Jedro

Kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP ni podana, če se sodišče v drugostopenjski odločbi ne izjavi o dejstvih, ki za presojo zadeve sploh niso relevantna. Taka je tudi vložnikova trditev, da se sodišče druge stopnje ni izjavilo o njegovi trditvi, da je odločanje zunajobravnavnega senata o podaljšanju pripora pomenilo le formalni avtomatizem, saj je del sklepa prvostopenjskega sodišča dobesedni prepis dela obrazložitve predhodnega sklepa. Ni namreč pomembno, ali je sklep o podaljšanju pripora vsebinsko identičen prejšnjemu, pač pa, ali so v njem ugotovljene okoliščine, na podlagi katerih je sodišče odločilo, tako da njih presoja utemeljuje sprejeto odločitev.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 16.6.2003 na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega D.K. podaljšalo pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost izpodbijane odločbe, torej tudi iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter pripor zoper obdolženega D.K. odpravi, ali pa zahtevi ugodi tako, da napadeni odločbi razveljavi in pripor nadomesti z milejšim ukrepom ali sklepa razveljavi ter zadevo vrne zunajobravnavnemu senatu v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahtevi za varstvo zakonitosti je treba sicer pritrditi, da obtožnica v času sprejemanja napadene odločbe še ni postala pravnomočna, ker obdolženemu D.V., A.G. in M.P. v nasprotju s 4. odstavkom 70. člena ZKP še niso bili postavljeni zagovorniki po uradni dolžnosti in tem v nasprotju z določbo 4.odstavka 120. člena ZKP obtožnica še ni bila vročena. Po 2. odstavku pa sme ugovor zoper obtožnico brez posebnega pooblastila podati tudi obdolženčev zagovornik, vendar ne proti njegovi volji. Glede na navedeno in določbo 4. odstavka 120. člena ZKP, po kateri začne v takem primeru rok teči od zadnje vročitve, bi ti obdolženci lahko še vedno pravočasno vložili ugovor zoper obtožnico. Zgolj zaradi določitve glave obravnave obtožnica ni postala pravnomočna, saj vsi procesni položaji, ki so taksativno našteti v 285. členu ZKP, temeljijo na predpostavki, da je bila obtožnica vsem tistim, ki imajo zoper njo pravico ugovarjati, pravilno vročena.

Zahteva pa nima prav, ko zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijani sklep, ki se zgolj sklicuje na nepravnomočno obtožnico, ne da bi vseboval povzetek opisa dejanja in drugih obveznih sestavin, nima razlogov o utemeljenem sumu. Prvostopenjsko sodišče je glede tega pogoja za pripor zapisalo, da ga v celoti "izkazuje" pravnomočna obtožnica in vsi dokazi, na katerih le-ta temelji. Višje sodišče pa je tudi navedlo, da bo oceno zagovorov obdolženih M.F. in A.G., ki sta obremenila tudi obdolženega D.K., v povezavi z ostalimi zbranimi dokazi moral sprejeti razpravljajoči senat ter da pritožbene trditve o njuni samoobtožbi presegajo okvire pritožbenega postopka.

Zoper obdolženega D.K. je bil po vložitvi obtožnice pravnomočno podaljšan pripor s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 18.4.2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 28.4.2003. Pravnomočni sklep, izpodbijan z zahtevo, se glede utemeljenosti suma sklicuje na dokaze, naštete v obtožnici. Kateri so ti dokazi, pa je sodišče podrobno obrazložilo v 2. odstavku sklepa o podaljšanju pripora zoper obdolženca po vloženi obtožnici (l. št. 898). Glede na to, da se stanje v zadevi glede teh okoliščin ni v prav ničemer spremenilo, saj je bila razpisana glavna obravnava, in nato preložena, teh dokazov v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni bilo treba še enkrat naštevati. Zadošča namreč, da se sodišče nanje sklicuje. Sicer pa je višje sodišče dva od teh dokazov tudi izrečno navedlo. Zato se ni mogoče strinjati s vložnikom, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov v odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo obstoj temeljnega pogoja za podaljšanje pripora.

