Jedro

Plačilo sodne takse za pritožbo je procesna predpostavka, brez katere vsebinsko obravnavanje pritožbe ni dovoljeno. Tej pravni posledici se z zgolj delnim plačilom dolgovane takse ni mogoče izogniti niti tedaj, ko gre za deljiv tožbeni zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se šteje tožnikova pritožba z dne 13. 06. 2011 za umaknjeno. Ugotovilo je namreč, da tožnik ni plačal celotne dolgovane takse za pritožbo.

2. Tožnik v pritožbi predlaga razveljavitev navedenega sklepa. Pri tem se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je na podlagi opomina za plačilo sodne takse pomotoma plačal premalo. Sicer pa je z delnim plačilom jasno izrazil voljo, da se ogne preteči sankciji umika pritožbe. Tožnik je vsekakor imel namen plačati sodno takso, saj je sodišču celo poslal potrdilo o opravljenem plačilu. Sodišče prve stopnje je nekritično uporabilo zakonsko določilo, po katerem se tožnikova pritožba šteje za umaknjeno. Takšen ukrep, kot je določen v izpodbijanem sklepu, je v primeru pomotnega delnega plačila takse očitno nesorazmeren in prekomerno posega v pravico do pravnega sredstva. Po tožnikovem mnenju dopustnost pritožbe ne sme biti pogojena s plačilom sodne takse, saj so te predpisane le zaradi fiskalnih razlogov in zagotavljanja procesne discipline.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je slovenska sodna praksa v nekaterih primerih celo strožja. Sicer pa je krivda za nepravilno plačilo sodne takse izključno na tožnikovi strani.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno uporabilo določilo tretjega odstavka 105. a člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB-3 in 45/2008 - ZPP), po katerem se šteje pritožba za umaknjeno, če ni plačana sodna taksa zanjo. Plačilo sodne takse za pritožbo je torej procesna predpostavka, brez katere vsebinsko obravnavanje pritožbe ni dovoljeno. Tej pravni posledici se z zgolj delnim plačilom dolgovane takse ni mogoče izogniti niti tedaj, ko gre za deljiv tožbeni zahtevek (1).

6. Pritožbeni dvom o ustavnosti navedene ureditve je brez podlage. Sodna praksa se je namreč že jasno izrekla, da 105.a člen ZPP ne posega v ustavno pravico strank do pravnega sredstva, temveč gre le za zakonsko določitev načina uresničevanja te pravice (2). Brez pomena je zato pritožbeni očitek o domnevni nesorazmernosti „ukrepa“, določenega v izpodbijanem sklepu. Tožnik je bil dvakrat zapored opozorjen na obveznost plačila sodne takse in poučen o pravnih posledicah neplačila, najprej v pravnem pouku izpodbijane sodbe in ponovno v opominu za plačilo sodne takse. Poleg tega ga v pravdi ves čas zastopa odvetnik, torej kvalificirani pooblaščenec, plačani znesek sodne takse pa ne dosega niti četrtine celotne dolgovane takse. Tožniku je sicer verjeti, da se je pri nakazilu sodne takse zmotil, čemur pa bi se ob primerni skrbnosti, ki se pričakuje od stranke v postopku, lahko izognil. 7. Pravilo iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP je jasno in ne dopušča drugačne razlage od tiste, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje. Po navedenem ni nobenega razloga, ki bi tožniku omogočil vsebinsko obravnavanje njegove pritožbe zoper sodbo.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

9. Toženec ni upravičen do povračila svojih stroškov za odgovor na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi. V skladu s prvim odstavku 165. člena ZPP in 155. členom istega zakona mora zato svoje pritožbene stroške kriti sam.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB-3 in 45/2008. (2) Sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 97/2010 z dne 08. 03. 2011 in sklep istega sodišča II Ips 248/2011 z dne 15. 12. 2011.