Jedro

Vložena revizija kot izredno pravno sredstvo nima suspenzivnega učinka (369. člen ZPP) in zakon tudi ne določa, da bi bila vložena revizija zoper odločitev o glavni stvari ovira za odločitev o stroških postopka v smislu četrtega odstavka 163. člena ZPP.

Novejša sodna praksa je drobljenju pravdnega uspeha na temelj in višino vse manj naklonjena, saj ima vsak denarni zahtevek svojo podlago (temelj), uspeh s temeljem pa je nujen predpogoj, da tožeča stranka (v celoti ali delno) uspe z zahtevkom po višini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožnik je dolžan toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. O glavni stvari (povrnitvi tožnikovih vlaganj v toženkino nepremičnino) je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo z dne 23. 6. 2020 in tožbenemu zahtevku deloma ugodilo. Naslovno sodišče je s sodbo I Cp 2035/2020 z dne 5. 1. 2021 delno ugodilo toženkini pritožbi in znižalo prisojeni znesek, poleg tega pa je spremenilo tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o temelju stroškov; tako je odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti 9 % njegovih prvostopenjskih stroškov, tožnik pa toženki 91 % njenih prvostopenjskih stroškov.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje stroške odmerilo, ponderiralo z deležem uspeha, poračunalo (pobotalo) in odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti 6.690,21 EUR stroškov postopka na prvi stopnji s pripadki.

3. Zoper ta sklep se pritožuje tožnik in med drugim navaja, da predlaga prekinitev postopka do odločitve Vrhovnega sodišča o vloženi reviziji glede glavne stvari. Sklep je nepravilen in nezakonit ter preuranjen glede na dejstvo, da je bila v zadevi dopuščena revizija, o kateri še ni odločeno. Odločitev o stroških v skladu z načelom uspeha je napačna, saj sodišče ni priznalo tožeči stranki posveta med stranko in odvetnikom ter ni priznalo urnin skladno z Odvetniško tarifo. Odločitev po načelu uspeha je napačna, saj je bil zahtevek sporen tako po temelju kot po višini in je tožeča stranka uspela s temeljem, kar je avtomatsko 50 % uspeh.

4. Toženka je na tožnikovo pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške. Med drugim navaja, da je tožnikova pritožba pavšalna, saj ne navede, katere bistvene kršitve določb postopka naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo, prav tako ne opiše in ne obrazloži zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pavšalne so tudi navedbe, da sodišče tožniku ni priznalo posvetov med stranko in odvetnikom ter urnin v skladu z Odvetniško tarifo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik je predlagal prekinitev postopka, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da predlog ni utemeljen. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 205. in 206. členu našteva razloge, ko sodišče mora ali sme prekiniti postopek; gre za primere, ko stranka zaradi utemeljenih subjektivnih (smrt, prenehanje, opravilna nesposobnost ipd.) ali objektivnih (vojna, naravne nesreče) razlogov ne more učinkovito opravljati procesnih dejanj; nadalje primere, ko sodišče sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (v najširšem smislu), ko je v teku alternativno reševanje spora ali ko se sodišče odloči predlagati VSRS izdajo svetovalnega mnenja. Iz pavšalnih pritožbenih navedb ni mogoče razbrati nobenega od zakonsko predvidenih razlogov za prekinitev in tudi pritožbeno sodišče takega razloga ne najde.

7. Stroškovno postopanje, kot se ga je poslužilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, je urejeno v četrtem odstavku 163. člena ZPP. V skladu s to določbo lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu, sklep o višini stroškov pa se izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Vložena revizija kot izredno pravno sredstvo nima suspenzivnega učinka (369. člen ZPP) in zakon tudi ne določa, da bi bila vložena revizija zoper odločitev o glavni stvari ovira za odločitev o stroških postopka v smislu četrtega odstavka 163. člena ZPP. Torej dejstvo, da je bila vložena revizija, ni ovira za izdajo odmernega sklepa o stroških po četrtem odstavku 163. člena ZPP, zato tudi ni razloga za prekinitev postopka do odločitve VSRS o vloženi reviziji. Posledično so pravno zmotne tudi pritožbene navedbe, da je odločitev o stroških preuranjena.

8. Očitno neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožnik uspel po temelju, kar naj bi pomenilo »avtomatsko 50 % uspeh.« Prvič, noben zakon ne določa takšnega avtomatizma oziroma drobljenja uspeha na temelj in višino; sodna praksa sicer pri odločanju o stroških pri delnem uspehu v pravdi po načelu drugega odstavka 154. člena ZPP včasih dopušča tovrstno ponderiranje uspeha (po temelju in po višini), predvsem pri odškodninskih zahtevkih, kjer je ugotavljanju temelja namenjen pomemben del dokaznega postopka in pomemben del stroškov; nikakor pa ni to avtomatizem. Poleg tega je novejša sodna praksa takšnemu drobljenju pravdnega uspeha na temelj in višino vse manj naklonjena, saj ima vsak denarni zahtevek svojo podlago (temelj), uspeh s temeljem pa je nujen predpogoj, da tožeča stranka (v celoti ali delno) uspe z zahtevkom po višini.

9. Predvsem pa so te pritožbene navedbe popolnoma neutemeljene zato, ker je bilo o deležu (odstotku) stroškov, ki jih je ena stranka dolžna povrniti drugi, že odločeno s sodbo naslovnega sodišča z dne 5. 1. 2021. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom stroške zgolj odmerilo po višini, medtem ko je o deležu stroškov, ki jih mora ena stranka povrniti drugi, že pravnomočno odločeno in je kakršnokoli pritožbeno izpodbijanje tega deleža izključeno.

10. Glede na 155. člen ZPP sodišče prisodi stranki le tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Po ustaljeni sodni praksi nagrada za posvet stranke z odvetnikom ne spada med potrebne stroške, saj ne gre za samostojno opravilo, temveč je nagrada za tak posvet zajeta v nagrade za sestavo vlog in/ali udeležbo na naroku. Odločitev sodišča prve stopnje, da stroškov teh posvetov ne prizna, je pravilna.

11. Pritožbena navedba, da sodišče »ni priznalo urnin skladno z Odvetniško tarifo,« je prazna in pavšalna, zato je niti ni mogoče preizkusiti in dodatnega odgovora pritožbenega sodišča ne terja.

12. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

13. Ker je tožnik s pritožbo propadel, toženka pa je nanjo vsebinsko odgovorila, ji je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo (500 odvetniških točk), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar znese skupaj 373,32 EUR. Priznane stroške mora plačati v 15 dneh (313. člen ZPP) in če zamudi, gredo od izteka tega roka še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika – OZ).