Jedro

Pri ugotavljanju, ali je skaženost podana, gre za materialnopravno presojo. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi v primeru, da toženka tožnikovemu stališču o skaženosti ne bi nasprotovala, presoditi, ali je le-ta (glede na dejstva, ki jih je tožnik v zvezi s tem zatrjeval oziroma jih je ugotovilo sodišče) res podana ali ne.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča spremembe zunanjosti v konkretnem primeru že ob upoštevanju objektivnih meril ne predstavljajo skaženosti. Dve brazgotini (na roki in nogi) sta komaj vidni in torej za okolico praktično neopazni. Brazgotina na ključnici pa je sicer vidna, vendar njen izgled ni tak, da bi vzbujal pozornost okolice. Ker morajo biti za skaženost izpolnjeni tako objektivni kot subjektivni kriteriji, zgolj neprijetni občutki ob stikih z ljudmi, o katerih je tožnik ob zaslišanju izpovedal, ne morejo biti podlaga za drugačno presojo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odločilo, da mu mora toženka plačati 9.982,00 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 24.000,00 EUR za obdobje med 6. 11. 2011 do 29. 2. 2012 ter od zneska 9.982,00 EUR za obdobje od 6. 11. 2011 dalje do plačila. V preostalem je zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti 1.867,98 EUR stroškov postopka s pripadki.

2. Pritožbo zoper del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, in zoper odločitev o stroških, vlaga tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno tudi v izpodbijanem delu. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo 2. in 7. člen ZPP s tem, ko je v zvezi z zahtevkom o skaženosti ugotavljalo neprerekana dejstva. Povzema svoje trditve, ki jim toženka ni ugovarjala. Z obstojem skaženosti se je toženka strinjala.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri tožniku ni prisotna skaženost, predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Skaženost sodišče ugotavlja s pomočjo izvedenca, vendar pa je pri presoji pomembno za kakšne spremembe gre, koliko so opazne, na katerem delu telesa se nahajajo, kakšna je možnost njihovega zakrivanja, starost in spol oškodovanca in kakšne reakcije spremembe povzročajo pri drugih ljudeh. Razlogov o tem sodba ne vsebuje. Subjektivni kriterij je vpliv vseh objektivno opisanih elementov na oškodovančevo psiho. Slediti mora tudi primerjava s podobnimi primeri.

Sodišče prve stopnje ni izčrpalo vsebine subjektivnega kriterija, sodba pa posledično ne vsebuje ugotovitev o vseh dejstvih. Dejansko stanje je zato ugotovljeno nepopolno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno. Zaradi izostanka odločilnih razlogov je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enaka kršitev je bila storjena tudi s sklicevanjem na sodno prakso, ki pa je sodišče prve stopnje ni nikjer konkretno navedlo. Ker bi moralo sodišče prve stopnje tožniku prisoditi celotno zahtevano odškodnino, bi mu moralo prisoditi tudi vse zahtevane pravdne stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe.

To velja tudi v pogledu presoje pravnega standarda skaženosti po objektivno-subjektivnih kriterijih. Iz razlogov sodbe je razvidno, za kakšno spremembo zunanjosti gre, na katerih delih telesa se spremembe nahajajo, koliko so opazne in kako jih okolje doživlja. Ker je sodišče ugotovilo, da skaženost že po objektivnih kriterijih ni podana, presoja vpliva sprememb na psihično počutje tožnika niti ni bila potrebna, saj morajo biti za obstoj skaženosti podana tako objektivna kot subjektivna merila. Očitki, da sodišče subjektivnega kriterija ni v celoti izčrpalo, zato ne more predstavljati očitane kršitve.

Očitane kršitve ne predstavlja niti izostanek primerjave s podobnimi primeri v sodni praksi. Pojem skaženosti je namreč pravni standard, ki ga v vsakem konkretnem primeru napolnjuje sodišče. To je tudi storilo in navedlo razloge, zakaj meni, da skaženosti ni. Sklicevanje sodišča prve stopnje na podobne primere v sodni praksi (točka 11) pa se tudi sicer ne nanaša na skaženost, ampak na odmero odškodnine (za tisto vrsto škode, ki je tožniku nastala).

6. Neutemeljen je nadalje očitek o kršitvi 2. ter 7. člena ZPP. Toženka je obstoju skaženosti ugovarjala. V odgovoru na tožbo z dne 4. 4. 2012, oziroma v priloženem mnenju cenzorja (priloga B1), ki je del njenih navedb, je spremembo tožnikove zunanjosti ocenila kot zmeren kozmetski defekt in ne kot skaženost. Da gre za del trditvene podlage toženke, je priznal tudi tožnik v svojih navedbah na prvem naroku (glej zapisnik naroka z dne 17. 6. 2014, list. št. 58).

Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da gre pri ugotavljanju, ali je skaženost podana, za materialnopravno presojo. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi v primeru, da toženka tožnikovemu stališču o skaženosti ne bi nasprotovala, presoditi, ali je le-ta (glede na dejstva, ki jih je tožnik v zvezi s tem zatrjeval oziroma jih je ugotovilo sodišče) res podana ali ne.

7. Sodišče prve stopnje je tudi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter glede na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niso izpodbijane, izhaja, da je tožniku na sprednji strani predela leve ključnice in AC sklepa po operaciji ostala nekoliko privzdignjena leva ključnica in 13 x 1 cm velika brazgotina, ki je sicer vidna, vendar ne vzbuja nobenih neprijetnih občutkov okolice. O tem se je sodišče samo prepričalo. Brazgotina je večji del leta zakrita z dolgimi rokavi(1). Tožnik ima še 11 x 8 cm veliko brazgotino hrbtišča leve dlani in 10 x 10 cm velik real brazgotinaste kože na sprednjem delu levega stegna, ki je ostala po odvzemu vrhnje plasti kože za kritje defekta na levi dlani. Brazgotina na dlani je na blizu komaj opazna, na daleč pa sploh ne. Enako velja za brazgotino na nogi.

9. Tudi po presoji pritožbenega sodišča opisane spremembe zunanjosti že ob upoštevanju objektivnih meril(2) ne predstavljajo skaženosti. Dve brazgotini (na roki in nogi) sta komaj vidni in torej za okolico praktično neopazni. Brazgotina na ključnici pa je sicer vidna, vendar njen izgled ni tak, da bi vzbujal pozornost okolice. Ker morajo biti za skaženost izpolnjeni tako objektivni kot subjektivni kriteriji, zgolj neprijetni občutki ob stikih z ljudmi, o katerih je tožnik ob zaslišanju izpovedal, ne morejo biti podlaga za drugačno presojo.

10. Ker je bila odločitev o stroških postopka izpodbijana le v posledici izpodbijanja odločitve o glavni stvari, pritožbeno sodišče pravilnosti odmere stroškov ni preverjalo.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. v zvezi z 165. členom ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.