Jedro

Podlaga za tu obravnavane zahtevke je torej lahko le v citirani določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. Gre za nadomestilo (odmeno), povračilo oziroma odškodovanje za izgubo tistega, tiste koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal. Za takšno korist je potrebno v takšnih primerih, kot je obravnavani, ko je zavezanec uporabljal nepremičnino za upravljanje svoje dejavnosti, vzeti tisto, kar bi upravičenki - tožnici lahko ob normalnem teku stvari v posameznih obdobjih iztržili kot najemnino, zmanjšano za odstotek, ki bi šel za davščine, ki bi jih morali plačevati od takšnih prejemkov, za stroške upravljanja, ki bi ju bremenili in za stroške vzdrževanje nepremičnine, če jih je kril zavezanec. Ker izgube zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ni mogoče povrniti v naravi zaradi narave stvari same, po drugi strani pa tudi ne gre za plačilo nekakšne najemnine (saj ni šlo za najemno pogodbo), pomeni, da gre pri takšnih zahtevkih za "nečisto" denarno terjatev. Zato mora sodišče izračunati takšno povračilo po razmerah (cenah) ob sojenju in zato gredo zakonske zamudne obresti lahko šele od sodbe dalje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati prvi tožnici 4,028.749,79 SIT in drugi tožnici 14,709.570,20 SIT z zakonitimi obrestmi od različnih zneskov in od posameznih mesecev od 15.1.1992 do 16.10.1994, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Svojo odločitev je utemeljilo na drugem odstavku 72. člena zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91-I, 31/93, 74/95 in 87/97 - ZDen), se pravi, da gre tožnicama, katerima je bil vrnjen poprej nacionaliziran poslovni prostor, zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja od uveljavitve ZDen do vrnitve poslovnega prostora, in sicer v višini najemnine. Ker je bila tožena stranka kot denacionalizacijski zavezanec v dobri veri od uveljavitve ZDen do vložitve zahteve za denacionalizacijo, gredo tožeči stranki obresti od vložitve zahteve dalje. Sicer velja v tej zadevi splošni zastaralni rok.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo spremenilo (1.) tako, da je tožbena zahtevka tožnic - prve za 86.798,73 SIT in druge za 316.916,27 SIT, obakrat z obrestmi od 15.1.1992 dalje, zavrnilo (ker gre najemnina oziroma izpadli dobiček le od podaje zahteve za denacionalizacijo ne pa že od uveljavitve ZDen) in (2.) tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek obeh tožnic za plačilo zakonitih zamudnih obresti od celotne glavnice za čas od 15.1.1992 do 29.5.1995 (ker gredo obresti od občasnih dajatev le od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo), medtem ko je v ostalem (3.) sodbo razveljavilo.

Proti pravnomočnemu delu te odločbe vlaga tožeča stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga vrhovnemu sodišču, naj drugostopenjsko sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne, ali pa sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Trdi, da sodišče jasne določbe drugega odstavka 72. člena ZDen ne tolmači, marveč jo spreminja, saj velja ob sklepanju a contrario, da gredo zahtevki zaradi neuporabe nepremičnine od uveljavitve ZDen dalje. Če zahteva za denacionalizacijo ne bi bila vložena, upravičencu ne bi šel zahtevek po omenjeni zakonski določbi. Zakonodajalec je sprejel specialen predpis nasproti splošnim pravilom civilnega prava in postavil jasno mejo. Neutemeljena je trditev, da tožnici uveljavljata občasne terjatve saj zahtevata enkraten znesek na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen. Zmotno je tudi stališče, da bi bilo potrebno upoštevati določbe 372., 375. in 376. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj gre tu za splošni 5-letni zastaralni rok.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da tožeča stranka ni upravičena do obresti od občasnih terjatev, preden je bil vložen zahtevek, tu postavljeni zahtevek pa izhaja prav iz takšnih terjatev. Zavezanec ne more priti v zamudo pred dokončnostjo odločbe o denacionalizaciji.

