Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če je izvršilno sodišče ugovor zavrglo kot prepozen, tožba na nedopustnost izvršbe ni dopustna.
Razširitev tožbenega zahtevka na ugotovitev, da toženka ni lastnica terjatve po sodbi, ni dopustna, saj je v sporih zaradi nedopustnosti izvršbe mogoče uveljavljati s tožbo le zahtevek, ki meri zoper samo izvršbo, ne pa zoper izvršilni naslov, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Četudi bi prvo sodišče dovolilo spremembo tožbe, pa bi bilo treba zahtevek zavreči, saj je v skladu z določbo 181. člena ZPP mogoče z ugotovitveno tožbo zahtevati le ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja, ne pa tudi ugotovitev (ne)obstoja določenega dejstva, kar je vsebina razširjenega zahtevka. Sodišče namreč sprejme v sodni izrek le ugotovitev o pravni posledici, ki izvira iz ugotovljenega dejanskega stanja, dejstva pa so del tožbene podlage.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je potem, ko ni dovolilo spremembe tožbe z razširitvijo tožbenega zahtevka na ugotovitev, da toženka ni lastnica terjatve po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I Pg 263/92 z dne 20. 5. 1996, ki jo je podala tožeča stranka v pripravljalni vlogi 25. 11. 2008, sklenilo, da se tožba zavrže. Zoper takšno odločitev se laično pritožuje tožnik, ki predlaga pritožbenemu sodišču, da sklep v celoti odpravi. V pritožbi ponavlja, da je vložil tožbo zato, da bi sodišče ugotovilo legitimnost družbe P., d. d., v izvršilnem postopku, ki se pri sodišču prve stopnje vodi pod opr. št. 0142 Ig 9909/1996 in In 6888/2000. Sodišče je namreč dolžno ves čas postopka paziti na legitimacijo strank. Toženka do danes ni predložila nobenega dokaza, da je lastnica sporne terjatve. Gre za očitno goljufijo in kriminal, saj je iz k tožbi priloženih dokazov razvidno, da je toženka pridobila obravnavano terjatev nezakonito.
Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Čeprav je pritožba vložena zoper celotni sklep, pritožba razlogov v zvezi z odločitvijo, da se ne dovoli sprememba tožbe z dne 25. 11. 2008, nima. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v tem delu preizkusilo glede tistih procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava (2. odstavek 350. člena Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. št. 73/07 – UPB 3 in 45/08, v nadaljevanju ZPP). Ugotovilo je, da kršitev v zvezi s tem ni bilo. Razširitev tožbenega zahtevka na ugotovitev, da toženka ni lastnica terjatve po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I Pg 263/92 z dne 20. 5. 1996, ni dopustna, saj je v sporih zaradi nedopustnosti izvršbe, kakršen je obravnavani, mogoče uveljavljati s tožbo le zahtevek, ki meri zoper samo izvršbo, ne pa zoper izvršilni naslov, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Četudi bi prvo sodišče dovolilo spremembo tožbe, pa bi bilo treba zahtevek zavreči, saj je v skladu z določbo 181. člena ZPP mogoče z ugotovitveno tožbo zahtevati le ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja, ne pa tudi ugotovitev (ne)obstoja določenega dejstva, kar je vsebina razširjenega zahtevka. Sodišče namreč sprejme v sodni izrek le ugotovitev o pravni posledici, ki izvira iz ugotovljenega dejanskega stanja, dejstva pa so del tožbene podlage (glej: A. Galič, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, člen 181, str. 143 – 145, Uradni list RS in GV Založba, l. 2006).
Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zavrženja tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe. Pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, kar je storilo v razlogih izpodbijanega sklepa že sodišče prve stopnje, da je po določbi 1. odstavka 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 3/07 – UPB 4, v nadaljevanju ZIZ) možno vložiti tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe le, če je izvršilno sodišče odločalo o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi dejstev, ki so med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev, v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru. Kot je razvidno iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani 142 Ig 9909/1996 z dne 28. 1. 2008 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 706/2008 z dne 7. 5. 2008, je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika po izteku roka zavrglo kot prepoznega (2. odstavek 56. člena ZIZ). Ugovor je torej zavrglo iz formalnopravnega razloga, kar pomeni, da razlog odločitve ni bilo med strankama sporno dejstvo, ki se nanaša na terjatev, ki je predmet izvršbe. Pritožnik tako sploh nima pravnega interesa za vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe, zato jo je bilo treba skladno z določbo 1. odstavka 274. člena ZPP zavreči, kot je to storilo sodišče prve stopnje.
Glede na navedeno so pritožbene navedbe o spornih dejstvih med strankama, (1) ki se nanašajo na obstoj terjatve, za odločitev o pritožbi nepomembne. Pritožbeno sodišče namreč presoja zgolj razloge, na podlagi katerih je sodišče z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo.
Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).
(1)
da upnik (tu toženka) ni aktivno legitimiran za uveljavljanje sporne terjatve