Jedro

Ob spremembi tožbe tožniki niso ocenili vrednosti spremenjenega spornega predmeta in si zato niso zagotovili pravice do revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izrekih pod točkami I/1-4 sodbe odločilo o tožničinem tožbenem zahtevku proti vsem štirim tožencem tako, da je zavrnilo glavni in podrejeni zahtevek proti prvotoženki, delno je ugodilo tožbenemu zahtevku proti nadaljnjim trem tožencem za ugotovitev, da so določene premičnine in živina tožničina last ter za izročitev določene živine, presežni tožbeni zahtevek proti tem tožencem delno zavrnilo, delno pa je s sklepom tožničino tožbo zavrglo. O nasprotni tožbi (prav: pridruženi tožbi) je v izrekih sodbe pod točko II/1-2 sodbe odločilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov za ugotovitev njihove solastninske pravice na spornih nepremičninah in za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tretjetoženca in četrtotoženca tako, da je tožničin dajatveni del tožbenega zahtevka proti njima zavrnilo, v preostalem delu pa je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo še izpodbijani del sodbe in sklepa prve stopnje.

Tožniki iz pridružene tožbe se v pravočasni reviziji označujejo kot tožniki iz nasprotne tožbe, izpodbijajo sodbo druge stopnje in v uvodu poudarjajo, da je glede na vrednost spornega predmeta 1.000.000 tedanjih din ob vložitvi (njihove) tožbe 05.12.1988 revizija dovoljena. V obširnih navedbah uveljavljajo revizijske razloge več procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava. Med drugim poudarjajo, da njihov tožbeni zahtevek ne temelji na 32. členu Zakona o dedovanju, ampak na dogovoru o skupni gradnji in določbah Zakona o temeljnih lastninskopravih razmerjih. Zato na koncu kot tožniki iz nasprotne tožbe predlagajo razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP 1977, ki ga je treba v tej pravdni zadevi še naprej uporabljati, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred uveljavitvijo novega ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je povzelo opredelitev revidentov, v kakšnem svojstvu vlagajo revizijo, kako opredeljujejo vrednost spornega predmeta, na katero tožbo se sklicujejo in na kateri datum vložitve te tožbe. Iz teh opredelitev jasno izhaja, da izpodbijajo le tisti del sodbe druge stopnje v zvezi s sodbo prve stopnje, s katerimi je bila zavrnjena njihova pritožba proti zavrnitvi njihovega pridruženega oziroma nasprotnega tožbenega zahtevka. V tožbi z dne 05.12.1988 zaradi ugotovitve zapuščinskega premoženja so tožniki vrednost spornega predmeta ocenili z 1.000.000 tedanjih din.

Zatrjevali so, da je njihov pravni prednik (mož oziroma oče tožnikov in toženkin sin) celo življenje delal na posestvu, pomagal pri gradnji hiše in zato na podlagi 32. člena Zakona o dedovanju pridobil solastninsko pravico do 1/2 na vseh toženkinih nepremičninah. V samem tožbenem zahtevku so od toženke zahtevali, da jim prizna, da je pokojni J. G. pridobil solastnino do še 14/32 spornih nepremičnin in da ta del spada v njegovo zapuščino. Zahtevali so še, da toženka izstavi zemljiškoknjižno listino, ustrezno za prenos zahtevane solastninske pravice na pokojnikovo ime, in da sodišče glede določenih kmetijskih strojev in živine tudi ugotovi, da spadajo v zapuščino po pokojnem J. G.. Tak zahtevek pa so tožniki po združitvi obeh pravd spremenili in hkrati spremenili dejansko in pravno podlago spora. Pri tej spremembi niso ocenili vrednosti spremenjenega spornega predmeta. V času sojenja na prvi stopnji je sodišče prve stopnje tako odločalo o tožbenem zahtevku, ki so ga tožniki utemeljevali z dejanskimi in pravnimi trditvami o originalni pridobitvi lastninske pravice na podlagi skupnega dogovora o gradnji hiše, ki je sedaj nova stvar. Tožbeni zahtevek se je glasil, da je vsak tožnik poleg že obstoječe solastninske pravice vsakega do 1/48-tine solastnik še nadaljnjega deleža do 8/48-tin celote spornih nepremičnin in da mora toženka tožnikom izstaviti za prenos takega solastninskega deleža ustrezno zemljiškoknjižno listino.

Po tretjem odstavku 382. člena ZPP (1977) revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjavtev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Če je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, mora tožnik po tretjem odstavku 186. člena ZPP (1977) že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. Če tega ne stori, si ne zagotovi pravice do revizije. Situacija je enaka, če tožnik spremeni tožbo. V takem primeru mora ob spremembi tožbe oceniti vrednost spremenjenega spornega predmeta, sicer si ne zagotovi pravice do revizije.

Sklicevanje revidentov na vrednost spora 1.000.000 takratnih dinarjev v tožbi z dne 05.12.1988 bi bilo utemeljeno, če bi sodišče odločalo o takratnem tožbenem zahtevku. V tem primeru bi bila revizija dovoljena, ker je bila kljub kasnejšim spremembam ZPP (1977) za dovoljenost revizije odločilna tista vrednost, ki je veljala v času vložitve tožbe. Vendar je sodišče prve stopnje s sodbo odločilo o drugem tožbenem zahtevku, ki v dejanskem in pravnem pogledu pomeni spremembo tožbe. Ob spremembi tožbe (vloga na redni št. 53 spisa brez oznake datuma) tožniki niso ocenili vrednosti spremenjenega spornega predmeta in si zato niso zagotovili pravice do revizije.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 393. člena ZPP (1977) zavrglo nedovoljeno revizijo.