Jedro

V primeru ugovora zoper nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom so ugovorni razlogi omejeni le na razloge, ki preprečujejo izvršbo na novem sredstvu ali predmetu izvršbe, in dolžnik v tej fazi postopka ne more uspešno nasprotovati terjatvi in izvršilnemu naslovu, saj je navedbam v tej smeri namenjen redni ugovor zoper sklep o izvršbi.

Po tretjem odstavku 34. člena ZIZ lahko sodišče na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov izvršbo z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti do konca izvršilnega postopka, za tako postopanje pa ZIZ ne postavlja pogoja pravnomočnosti sklepa o izvršbi.

Po 3. členu ZIZ se izvršba dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za poplačilo terjatve, vendar pa to ni ovira, da sodišče v primeru, ko upnikova terjatev še ni poplačana v celoti, ne bi smelo dovoliti izvršbe z dodatnimi izvršilnimi sredstvi ali predmeti izvršbe. Varstvo dolžnika je ob tem zagotovljeno s četrtim odstavkom 34. člena in 169. členom ZIZ, ki dolžniku omogočata vložitev predloga za omejitev izvršbe na drugo nepremičnino oziroma na drugo sredstvo ali predmet izvršbe, na katerega je dovoljena izvršba.

V ugovoru po roku je dolžnik uveljavljal ničnost izvršilnega naslova, ki je podlaga za predmetno izvršbo. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je po načelu stroge formalne legalitete na izvršilni naslov vezano in v izvršilnem postopku ne more presojati njegove pravilnosti in zakonitosti. Taki presoji so namreč namenjeni drugi postopki, pravno upoštevni ugovorni razlog v izvršilnem postopku pa je podan šele, ko je izvršilni naslov razveljavljen, odpravljen ali spremenjen.

Napotitev na pravdo zaradi izpodbijanja terjatve, njene višine ali vrstnega reda ZIZ predvideva šele v fazi poplačila terjatve iz kupnine za prodano nepremičnino, pri čemer do te faze predmetni postopek še ni prišel. Poleg tega ZIZ za dolžnika to možnost predvideva le, če tega brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom, v konkretnem primeru pa je v izvršilnem postopku te navedbe že (neuspešno) uveljavljal in ta pogoj torej ni izpolnjen.

Presoja zagotavljanja pravice do sojenja v razumnem roku oziroma zatrjevane kršitve te pravice niso predmet odločanja v tem postopku. Zagotavljanju te pravice so namenjeni postopki in pravna sredstva po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih I., II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika z dne 19. 3. 2015 zoper sklep z dne 11. 3. 2015 (I. točka izreka sklepa) ter ugovor dolžnika z dne 24. 9. 2015 zoper sklep z dne 14. 9. 2015 (II. točka izreka sklepa). Izvršbo na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet, in izvršbo na denarno terjatev, ki jo ima dolžnik do njegovega dolžnika A. d.d. - v stečaju je ustavilo (III. točka izreka sklepa) ter zavrnilo ugovor dolžnika po izteku roka z dne 9. 6. 2016 (IV. točka izreka sklepa).

2. Zoper I., II. in IV. točko izreka se pravočasno po pooblaščencih pritožuje dolžnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve določb postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in ugoditev ugovorom, podredno pa vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi z dne 13. 1. 2015 zoper dolžnika na podlagi izvršilnega naslova, notarskega zapisa SV 1593/2014 z dne 24. 4. 2014, dovolilo izvršbo na njegove nepremičnine za izterjavo denarne terjatve. S sklepom z dne 11. 3. 2015 je izvršbo nadaljevalo z novim izvršilnim sredstvom, rubežem denarnih sredstev dolžnika pri organizaciji za plačilni promet, s sklepom z dne 14. 9. 2015 pa še z rubežem terjatve, ki jo ima dolžnik do dolžnikovega dolžnika A. d.d. - v stečaju.

7. Zoper sklepa o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom je dolžnik vložil pravočasna ugovora, ki so jima upniki nasprotovali, sodišče pa ju je s I. in II. točko izreka zavrnilo kot neutemeljena. Višje sodišče odločitev sprejema kot materialnopravno pravilno.

8. Nadaljevanje izvršbe z novima izvršilnima sredstvoma je dolžnik najprej izpodbijal z navedbo, da je terjatev iz notarskega zapisa sporna in vprašljiva ter da še ni zapadla v plačilo.

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da so v primeru ugovora zoper nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom ugovorni razlogi omejeni le na razloge, ki preprečujejo izvršbo na novem sredstvu ali predmetu izvršbe (smiselna uporaba 53. člena v zvezi s 34. členom ZIZ). To pomeni, da dolžnik lahko ugovarja le zoper novo sredstvo in predmet izvršbe, ne more pa v tej fazi postopka uspešno nasprotovati terjatvi in izvršilnemu naslovu, saj je navedbam v tej smeri namenjen redni ugovor zoper sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje je zato postopalo pravilno, ko je dolžnikove navedbe glede same terjatve in izvršilnega naslova ob obravnavi ugovorov zoper nadaljevanje izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi štelo za pravno nerelevantne, pravilno pa je tudi pojasnilo, da so bile te dolžnikove navedbe ob obravnavi rednega ugovora že zavrnjene (sklep z dne 29. 1. 2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 4018/2016 z dne 8. 3. 2017).

