Jedro

Nejasnost posameznega pogodbenega določila (100. člen ZOR) lahko nastane tudi tedaj, ko specifičnost določenega primera ne daje jasnega odgovora na vprašanje, katero od sicer jasnih določil pogodbe (v konkretnem primeru splošnih pogojev) je treba uporabiti. Samo dejstvo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje velike tatvine sicer res še ne zavezuje tožene stranke k povračilu škode na podlagi Splošnih pogojev za vlomsko zavarovanje. Pač pa Splošnih pogojev ni mogoče razlagati tako, da ne krijejo zavarovanja za škodo, ki je bila storjena s hujšim kaznivim dejanjem tatvine, medtem ko naj bi krili škodo, ki je bila storjena z lažjimi kaznivimi dejanji, ali sploh z dejanji, ki niso kazniva dejanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo 121.010,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.1996 dalje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopenjsko sodbo potrdilo. Sodišči sta odločitev oprli na Slošne pogoje vlomskega zavarovanja tožene tranke VL-91 (v nadaljevanju Splošni pogoji) in toženo stranko obsodili na plačilo razlike v ceni med odvzetimi novimi in vrnjenimi manjvrednimi predmeti.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listin (Splošnimi pogoji) kar je po njenem mnenju procesna in materialnopravna kršitev. Trdi nadalje, da ni sporno, da je storilec odtujil predmete na način, kot je bilo ugotovljeno, vendar pa to ne zadošča za njeno jamstvo. Dejstvo, da je B. L. storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (Ur.l. RS, št. 63/94, 70/94 in 23/99, v nadaljevanju KZ) še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji po 2. členu Splošnih pogojev. Tako ni izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka tega člena, saj je storilec v stavbo vstopil skozi odprto okno in ne skozi kakršnokoli odprtino, kot to ugotavljata sodišči. Če gre za odprto okno niso izpolnjeni pogoji za vlomsko tatvino. Tožnik je nadalje vstopil v notranjost stavbe skozi okno, ki se je nahajalo v pritličju, in zato ni pomembno, če je bilo slednje 168,5 cm od tal, saj iz pogojev izhaja, da mora iti za okno, ki ni v pritličju.

Storilec je nadalje prišel do ključa sicer res na protipraven način, vendar ne na način, ki ga določajo Splošni pogoji. Končno je treba storilca šteti za delavca tožeče stranke po 4. točki 1. člena Splošnih pogojev. Mednje sodijo tudi osebe, ki pri zavarovancu delajo na podlagi pogodbe. Zato tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter toženi stranki prisodi vse stroške pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da se tožena stranka v reviziji sklicuje na sedaj veljavni Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99), ki pa se za navedeni spor ne uporablja. Po prehodni določbi prvega odstavka 498. člena tega zakona je treba za spore, v katerih je bila prvostopenjska sodba izdana pred uveljavitvijo tega zakona (izdana je bila 21.6.1999, zakon pa je začel veljati 14.7.1999) še naprej uporabljati Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče je zato revidentkine ugovore obravnavalo po starem zakonu.

Revizijski ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. S trditvijo, da obstaja nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu, tožena stranka vsebinsko uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Drugih procesnih kršitev opredeljeno ne uveljavlja. Revizijsko sodišče je zato po uradni dolžnosti še preizkusilo, ali je morda podana kakšna bistvena kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena v povezavi s 386. členom ZPP. Ugotovilo je, da tudi takšnih procesnih kršitev ni bilo.

Sodišči druge in prve stopnje pa tudi nista zmotno uporabili materialnega prava. Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da je treba pri razlagi Splošnih pogojev uporabiti 100. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). V tem členu je določeno, da je treba v primeru, ko je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, nejasna določila razlagati v korist druge stranke (v tem primeru torej zavarovanca). Nejasno je praviloma posamezno določilo, za kar v obravnavanem primeru ne gre. Nejasnost pa lahko nastane tudi tedaj, ko specifičnost določenega primera ne daje jasnega odgovora na vprašanje, katero od sicer jasnih določil pogodbe (Splošnih pogojev) je treba uporabiti. Gre za problem subsumpcije konkretnega dejanskega stanu pod določeno pravno normo. V takšnih primerih si je treba pomagati tudi z drugimi metodami razlage. Po drugem odstavku 99. člena ZOR je treba iskati skupen namen pogodbenikov, ki zahteva upoštevanje celotnega besedila Splošnih pogojev in ne le posamezne določbe.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči pravilno ravnali, ko sta ob upoštevanju posebnosti obravnavanega primera tožbenemu zahtevku ugodili.