Državno tožilstvo RS se o vloženi mu reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijskemu stališču, da gredo odškodninski zahtevki, kot se izraža zakon, iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin od uveljavitve ZDen (drugi odstavek 72. člena ZDen) in ne šele od vložitve zahteve za denacionalizacijo (prvi odstavek 61. člena ZDen), velja pritrditi. Podlaga za takšne zahtevke (o katerih naravi bo beseda pozneje) je le v že omenjeni določbi drugega odstavka 72. člena ZDen in ne morda v kakšnih drugih stvarnopravnih ali obligacijskih predpisih. In, ko ZDen določa, da takšni zahtevki ne gredo od podržavljenja do uveljavitve ZDen, začrtuje s tem zadnjim datumom (7.12.1991 - 96. člen ZDen) časovno mejo, od kdaj naprej pa gredo ti zahtevki. Ni namreč videti utemeljenega razloga za to, da bi bila ta meja pomaknjena v novejši čas oziroma da bi bila vezana na kakšen drug dogodek. Res je, da do takšnih zahtevkov niso upravičeni tisti, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, pa niso vložili zahteve za denacionalizacijo. Vendar niso upravičeni niti tisti, katerih zahteva za denacionalizacijo je bila zavrnjena. Ni torej pomembna sama vložitev zahteve za denacionalizacijo marveč izid denacionalizacijskega postopka. Ali drugače povedano, za denacionalizacijskega upravičenca uspešen izid takšnega postopka pomeni upravičenje do odškodninskih zahtevkov od trenutka, ko da to pravico zakon sam. Ali še, pravna podlaga za zavezanca, da uporablja in upravlja podržavljeno premoženje je z uveljavitvijo ZDen odpadla, seveda ob pogoju, da upravičenec uspe z zahtevo za denacionalizacijo (izjema, ko zavezanec lahko še naprej uporablja nepremičnino, je v zakonu posebej urejena). Smoter ZDen je popraviti krivice, ki so bile povzročene s podržavljenjem, in v nasprotju z duhom tega zakona bi bilo, če bi bilo upravičenje iz drugega odstavka 72. člena ZDen odvisno od tega, kdaj je upravičenec vložil zahtevo za denacionalizacijo. Ni namreč mogoče izhajati iz podmene, da se upravičenec strinja, da zavezanec upravlja in uporablja premoženje in tako uživa njegove plodove vse do podaje zahteve. Vložitev zahteve pa tudi ni bila v vsem odvisna od upravičenčeve volje, saj do številnih listin kot obveznih sestavin zahteve (62. in 63. člen ZDen) zaradi preobremenjenosti pristojnih organov ni bilo lahko vselej priti v doglednem času. Torej okoliščine, ki niso odvisne od upravičenčeve volje, ne smejo krojiti njegovih pravic. Pritrditi sicer velja mnenju pritožbenega sodišča, da ZDen ne učinkuje neposredno in da zato sam zase ne spreminja lastninskopravnih razmerij (drugače kot, denimo, pri zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, Ur. list FLRJ, št. 98/46 - 1. člen ali zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, Ur. list FLRJ, št. 52/58 - 8. člen), marveč je le pravni temelj za uveljavljanje (postopek) in uveljavitev (odločba o vrnitvi podržavljenega premoženja) pravice do denacionalizacije in s tem vrnitve premoženja (1. in 2. člen ZDen). Če bi sledili logiki, da je pomembna sprememba, do katere pride na lastninskopravnem področju, bi to pripeljalo do sklepa, da gredo zahtevki iz drugega odstavka 72. člena ZDen šele od pravnomočnosti odločbe o vrnitvi premoženja, kar bi pomenilo, da bi bila ta zakonska določba povsem izničena (od odločbe naprej se najemno razmerje med upravičencem in zavezancem, če ima ta še pravico uporabljati nepremičnino, uredi s pogodbo - 22. člen ZDen). Skratka, odškodninski zahtevki po drugem odstavku 72. člena ZDen gredo upravičencu, če so podani pogoji zanje, od uveljavitve ZDen dalje.

