Jedro

Tudi če je bila oseba rojena materi v taborišču G., ji poleg statusa taboriščnice za čas od rojstva do odhoda iz G., pripada tudi status begunke za čas od odhoda iz G. pa do 15.5.1945, ker se tako kot njena mati ni mogla vrniti na materin dom, ker je bil ta požgan. Na njen status begunke ne more vplivati dejstvo, da na domu svoje matere ni nikoli prebivala, ker je bil ta požgan, preden se je rodila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, opr. št. U 338/2000-8 z dne 24.5.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 61. (pravilno 60.) člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 21.8.2000, ne da bi ji zadevo vrnilo v nov postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku po uradni dolžnosti delno odpravila odločbo Upravne enote P. z dne 28.1.2000, in tožnici ni priznala statusa in pravic žrtve vojnega nasilja begunke. V delu, v katerem je bil s prvostopno odločbo tožnici priznan status taboriščnice, pa je prvostopno upravno odločbo pustila v veljavi. Tožena stranka meni, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunke po 4. odstavku 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99), ker je bila rojstna vas tožničinih staršev S.K. požgana 29.7.1942 (torej pred tožničinim rojstvom), njeni prebivalci so bili odpeljani na R. in od tam v taborišče G., kjer se je tožnica rodila 4.4.1943, nato pa je z mamo v septembru 1943 odšla iz G. in se nastanila v vasi P. v prazni k. hiši. Glede na takšno dejansko stanje je mogoče govoriti o prisilnem pregonu od doma le za tožničine starše, ne pa tudi za tožnico. Tak status bi ji bilo mogoče priznati le, če bi bila rojena v času pregnanstva staršev. Ker pa je tožnica uveljavila status taboriščnice za čas, prebit v G., uveljavljani status begunke po rojstvu ni prišel v poštev. Sodišče prve stopnje je navedeno odločbo odpravilo, ker meni, da tožnici lahko pripadata oba statusa, in sicer status taboriščnice za čas od rojstva 4.4.1943 v G. pa do 26.9.1943, ko je po kapitulaciji Italije skupaj z mamo zapustila taborišče. Od tedaj dalje pa do konca vojne pa ji pripada status begunke, tako kot njeni meteri, ki je bila pregnana od doma v S.K. 29.7.1942 in se tja ni mogla vrniti, ker je bil njen dom požgan. Ker se mati ni mogla vrniti na svoj dom in je tožnica delila njeno usodo, gre po mnenju prvostopnega sodišča status begunke tudi tožnici. Prvostopno sodišče je poudarilo tudi, da se statusa žrtve vojnega nasilja begunca in status žrtve vojnega nasilja - taboriščnika za različna obdobja ne izključujeta. Ker je bila odločba prvostopnega organa, ki je tožnici priznala status taboriščnice in status begunke, po presoji prvostopnega sodišča pravilna, je prvostopno sodišče odločbo tožene stranke odpravilo, ne da bi ji zadevo vrnilo v nov postopek.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z odločitvijo v izpodbijani sodbi, da se tožnici prizna tudi status begunke. Sklicuje se na 4. odstavek 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 43/99) in navaja, da tožnica kot zarodek ni mogla biti nasilno pregnana s svojega doma zaradi požiga vasi S.K., kjer je bil dom njenih staršev. Njen prvi dom je bilo žal taborišče, kjer se je rodila. Po prihodu iz taborišča pa je v tem smislu le sledila materi pregnanki in taboriščnici na svoje prvo civilno prebivališče. Tožena stranka ne trdi, da ni mogoče isti osebi za različna obdobja priznati različne statuse žrtve vojnega nasilja. To izhaja tudi iz odločbe priznanju statusa žrtve vojnega nasilja tožničini materi. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zavrne tožbo tožeče stranke.

Tožnica v odgovoru na tožbo navaja, da tožena stranka pri svojih odločitvah ni bila dosledna, ker ve za primer, ko je bil status begunke priznan tudi ženski, ki se je rodila v begunstvu. Zato vztraja pri prvotnem zahtevku, ker meni, da je do statusa begunke upravičena.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita in je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi določbe ZZVN. V 5. odstavku 2. člena ZZVN je določeno, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1., 2., 3. in 4. odstavka tega člena. Nesporno je, da je bila tožnica rojena dne 4.4.1943 v G. materi, ki je bila pred prihodom v taborišče v G. pregnana iz svoje vasi S.K. (29.7.1942) zaradi požiga celotne vasi s strani okupatorjev, in se zato mati po tem, ko je Italija kapitulirala in ko je zapustila G. dne 26.9.1943, ni mogla vrniti v vas S.K., ker je bila ta vas požgana, temveč se je skupaj s tožnico naselila v kraju P. v prazni k. hiši in se v svojo vas ni vrnila vse do konca vojne dne 15.5.1945. Ker je torej tožnica rojena materi v času materinega prisilnega bivanja v taborišču in ker se mati s tožnico tudi po prenehanju bivanja v taborišču ni mogla vrniti na dom, ki bi bil tudi tožničin dom, če ne bi bil požgan, gre tožnici zato tudi status begunke (pregnanke) oziroma za čas od 27.9.1943 do 15.5.1945. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.