Zahteva navaja, da je obdolženčev zagovornik v pritožbi zatrjeval, da je odločanje zunajobravnavnega senata o podaljšanju pripora pomenilo le formalni avtomatizem, kar je utemeljeval z dejstvom, da je 4. odstavek na 2. strani sklepa prvostopenjskega sodišča dobesedni prepis dela obrazložitve predhodnega sklepa, vključno s slovničnimi nedoslednostmi, vendar se o teh navedbah višje sodišče ni izjavilo. Tudi zato je po mnenju vložnika zagrešilo bistveno kršitev določb po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po 1. odstavku 395. člena ZKP v obrazložitvi sklepa presodi sodišče druge stopnje navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Kršitev te določbe ni podana, če se sodišče o drugostopenjski odločbi ne izjavi o dejstvih, ki za presojo zadeve sploh niso relevantna. Taka je tudi navedena vložnikova trditev, saj ni pomembno, ali je sklep o podaljšanju pripora vsebinsko identičen prejšnjemu, pač pa, ali so v njem ugotovljene okoliščine, na podlagi katerih je sodišče odločilo, tako da njih presoja utemeljuje sprejeto odločitev. Zato sodišče druge stopnje s tem da ni navedlo razlogov o navedeni vložnikovi pritožbeni trditvi, ni v ničemer kršilo določb kazenskega postopka.

Pravilno je vložnikovo naziranje, da lahko sodišče zoper obdolženca odredi ali podaljša pripor, samo če je podan utemeljen sum, da je storil očitano kaznivo dejanje, nima pa prav, da lahko v primeru, ko je stopnja te verjetnosti suma nižja, zoper obdolženca odredi ali podaljša kvečjemu hišni pripor. Tako za odreditev pripora kot tudi hišnega pripora je temeljnji pogoj utemeljenost suma, ki mora biti v času vložitve obtožnice višji od tistega v času uvedbe preiskave. Če je stopnja verjetnosti storitve očitanega kaznivega dejanja nižja, zoper obdolženca ni mogoče odrediti niti pripora niti hišnega pripora.

Z navedbo, da doslej zbrani dokazi zadostne stopnje utemeljenosti suma ne potrjujejo, pa vložnik po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Enako velja za trditev v zahtevi, da celotna obrazložitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa, razen ugotovitve, da je bil obdolženec že obsojen, nedopustno prejudicira njegovo krivdo. Po vložnikovem videnju to velja predvsem za navedbe, da naj bi ravnanje obdolženca kazalo, da se je odločil, da bo nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, saj da mu to očitno pomeni donosen vir preživljanja ter da je za svojo kriminalno dejavnost pridobil tudi druge, pri tem pa da je sodišče popolnoma zanemarilo okoliščino, da je obdolženec pridobival dohodek kot najemnik gostinskega lokala. V tem delu zahteve vložnik ne zatrjuje, da sodišče ni navedlo razlogov o ugotovljenih odločilnih dejstvih, temveč izraža nestrinjanje z njimi in odločitvijo, ki jo je sodišče sprejelo na tej podlagi. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Sicer pa ugotovitvi izpodbijanega pravnomočnega sklepa, da nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj izhaja iz dejstva, da je bil obdolženec že obsojen za istovrstno kaznivo dejanje in da naj bi ta očitno ne dosegla namena kaznovanja, ker naj bi obravnavana kazniva dejanja obdolženec storil med preizkusno dobo, da naj bi se količina prepovedanih drog iz dejanja v dejanje stopnjevala in obdolžencu očitno pomenila donosen vir preživljanja ter da naj bi v kriminalno dejavnost pritegnil tudi druge, ni mogoče odrekati razumne presoje.

Zagovornik obdolženega D.K. tudi navaja, da je sodišče prekršilo načelo sorazmernosti, ki zavezuje vse organe, ki odločajo o priporu, da s prav posebno skrbnostjo pretehtajo, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi še vedno ogrožena do te mere, da odtehta obdolženčevo ustavno zagotovljeno temeljno pravico do osebne svobode. Zahteva ne zatrjuje, da take presoje sodišče ni opravilo, pač pa izraža nestrinjanje z ugotovitvijo v sklepu sodišča druge stopnje, da hišni pripor glede na danes razpoložljiva tehnična sredstva za komunikacijo, in dejstvo, da so ostali obdolženci na prostosti, ni v zadostni meri učinkovit ukrep, ki bi obdolžencu onemogočil ponavljanje kaznivih dejanj. Na ta način tudi v tem obsegu obtoženčev zagovornik izpodbija v pravnomočni odločbi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa, kakor je že pojasnjeno, ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obdolženega D.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.