pa nista predmet tega revizijskega postopka. Tožeča stranka v reviziji opozarja na to, da bi moralo sodišče prve stopnje od pooblaščenca tožene stranke zahtevati predložitev originalne zdravniške odpustnice. S tem uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP. Revizije pa zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje po določbi 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP ni mogoče vložiti.

Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svojega sklepa navedlo, da je pritožba tožnice neutemeljena, saj ne ponuja novih dejstev in dokazov, na podlagi katerih se dovoli obnova postopka. Torej tožnica nima prav, ko v reviziji navaja, da sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča do vseh, v predlogu za obnovo postopka predlaganih dokazov. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožeča stranka že v postopku, katerega obnovo zahteva, predlagala sodišču naj pri psihiatrični bolnici poizve, kakšno bolezen je imela oporočiteljica in koliko časa se je zdravila (predlagan dokaz pod 2. točko tožbe) in o tem zasliši zdravnika, ki je oporočiteljico zdravil in izvede dokaz z izvedencem psihiatrom. Sodišče prve stopnje je v skladu z 220. členom ZPP odločilo, da teh dokazov ni treba izvesti za ugotovitev odločilnih dejstev. Sodišče namreč v skladu z 8. členom ZPP prosto presoja dokaze. Zato, da pri prostem ocenjevanju dokazov ne bi prihajalo do pristranskega gledanja in s tem do napačnega sklepanja o pravno relevantnih dejstvih, vsebuje ZPP celo vrsto določb, ki omogočajo preizkušanje dejanskih ugotovitev. Tožeča stranka je to možnost izkoristila že v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje, s katero je odločilo o tožbenem zahtevku. Lahko pa bi tudi z revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje uveljavljala morebitne kršitve določb pravdnega postopka. Torej sta pravilni izpodbijani oceni sodišč prve in druge stopnje, da dokaz, ki je bil že predlagan v prejšnem postopku in izrecno ter obrazloženo zavrnjen, ne more predstavljati novega dokaza v smislu 9. točke 421. člena ZPP. Enako velja tudi za zaslišanje priče M. S.. Dokaz z zaslišanjem priče se od listinskih dokazov razlikuje v tem, da pravdni stranki ne moreta natančno vedeti, kaj bo priča izpovedala. Kadar ena od strank, po končanem postopku ugotovi, da bi priča utegnila izpovedati drugače, kot je pravdna stranka pričakovala, to ne pomeni, da je pridobila možnost uporabiti nov dokaz. Še vedno gre za isto pričo, katere zaslišanje je bilo že predlagano v postopku, ki je bil zaključen.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

V skladu z določbama 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.