Prva posebnost obravnavanega primera je, da je šlo za netipičen vhod v trgovino, kjer je bilo storjeno kaznivo dejanje velike tatvine. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je B. L. do odtujenih predmetov prišel tako, da je najprej vstopil skozi odprto okno v stranišče, ki je bilo na višini 168,5 cm od tal, pri čemer je moral premagati določene ovire (plezanje s pomočjo druge osebe), nato pa še odklenil trgovino s ključem, ki ga je pred tem protipravno odtujil. Za vstop v zaklenjeno trgovino sta bili torej potrebni dve dejanji, in sicer vstop skozi odprto okno najprej v stranišče in hodnik ter nato odprtje zaklenjene trgovine.

Odprto straniščno okno samo po sebi ni omogočalo vstopa v zaklenjeno trgovino. To dejstvo je pomembno zaradi dolžnosti zavarovancev, da tudi sami storijo vse potrebno za varovanje svojih stvari.

Zavarovancu tožene stranke bi bilo mogoče očitati neskrbnost, če bi pustil odprto okno, ki bi vodilo naravnost v trgovino. Odprto okno v stranišču, ki vodi na hodnik stavbe, pa ob zaklenjeni trgovini ne daje podlage za očitek neskrbnosti zavarovanca. Zato tudi vstopa v trgovino skozi takšno odprto okno ni mogoče obravnavati samo po 7. točki prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev. Šele povezava s 4. točko prvega odstavka 2. člena omogoča pravilno odločitev. Po tej določbi zavarovalnica jamči, če je storilec vdrl v zaklenjen prostor skozi odprtino, ki ni namenjena za vhod, in je moral pri tem premagovati ovire. Ker je šlo v obravnavanem primeru za oviro, ki je višja od 1,60 m od tal, in ker je bilo treba pred vdorom v trgovino protipravno pridobiti tudi ključ, ni več pomembno, da se je to zgodilo v pritličju in da je bilo sporno okno odprto.

Druga posebnost tega primera, ki navedeno razlago potrjuje, pa je, da je bilo v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, opr. št. Km 28/96, ugotovljeno, da je B. L. storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ in mu je bil za to dejanje izrečen vzgojni ukrep. Samo dejstvo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje velike tatvine sicer res še ne zavezuje tožene stranke k povračilu škode na podlagi Splošnih pogojev za vlomsko zavarovanje. Vendar pa je to dejstvo treba upoštevati, če sodišče upošteva namen Splošnih pogojev. Revizijsko sodišče poudarja, da ne gre za vezanost na kazensko sodbo v pomenu iz tretjega odstavka 12. člena ZPP. Pač pa Splošnih pogojev ni mogoče razlagati tako, da ne krijejo zavarovanja za škodo, ki je bila storjena s hujšim kaznivim dejanjem tatvine, medtem ko naj bi krili škodo, ki je bila storjena z lažjimi kaznivimi dejanji, ali sploh z dejanji, ki niso kazniva dejanja. Namen zavarovanja vlomskih tatvin je najmanj ta, da zavarovalnica krije škode, ki so bile storjene s hujšimi kaznivimi dejanji, med katere sodi tudi velika tatvina.

Revizijsko sodišče se nadalje strinja s pravno kvalifikacijo dejstva, kako je storilec prišel do ključa zavarovanca tožene stranke. Soglaša s tem, da morajo zavarovalni pogoji glede na že navedeni namen tovrstnega zavarovanja zajemati tudi protipravno prisvojitev ključa, ki je bila storjena brez vednosti lastnika in proti njegovi volji (razlaga 6. točke prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev).

Končno revizijsko sodišče soglaša s pravno presojo statusa mladoletnega storilca B. L. pri zavarovancu tožene stranke tako, da tudi izključitveni razlog iz 4. točke 1. člena Splošnih pogojev ni podan. Tožena stranka ni dokazala, da je imel storilec sklenjeno pogodbo o delu. Med postopkom je bilo ugotovljeno (na te ugotovitve je revizijsko sodišče na podlagi tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano), da je bil B. L. le nekaj dni na praksi oziroma počitniškem delu pri zavarovancu tožene stranke ter da tako ni bil zavarovančev delavec niti ni bil pri njem honorarno zaposlen.

Glede na vse navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo v tej pravdni zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno. Zato je revizijo na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP zavrnilo.