10. V ugovorih je dolžnik nadalje uveljavljal, da sklep o izvršbi z dne 13. 1. 2015 v trenutku izdaje sklepov z dne 11. 3. 2015 in 14. 9. 2015 še ni bil pravnomočen, zato za kakršnokoli izvršbo še niso podani zakonski pogoji.

11. Tudi te navedbe je sodišče pravilno zavrnilo. Pojasnilo je, da sicer sklep o izvršbi ob izdaji sklepov o nadaljevanju izvršbe z novima izvršilnima sredstvoma res še ni bil pravnomočen, saj je postal pravnomočen šele s sklepom višjega sodišča II Ip 4018/2016 z dne 8. 3. 2017, vendar pa to ni ovira za razširitev izvršbe. Po tretjem odstavku 34. člena ZIZ namreč lahko sodišče na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov izvršbo z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti do konca izvršilnega postopka, za tako postopanje pa ZIZ ne postavlja pogoja pravnomočnosti sklepa o izvršbi.

12. Dolžnik je v ugovorih tudi uveljavljal, da pri dovolitvi novih izvršilnih sredstev sodišče ni upoštevalo zakonske omejitve izvršbe iz 3. člena ZIZ. Že prej je dovolilo izvršbo na nepremično premoženje dolžnika, kar bo povsem zadoščalo za plačilo terjatve. Dolžnik je upniku že plačal najmanj 500.000,00 EUR, nepremičnine, ki so predmet izvršbe, pa so stanovanja v mondeni Kranjski Gori, kjer imajo nepremičnine še posebej visoko vrednost in zadoščajo za poplačilo upnikove preostale obveznosti. Predlog in sklep prekomerno posegata v ustavno varovano lastninsko pravico, saj se z izvršbo ne upošteva, da mora biti ta dovoljena le v obsegu, ki je potreben za poplačilo. Upnik bo torej poplačan tudi brez dodatnih izvršilnih sredstev, ki dolžniku povzročajo le nastanek visokih in nerazumnih stroškov, številne nevšečnosti in onemogočajo preživetje.

13. Sodišče prve stopnje je ugovor tudi v tem delu pravilno ocenilo za neutemeljen. ZIZ namreč v 34. členu ne predpisuje, da bi bil upnik pri izbiri sredstev in predmetov izvršbe omejen glede na višino terjatve, ki jo izterjuje, prav tako nikjer ne določa spodnje meje terjatve, za izterjavo katere bi bilo dopustno dovoliti nadaljevanje izvršbe na novo sredstvo oziroma predmet izvršbe, in tudi ne vrstnega reda, po katerem bi upnik moral predlagati posamezna izvršilna sredstva (ki so med seboj enakovredna oziroma prirejena, upnik pa ima pravico za prisilno realizacijo terjatve izkoristiti vsa od zakonsko predvidenih). Res se po 3. členu ZIZ izvršba dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za poplačilo terjatve, vendar pa to ni ovira, da sodišče v primeru, ko upnikova terjatev še ni poplačana v celoti, ne bi smelo dovoliti izvršbe z dodatnimi izvršilnimi sredstvi ali predmeti izvršbe. Nasprotno, 3. člen ZIZ daje sodišču podlago, da takšno izvršbo dovoli in jo v nadaljevanju postopka opravi, zato sodišče s tem, ko je postopek ob že dovoljeni izvršbi na nepremičnine nadaljevalo še z novimi izvršilnimi sredstvi, navedene določbe ni kršilo.

14. Varstvo dolžnika v okviru 3. člena ZIZ je ob tem zagotovljeno s četrtim odstavkom 34. člena in 169. členom ZIZ, ki dolžniku omogočata vložitev predloga za omejitev izvršbe na drugo nepremičnino oziroma na drugo sredstvo ali predmet izvršbe, na katerega je dovoljena izvršba. Sodišče prve stopnje dolžnikovega ugovora ni obravnavalo tudi kot to pravno sredstvo, saj je pravilno ugotovilo, da za svoje navedbe, da nepremičnine zadoščajo za poplačilo terjatve, ni predložil nobenega dokazila, tudi sicer pa je bila izvršba na obe na novo dovoljeni izvršilni sredstvi s III. točko izreka sklepa z dne 22. 2. 2024 že ustavljena. Ob pojasnjenem torej dolžnik za omejitev izvršbe v smislu, da se ne bi opravila z rubežem denarnih sredstev dolžnika pri organizaciji za plačilni promet in z rubežem dolžnikove terjatve do dolžnikovega dolžnika, v trenutku odločanja sodišča prve stopnje niti ni imel pravnega interesa, saj izvršba s tema sredstvoma ni več tekla.