Pravna narava zahtevkov iz drugega odstavka 72. člena ZDen je povsem specifična. Ne gre za odškodnino (čeprav govori zakon o odškodninskih zahtevkih) v smislu odškodninskega prava, saj manjkata elementa splošnega civilnega delikta kot podlage za povračilo škode: ne gre za nedopustno ravnanje zavezanca in ne za njegovo subjektivno ali objektivno odgovornost. Tako za te zahtevke ni mogoče uporabiti določb iz 2. oddelka II. poglavja zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (154. do 209. člen) za izvenpogodbeno škodo niti za pogodbeno (269. člen ZOR). Ne gre niti za obogatitvene zahtevke iz 3. oddelka omenjenega poglavja ZOR, ki ureja neupravičeno pridobitev (210. do 219. člen ZOR). Te zakonske določbe urejajo namreč vrnitev koristi, ki jo je neupravičeno dosegel obogateni, medtem ko gre pri tu obravnavanih zahtevkih za koristi, ki bi jo dosegel denacionalizacijski upravičenec, če bi imel po uveljavitvi ZDen nepremičnino v uporabi in upravljanju. Torej tudi predpisov o neupravičeni obogatitvi ni mogoče neposredno uporabiti. Končno tudi ne gre, kar zadeva obligacijskopravno področje, za zahtevke iz zakupnega razmerja iz XI. poglavja ZOR, na kar posredno nakazuje spodbijana odločba v zvezi z vprašanjem zastaranja. Zakupnina ali najemnina je sicer lahko v marsikakšnem primeru podlaga za izračun dosegljive koristi, vendar ostaja le eden izmed elementov te podlage. Po drugi strani pa tudi ni mogoče uporabiti stvarnopravnih predpisov pri odločanju o teh zahtevkih. Sorodno tvarino sicer ureja zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR) v podpoglavju o varstvu lastninske pravice. Toda 38. člen ZTLR ureja le povračilo potrebnih in koristnih stroškov ter stroškov za zadovoljstvo ali olepšanje stvari, ki gredo dobrovernemu posestniku, kar bi prenešeno na denacionalizacijsko področje pomenilo, da gre za stroške, ki bi šli zavezancu in ne upravičencu. Nadaljnji 39. člen pa ureja pravno usodo plodov (med katere bi lahko pogojno šteli tudi civilne plodove), obranih in neobranih, kar spet ne pride v poštev, ker ureja plodove, ki so oziroma obstajajo, pri zahtevkih na podlagi ZDen pa gre za koristi, ki bi jih dosegel upravičenec, in torej ne za koristi, ki jih je imel, prenešeno na stvarnopravno področje, posestnik.

Podlaga za tu obravnavane zahtevke je torej lahko le v citirani določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. Gre za nadomestilo (odmeno), povračilo oziroma odškodovanje za izgubo tistega, tiste koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal. Za takšno korist je potrebno v takšnih primerih, kot je obravnavani, ko je zavezanec uporabljal nepremičnino za upravljanje svoje dejavnosti, vzeti tisto, kar bi upravičenki - tožnici lahko ob normalnem teku stvari v posameznih obdobjih iztržili kot najemnino, zmanjšano za odstotek, ki bi šel za davščine, ki bi jih morali plačevati od takšnih prejemkov, za stroške upravljanja, ki bi ju bremenili in za stroške vzdrževanje nepremičnine, če jih je kril zavezanec. Ker izgube zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ni mogoče povrniti v naravi zaradi narave stvari same, po drugi strani pa tudi ne gre za plačilo nekakšne najemnine (saj ni šlo za najemno pogodbo), pomeni, da gre pri takšnih zahtevkih za "nečisto" denarno terjatev. Zato mora sodišče izračunati takšno povračilo po razmerah (cenah) ob sojenju in zato gredo zakonske zamudne obresti lahko šele od sodbe dalje.

Po povedanem velja torej reviziji pritrditi tudi v tistem delu, v katerem graja stališče pritožbenega sodišča, da se s tožbo uveljavlja plačilo občasnih terjatev, ker gre, kot rečeno, za zahtevek v enkratnem znesku kot nadomestilo za nemožnost uporabe oziroma upravljanja nepremičnine. Zato ima revizija tudi prav, da obrestnega zahtevka ne gre presojati po tretjem odstavku 379. člena ZOR, ki ureja obresti od občasnih denarnih terjatev. Nepravilno pa je pritožbeno sodišče uporabilo materialno pravo, ko je o delu obrestnega zahtevka do vložitve tožbe sploh dokončno odločilo.

Zamudne in procesne obresti so akcesorne narave (arg. iz 369. člena ZOR) in kadar se vtožujejo skupaj z glavno terjatvijo, o njih ni mogoče odločiti samostojno ne v ugoditvenem ne v zavrnilnem smislu, marveč le skupaj z glavno stvarjo.

Sodišče druge stopnje je tako glede glavnega zahtevka z obrestmi za čas od uveljavitve ZDen do vložitve zahteve za denacionalizacijo kakor tudi glede obrestnega zahtevka materialno pravo nepravilno uporabilo. Ker pa je prišlo ob reševanju pritožbe tožene stranke zaradi nepravilne uporabe materialnega prava do spremembe sodbe na drugi stopnji, zaradi česar niso bile v celoti preizkušene pritožbene trditve, je bilo potrebno izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in vrniti temu sodišču zadevo v novo odločanje.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.