Jedro

Odločba organa prve stopnje v času odločanja tožene stranke v pritožbi ni imela podlage v veljavnih materialnih predpisih, saj je prvostopenjski organ odločal po predpisu, ki je bil medtem že razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča. Tožena stranka bi zato morala ob preizkusu odločbe (2. odstavek 247. člena ZUP) ugotoviti, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. ... z dne 12.5.2003 odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Brežice, št. ... z dne 23.1.2003, s katero je ta odločila, da se odobri pridobitev lastninske pravice na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene dne 22.11.2002 med prodajalko AA in kupcem BB, katere predmet sta zemljišči parc. št. 203/10, k.o. Č (gozd v izmeri 4896 m2) ter parc. št. 3461/470, k.o. K (gozdna plantaža v izmeri 533737 m2 do deleža 47943/533737-tin). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzame potek postopka pred organom prve stopnje ter pritožbene navedbe. Navaja, da je tožeča stranka vložila pritožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj organ prve stopnje pri svoji odločitvi ni upošteval 6. alinee 3. odstavka 19. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96, 31/98, 1/99, 54/00, 68/00, 27/02, 58/02, 67/02 in 110/02, dalje ZKZ). Navedena določba določa, da se pravni posel ne odobri, če bi lahko prišlo do negospodarne razdrobitve zemljiške posesti. Pritožba je ugovarjala, da je sporna parcela št. 34611/470 (gozdna plantaža v izmeri 53 ha, 37 a in 37 m2), katere del se prodaja, del širšega kompleksa parcel, ki tvorijo približno 350 ha topolovih plantaž, za katere velja poseben režim gospodarjenja. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve pritožbene ugovore zavrne. V zvezi s tem navaja, da je 17. 4. 2003 začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, 36/03, dalje ZKZ-B), ki je nadomestil III. poglavje ZKZ in ki ga je v predmetni zadevi potrebno uporabiti. ZKZ-B pa v 3. odstavku 19. člena kot razloga za zavrnitev odobritve pravnega posla ne določa več negospodarne razdrobitve zemljiške posesti, zaradi česar je pritožbo zavrnila.

Zoper tako odločitev je tožeča stranka vložila tožbo. V njej navaja, da je tožena stranka prezrla pritožbeni razlog, da je tožeča stranka zakupnik zemljišča. Strinja se s toženo stranko, da je potrebno pri odločitvi o pritožbi uporabiti določbe ZKZ-B. Ta res ne določa več, da se odobritev pravnega posla zavrne, če bi s prodajo prišlo do razdrobitve zemljiške posesti, vendar pa v 23. členu določa, da ima zakupnik zemljišča predkupno pravico pred drugim kmetom. Tako lahko tožeča stranka uveljavlja predkupno pravico pred BB, saj je slednji kmet, ki ima v lasti zemljišče, ki je od spornega zemljišča oddaljeno 875 m, torej ne meji na zemljišče, ki se prodaja. To pa je tožena stranka pri svoji odločitvi prezrla. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise ter pri tem navedla, da vztraja pri razlogih v izpodbijani odločbi. Predlaga zavrnitev tožbe.

Stranki z interesom v tem upravnem sporu, AA in BB, na tožbo nista odgovorili.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa z dopisom št. ... z dne 22.8.2003 prijavilo udeležbo v postopku Tožba je utemeljena.

Kot je razvidno iz upravnih spisov, je organ prve stopnje na podlagi določbe 21. člena ZKZ odobril pravni posel med AA in BB, katerega predmet sta bila zemljišče parc. št. 203/10, k.o. Č in del zemljišča parc. št. 3461/470, k.o. K (do 47943/533737). V postopku pred organom prve stopnje je predkupno pravico za zemljišče parc. št. 3461/470, k.o. K, uveljavljala tudi tožeča stranka, ki je zoper odločbo organa prve stopnje vložila pritožbo. Po izdaji prvostopenjske odločbe (dne 23.1.2003) in po vložitvi pravočasne pritožbe je dne 17.4.2003 je začel veljati ZKZ-B, s katerim je bilo nadomeščeno III. poglavja ZKZ (določbe od 17. do 25. člena), ki ga je razveljavilo Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-266/98-72 z dne 28.2.2002 z učinkom od 28.3.2003 dalje. Sprejeta novela (t.j. ZKZ-B) je 5. členu tudi določila, da se postopki za odobritev pravnega posla, ki so bili začeti pred uveljavitvijo te novele, končajo po določbah ZKZ-B. Glede na citirano določbo 5. člena ZKZ-B je bila tožena stranka v pritožbenem postopku dolžna uporabiti določbe novega zakona (ZKZ-B), saj postopek v konkretni zadevi ob njegovi uveljavitvi še ni bil končan. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je tožena stranka pri odločanju o pritožbi določbe novega zakona uporabila le, ko je odločala o utemeljenosti pritožbenih ugovorov tožeče stranke, ne pa tudi, ko je presojala zakonitost in pravilnost prvostopenjske odločbe. Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, dalje: ZUP) v 1. odstavku 248. člena namreč določa, da drugostopenjski organ pritožbo zavrne le, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena. Po presoji sodišča pa odločba organa prve stopnje v času odločanja tožene stranke o pritožbi ni imela več podlage v veljavnih materialnih predpisih, saj je prvostopenjski organ odločal po 21. členu ZKZ, torej po predpisu, ki je bil v času odločanja o pritožbi že razveljavljen z odločbo ustavnega sodišča in nadomeščen z ZKZ-B. Tožena stranka bi morala ob preizkusu odločbe (2. odstavek 247. člena ZUP) ugotoviti, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno ter odločbo organa prve stopnje odpraviti, zadevo pa vrniti organu prve stopnje v ponovni postopek ali pa po dopolnitvi ugotovitvenega postopka glede na nove relevantne določbe materialnega zakona sama odločiti o stvari (251. člen ZUP). Res je sicer, da se zakonitost odločbe presoja po predpisih, ki so veljali v času odločanja organa prve stopnje, vendar pa to ne velja v primerih, kadar je bil predpis razveljavljen v postopku za oceno ustavnosti. Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS) v 44. členu namreč določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Iz tega razloga je zakonodajalec v ZKZ-B tudi določil, da se začeti postopki končajo po določbah novega zakona. Prav tako pa v pritožbenem postopku ni mogoče utemeljenosti pritožbenih ugovorov presojati po določbah novega zakona, pravilnosti in zakonitosti odločbe pa po pravilih prej veljavnega zakona.

Sodišče tako ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev v delu, ko je preverjala zakonitost in pravilnost prvostopenjske odločbe, oprla na zakonske določbe, ki so bile v času odločanja o pritožbi (12.5.2003) razveljavljene, in jih glede na zgoraj citirane določbe ZUstS in ZKZ-B, ne glede na to, da so veljale v času odločanja organa prve stopnje, ni mogoče uporabiti. Iz povedanega izhaja, da v postopku za izdajo upravnega akta tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava. Zato je bilo iz razlogov po 4. točki 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje: ZUS) potrebno izpodbijano določbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala upoštevati stališče sodišča v tej sodbi ter o zadevi odločiti na podlagi določb ZKZ-B.