Jedro

Čeprav je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je storilca seznanilo z opisom dejanskega stanja prekrškovnega organa in ga pozvalo na izjavo, same vsebine tega opisa v razlogih sodbe ne povzema, prav tako tudi ne vsebine storilčeve izjave policistu. Poleg tega iz razlogov sodbe izhaja, da se sodišče pri odločanju ni oprlo na storilčevo izjavo policistu, kar nenazadnje navaja tudi storilec sam v pritožbi. Glede na navedeno ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Utemeljeno pa storilec opozarja na to, da sodišče ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagal v svojo korist in da tudi ni pojasnilo, zakaj ni bil izveden. V konkretnem primeru je sodišče izvedlo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, vendar pa dokaznega predloga storilca za pridobitev podatkov GPS gibanja policijskega vozila ni izrecno zavrnilo, niti ga ni izvedlo. Čeprav sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga storilec, mora v razlogih sodbe argumentirano obrazložiti in pojasniti zavrnitev dokaznih predlogov za izvedbo razbremenilnih dokazov. Le z ustrezno obrazložitvijo bo sodišče zadostilo kriterijem pravnih jamstev izvajanja dokazov v storilčevo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave RS. Povedano velja še toliko bolj, ker iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče ta dokazni predlog že začelo izvajati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Kranj je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca spoznal za odgovornega za prekršek po desetem odstavku 99. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za kar mu je izrekel globo v znesku 250,00 EUR in stransko sankcijo 3 kazenske točke. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločilo Okrajno sodišče v Kranju in jo s sodbo ZSV 510/2019 z dne 30. 9. 2022 zavrnilo kot neutemeljeno, storilcu pa je naložilo plačilo stroškov postopka – sodne takse v znesku 90,00 EUR.

2. Proti sodbi se pravočasno pritožuje storilec iz razlogov po 6. in 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter po drugem odstavku istega člena. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in ga oprosti storitve prekrška, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Prekrškovni organ ni podal odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in glede kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1, upoštevajoč, da se pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (šesti odstavek 66. člena ZP-1).

6. Pritožbeno sodišče uvodoma odgovarja na pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki ga storilec utemeljuje s tem, da opis dejanskega stanja prekrškovnega organa z dne 8. 10. 2019, ki ga je sodišče prve stopnje vpogledalo in je bil posredovan storilcu v odgovor, vsebuje tudi izjavo storilca, ki jo je zapisal eden od policistov, in sicer, da je storilec povedal, da je bila takrat, ko je zapeljal v križišče, na semaforju rumena luč, takšna izjava pa je zanj obremenjujoča in v nasprotju s trditvami, ki jih je dal kasneje, ko je že bil poučen o pravicah, ki jih ima kot domnevni storilec (Miranda); policist, ki je zapisal to izjavo storilca, ga namreč ni poučil o njegovih pravicah, zaradi česar bi opis dejanskega stanja prekrška moral biti izločen iz spisa, prav tako tudi vsi dokazi, ki bi na njem temeljili. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Skladno s 6. točko prvega odstavka 155. člena ZP-1 je nedovoljen dokaz tisti, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali dokaz, za katerega je v zakonu določeno, da se sodba nanj ne more opirati. Čeprav je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je storilca seznanilo z opisom dejanskega stanja prekrškovnega organa in ga pozvalo na izjavo, same vsebine tega opisa v razlogih sodbe ne povzema, prav tako tudi ne vsebine storilčeve izjave policistu. Poleg tega iz razlogov sodbe izhaja, da se sodišče pri odločanju ni oprlo na storilčevo izjavo policistu, kar nenazadnje navaja tudi storilec sam v pritožbi. Glede na navedeno ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 7. Utemeljeno pa storilec opozarja na to, da sodišče ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagal v svojo korist in da tudi ni pojasnilo, zakaj ni bil izveden. V konkretnem primeru je sodišče izvedlo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, vendar pa dokaznega predloga storilca, ki ga je podal v vlogi z dne 25. 10. 2021 (v spisu na list. št. 10-12) - za pridobitev podatkov GPS gibanja policijskega vozila, ni izrecno zavrnilo, niti ga ni izvedlo. Čeprav sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga storilec, mora v razlogih sodbe argumentirano obrazložiti in pojasniti zavrnitev dokaznih predlogov za izvedbo razbremenilnih dokazov. Le z ustrezno obrazložitvijo bo sodišče zadostilo kriterijem pravnih jamstev izvajanja dokazov v storilčevo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave RS. Povedano velja še toliko bolj, ker iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče ta dokazni predlog že začelo izvajati. Z dopisom z dne 30. 3. 2022 je namreč pri prekrškovnem organu opravilo poizvedbo in ga pozvalo, da posreduje: 1) opis del in nalog policista A. A. in B. B. za dne 24. 9. 2019 ter podatke GPS gibanja njunega službenega vozila ter 2) fotografijo in/ali videoposnetek mesta, kjer sta stala policista v času nadzora, iz katerega bo razvidno, kakšen pregled sta imela na križišče. Prekrškovni organ je na poizvedbo sodišča odgovoril z dopisom z dne 5. 4. 2022 (list. št. 37 in 38), kateremu je priložil CD zgoščenko s situacijsko fotografijo in videoposnetkom kraja prekrška ter v njem pojasnil, da sta bila policista A. A. in B. B. omenjenega dne razporejena v dnevno patruljo PPP Kranj in sta v času od 13:45 do 16:00 vršila nadzor prometa v križišču ..., medtem ko podatka GPS gibanja njunega službenega vozila ni posredoval, niti ni navedel razlogov za to. Iz razlogov sodbe ne izhaja, ali in iz katerih razlogov se je sodišče zadovoljilo s takšnim odgovorom prekrškovnega organa, ki ni (v celoti) sledil pozivu sodišča z dne 30. 3. 2022 oziroma zakaj ni izvedlo dokaznega predloga za pridobitev podatkov GPS gibanja službenega vozila. Zaradi takšnega postopanja sodišča prve stopnje je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 8. Glede na ugotovljeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more izvesti dokaznega postopka (osmi odstavek 163. člena ZP-1). V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče opredeliti do dokaznega predloga za pridobitev podatkov GPS gibanja službenega vozila policistov A. A. in B. B. za dne 24. 9. 2019, pri čemer naj upošteva, da mora v primeru neizvedbe tega dokaza svojo odločitev ustrezno oziroma argumentirano obrazložiti.