Jedro

Obvestilo o knjigovodskem stanju terjatev in obveznosti na določen dan ne pomeni odločitve davčnega organa o davčni obveznosti stranke, temveč le obvestilo o stanju, ki ga na določen dan izkazuje uradna evidenca davčnega organa. Obvestilo torej ni ovira za (kasnejšo) odmero davka in z njim, glede na pravno naravo obvestila, tudi ni poseženo v pridobljeno pravico.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Ljubljana je z izpodbijano odločbo tožeči stranki za leto 2006 odmeril in naložil v plačilo dohodnino v znesku 1.107,64 EUR.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-01-344/2012 z dne 19. 11. 2012 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Nepravilnosti, na katere pazi uradoma, pritožbeni organ ne najde, v zvezi s pritožbenimi ugovori pa ugotavlja, da po prvem odstavku 125. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) pravica do odmere dohodnine zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo dohodnino treba odmeriti (tj. izdati odmerno odločbo). Zastaranje pravice do odmere dohodnine za leto 2006 je pričelo teči z dnem 1. 11. 2007 (259. člen ZDavP-1 v zvezi s 420. členom ZDavP-2). Pravica do odmere bi torej zastarala 31. 10. 2012. Izpodbijana odločba je bila izdana 26. 6. 2012 in vročena tožeči stranki 29. 6. 2012 in torej pred potekom predpisanega zastaralnega roka. Neutemeljen je po presoji pritožbenega organa tudi ugovor kršitve načela gotovosti in seznanjenosti iz 7. člena ZDavP-2, ker tožeča stranka z odmerjenim davkom ni bila seznanjena v obvestilu o knjigovodskem stanju na dan 31. 8. 2009. Davčna obveznost iz naslova dohodnine na letni ravni sicer nastane zadnji dan davčnega obdobja, za katerega se ugotavlja dohodnina, odmeri oziroma ugotovi (določi) pa se šele z izdajo odmerne odločbe. Ker je bila tožeči stranki dohodnina odmerjena šele z izpodbijano odločbo v letu 2012, davčna obveznost v obvestilu na dan 31. 8. 2009 ni mogla biti izkazana.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. V tožbi (iz previdnosti) vztraja pri ugovoru zastaranja pravice do odmere davka, saj je bila tožeči stranki izpodbijana odločba o odmeri dohodnine za leto 2006 izdana po skoraj petih letih. Vztraja tudi pri ugovoru kršitve 7. člena ZDavP-2. V letu 2009 je bilo tožeči stranki izdano „Obvestilo o knjigovodskem stanju terjatev in obveznosti na dan 31. 8. 2009“, s katerim je davčni organ tožnico obvestil, da iz naslova davkov ne dolguje ničesar. Ravno zaupanje v odločitev davčnega organa pa je tisto, zaradi česar je tožeča stranka prepričana, da ji je bila dohodnina odmerjena neutemeljeno. Z izpodbijano odločbo je tožeči stranki poseženo v pridobljeno pravico, ki izhaja iz obvestila. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno razveljavi, zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se sklicuje. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in razlogi, s katerimi tožena stranka zavrne pritožbene ugovore. Sodišče se zato po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

Ker je tožba vsebinsko enaka pritožbi, sodišče dodaja le, da „Obvestilo o knjigovodskem stanju terjatev in obveznosti na dan 31. 8. 2009“ ne predstavlja odločitve davčnega organa o davčni obveznosti tožeče stranke, temveč le obvestilo o stanju, ki ga na določen dan izkazuje uradna evidenca davčnega organa. Obvestilo torej ni ovira za (kasnejšo) odmero davka, z njim pa, glede na pravno naravo obvestila, tudi ni poseženo v pridobljeno pravico.

Ker tožbeni ugovori po navedenem niso utemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

O stroških je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

V zadevi je odločilo na nejavni seji, ker dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).