15. Na tem mestu je kot neutemeljene zavrniti dolžnikove pritožbene navedbe, da je sklep zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo obremenjen s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik meni, da bi zaradi ugotovitve, da nima pravnega interesa, sodišče moralo njegova ugovora zavreči in ne zavrniti, čemur pa ni mogoče slediti. Iz zgoraj obrazloženega je namreč jasno, da je pomanjkanje pravnega interesa sodišče dolžniku očitalo le v zvezi s predlogom za omejitev izvršbe (o katerem z izpodbijanim sklepom niti ni odločalo), medtem ko je v zvezi z ugovoroma zoper nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom pravni interes dolžniku priznalo in ugovora pravilno obravnavalo vsebinsko.

16. V pritožbi dolžnik uveljavlja, da je za svoje navedbe v ugovoru z dne 19. 3. 2015 podal tudi dokazne predloge, do katerih se sodišče ni opredelilo. Višje sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da sodišče ni dolžno izvesti dokaza, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, med drugim tudi, če naj bi se z njimi ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna.1 Dokazi, ki jih je dolžnik predlagal v ugovoru z dne 19. 3. 2015, se nanašajo na terjatev in na vrednost nepremičnin in torej za presojo ugovora zoper sklep o nadaljevanju izvršbe na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet niso pravno relevatni. Sodišče prve stopnje s tem, ko jih ni izvedlo, zato ni storilo očitane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

17. Dolžnik je 9. 6. 2016 vložil še ugovor po izteku roka, o katerem je sodišče odločilo v IV. točki izreka izpodbijanega sklepa. Tudi ta ugovor je zavrnilo, višje sodišče pa odločitvi in razlogom zanjo pritrjuje.

18. 56. člen ZIZ določa, da lahko dolžnik ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Dolžnik je dolžan v takem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve, uveljavlja pa lahko le prave opozicijske razloge iz 8., 9. in 11. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ.

19. V ugovoru po roku je dolžnik obširno uveljavljal ničnost izvršilnega naslova, ki je podlaga za predmetno izvršbo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je po načelu stroge formalne legalitete na izvršilni naslov vezano in v izvršilnem postopku ne more presojati njegove pravilnosti in zakonitosti. Taki presoji so namreč namenjeni drugi postopki, pravno upoštevni ugovorni razlog v izvršilnem postopku pa je podan šele, ko je izvršilni naslov razveljavljen, odpravljen ali spremenjen. Da bi do tega že prišlo in da bi bil konkretni notarski zapis že izrečen za ničnega, dolžnik niti ne trdi, razlogov, motivov in podlag za sklenitev notarskega zapisa, na podlagi katerega se vodi predmetna izvršba, pa sodišče ob že pojasnjenem v izvršilnem postopku ne more presojati in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

20. Slediti tudi ni mogoče pritožbeni zahtevi, da bi moralo sodišče dolžnika po prvem odstavku 202. člena ZIZ napotiti na pravdo, v kateri bi lahko izpodbijal terjatev v smislu 201. člena ZIZ in uveljavljal ničnost izvršilnega naslova. Napotitev na pravdo zaradi izpodbijanja terjatve, njene višine ali vrstnega reda namreč ZIZ predvideva šele v fazi poplačila terjatve iz kupnine za prodano nepremičnino, pri čemer do te faze predmetni postopek še niti ni prišel. Poleg tega ZIZ za dolžnika to možnost predvideva le, če tega brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom, v konkretnem primeru pa je v izvršilnem postopku te navedbe že (neuspešno) uveljavljal in ta pogoj torej ni izpolnjen.

21. Dolžnik v ugovoru po roku uveljavlja tudi delno poplačilo terjatve v zneskih 500.000,00 EUR in 50.000,00 EUR (ugovorni razlog po 8. točki 55. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je ta plačila dolžnik uveljavljal že v rednem ugovoru, zato ponavljanje teh razlogov v ugovoru po roku ni več dopustno. Tudi sicer je ugotoviti, da sta bili obe plačili v postopku že upoštevani in izvršba za ta dva zneska ustavljena.

22. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče za odločitev o ugovorih iz leta 2015 in 2016 potrebovalo skoraj devet let, pa višje sodišče pojasnjuje, da presoja zagotavljanja pravice do sojenja v razumnem roku oziroma zatrjevane kršitve te pravice niso predmet odločanja v tem postopku. Zagotavljanju te pravice so namreč namenjeni postopki in pravna sredstva po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

23. Po pojasnjenem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanih I., II. in IV. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

24. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (šesti odstavek 38. člena ZIZ in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Tako Betetto N., v Ude. L., in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba Ljubljana, 2006, str. 611.