14. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 4. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 654/2002 z dne 10. 2. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je po ugovoru dolžnika v izvršilnem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnice (v gospodarskem sporu tožeče stranke) in odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Ig 2000/01401 z dne 25. 2. 2000 v 1. in 3. točki izreka v veljavi. Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je navedeni sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek pritožnice zavrnilo.

2.Pritožnica navaja, da je upravnica večje poslovne stavbe, tožena stranka pa je najemnica poslovnega prostora v navedeni stavbi. Meni, da je tožena stranka po samem zakonu dolžna prispevati k skupnim stroškom obratovanja in vzdrževanja poslovne stavbe. Navaja, da se je tožena stranka v najemni pogodbi zavezala plačati vse stroške obratovanja in vzdrževanja lokala in sorazmerni del stroškov, ki bodo nastali v zvezi z obratovanjem poslovne stavbe v celoti. Sklicuje se na svoje navedbe v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje. Zatrjuje, da so stališča Višjega sodišča očitno napačna, brez razumne pravne obrazložitve in zato arbitrarna. Tožena stranka naj bi namreč zgolj ugovarjala, da nima sklenjene nobene pogodbe o izvajanju del, ki jih zaračunava tožeča stranka. Višje sodišče naj bi ta ugovor, v nasprotju z večinsko sodno prakso, sprejelo. Navaja, da je zaradi izpodbijane odločitve materialno oškodovana. Zatrjuje kršitev drugega odstavka 14., 22., 25. in 33. člena Ustave ter prvega odstavka 59. člena Zakon o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS).

B.

3.Pritožnica kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) utemeljuje z očitkom, da je stališče Višjega sodišča brez razumne pravne obrazložitve in zato arbitrarno. Tega izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Pritožbeno sodišče je razumno obrazložilo svoje stališče, da je bilo zaradi ugovora tožene stranke o neobstoju pogodbenega razmerja dokazno breme na strani tožeče stranke, zato bi morala tožeča stranka poslovni odnos s toženo stranko podrobneje pojasniti in v zvezi s tem predložiti ustrezna dokazila. Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da večinska sodna praksa takšnih ugovorov ne upošteva, pa kršitve 22. člena Ustave ni mogoče utemeljiti.

4.Navedb pritožnice, da je upravnica in da utemeljenost njenega zahtevka izhaja iz najemne pogodbe, Ustavno sodišče ne more upoštevati. Iz spisa, ki ga je Ustavno sodišče vpogledalo, izhaja, da pritožnica v sodnem postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba, teh dejstev ni zatrjevala, prav tako ni predložila najemne pogodbe, na katero se sklicuje v ustavni pritožbi. Višjemu sodišču ni mogoče očitati kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin s tem, ko ni upoštevalo dejstva, ki ga pritožnica ni zatrjevala, in dokaza, ki ga pritožnica ni predlagala.

5.Kršitve pravice do zasebne lastnine (33. člena Ustave) pritožnica ne more utemeljiti zgolj z navedbo, da je "materialno oškodovana, nekdo pa materialno okoriščen". Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnice, tudi če bi bil utemeljen, sam po sebi še ne izkazuje kršitev navedene ustavne pravice. Za kršitev te pravice bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Tega pa pritožnica ne zatrjuje.

6.Kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) pritožnica v ustavni pritožbi le zatrjuje, vendar je z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže.

7.Pritožnica zatrjuje kršitev prvega odstavka 59. člena ZUstS. Navedena določba ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Določba pa v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba, tudi ni mogla biti kršena, ker se ta določba nanaša na postopek pred Ustavnim sodiščem.

8.Prav tako pritožnica zatrjevanih kršitev v tej ustavni pritožbi ne more utemeljiti zgolj s sklicevanjem na svoje navedbe in utemeljitve, dane v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodna odločba. Ustavna pritožba je namreč posebno pravno sredstvo s posebnim obsegom izpodbijanja in presoje. Zato je treba v ustavni pritožbi navesti argumente, ki naj bi jo utemeljili.

9.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić