Jedro

Tožniki niso upravičeni do povrnitve stroškov postopka. Tožbe na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe niso umaknili zaradi izpolnitve zahtevka, temveč, ker je bila njena ničnost (pravnomočno) ugotovljena v drugem, vzporedno potekajočem postopku (med drugimi pravdnimi strankami).

Izrek

I. Pritožbi prve tožnice in drugega tožnika se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka, kolikor se nanaša na prvo tožnico in drugega tožnika, spremeni tako, da se postopek glede zahtevka za ugotovitev ničnosti zaradi umika tožbe ustavi.

II. Sicer se pritožba prve tožnice, drugega tožnika in ostalih pritožnikov zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožniki in toženca sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I) zaradi umika tožbenega zahtevka tožnikov, ki jih zastopa upravnik M. d. o. o., njega pa R. K., in so našteti v I. točki izreka sklepa, v tem delu postopek ustavilo, (I. točka izreka) zavrglo tožbo ostalih tožnikov (II. točka izreka) ter naložilo tožnikom, navedenim v I. točki izreka sklepa, naj prvi toženki in drugemu tožencu povrnejo njune pravdne stroške, in sicer vsakemu 622,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, navedenih v I. točki izreka sklepa, da je prva toženka dolžna tožnikom plačati znesek 9.948,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.974,33 EUR od 30. 10. 2009 do plačila in od zneska 4.974,33 EUR od 30. 11. 2009 do plačila ter njihove pravdne stroške.

2. Zoper navedeno odločbo so pritožbo vložili 1., 2., 8., 10. - 14., 16., 18. - 20., 23., 25., 29., 36., 38. - 40., 45., 47. - 49., 51., 53., 56., 58., 59., 62., 63., 66., 69., 70., 72., 80., 84., 87., 88., 94., 98., 100., 102., 107. - 109., 111. - 114., 117., 119., 122., 124., 125., 127., 130., 132., 133., 135. - 137. in 139. tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj ju razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom ter naloži tožencema plačilo njihovih stroškov tega pritožbenega postopka. Ker je bila tožba umaknjena tudi v imenu A. in N. V., je odločitev o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na njiju, nepravilna. Če imajo pravdna dejanja pooblaščenca za sprejemanje pisanj, za kar je bila imenovana A. V., učinke tudi za tiste, za katere pisanje prejme, je izpodbijani sklep o zavrženju v celoti nezakonit. Napačna je tudi odločitev o stroških. Sodišče je napačno tolmačilo določbo prvega odstavka 158. člena ZPP, ko je navedlo, da pogoji po tem določilu niso podani, ker toženca nista prostovoljno izpolnila zahtevka, temveč je bilo za tožnike ugodno odločeno v drugem postopku. Tožba je bila potrebna in upravičena, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ko je pojasnilo, da je bilo za tožnike ugodno odločeno v drugem, vzporedno potekajočem postopku med drugimi strankami. O takšnih in podobnih vprašanjih obstaja bogata sodna praksa Višjih sodišč (na primer VSL sklep Cp 1436/2009). Pri tem sicer ni pomembno dejstvo, da so bili prav tožniki tisti, ki so prvi vložili tožbo za ugotovitev ničnosti sporne pogodbe, a sodišče zaradi nezakonitega postopanja od leta 2003 ni odločilo o zahtevku. Po normalen teku stvari bi bilo pričakovati, da bi sodišče najprej odločilo v tej pravdi in bi ugotovilo ničnost sporne pogodbe. Obrazložitev sodišča, da stroški tožnikov niso bili potrebni, predstavlja norčevanje iz odločitve Vrhovnega sodišča RS in je napačna. Bistveno je, kdaj je odpadel razlog za vodenje postopka, to pa je bilo šele 27. 7. 2016, od tedaj dalje pa tožniki ne zahtevajo nobenih stroškov. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je odločitev tega sodišča o stroških, nastalih v prvotnem sojenju, pravnomočna. Vrhovno sodišče RS je nedvomno razveljavilo odločitev o zavrženju tožbe, ta tožba pa je vsebovala tudi zahtevek o povrnitvi stroškov, tako da o tem delu zahtevka nedvomno ni bilo odločeno. Prav tako je napačno sklepanje sodišča, da tožniki s pritožbo in revizijo niso uspeli, saj je bila odločitev prvostopenjskega sodišča objektivno in subjektivno gledano napačna, kar je ugotovilo Vrhovno sodišče RS in je bila nato utemeljenost tožbenega zahtevka pravnomočno ugotovljena v drugem sodnem postopku. Ker se tožba za plačilo 9.948,66 EUR ne nanaša na drugega toženca, je napačna odločitev, da so tožniki dolžni tudi njemu povrniti pravdne stroške v višini 622,20 EUR, nastale v zvezi s tem zahtevkom. Ko je sodišče odločalo o spremenjenem tožbenem zahtevku, je napačno bralo odločitev Višjega sodišča v Ljubljani in Vrhovnega sodišča RS. Vrhovno sodišče RS je razveljavilo sklep, ni pa razveljavilo sodbe sodišča druge stopnje. Ker odloča sodišče o stroških s sklepom, je nedvomno razveljavilo tudi odločitev o stroških, saj so tožniki vložili pritožbo tudi zoper sklep o stroških, ki jo je sodišče druge stopnje zavrnilo, Vrhovno sodišče RS pa je takšno odločitev razveljavilo. Ker je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da so tožniki plačali tožencema sporne stroške, in ker je nepravilno ugotovilo, da so jih bili dolžni plačati, je odločitev prvostopenjskega sodišča napačna.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev in naložitev njunih stroškov odgovorov na pritožbo pritožnikom.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da sta zoper prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo po odvetniku R. K. tudi 107. tožnik in 108. tožnica (R. J. in O. D. J.). Ker je njuno pritožbo zaradi nepredložitve pooblastila zavrglo s sklepom z dne 25. 1. 2017 že sodišče prve stopnje,1 pritožbeno sodišče o njej ni odločalo.

Glede odločitve o zavrženju tožbe:

6. V pritožbi 1. in 2. tožnik (A. in N. V.) utemeljeno opozarjata, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrglo njuno tožbo za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 20. 9. 2002, saj jo je tudi v njunem imenu umaknil njun pooblaščenec R. K., kar jasno izhaja iz vloge z dne 12. 9. 2016 (glej list. št. 522-525 spisa). Zaradi njunega (delnega) umika tožbe, ki mu toženca nista nasprotovala, bi moralo sodišče prve stopnje postopek v zvezi z ugotovitveno tožbo tudi glede njiju ustaviti (drugi in tretji odstavek 188. člena ZPP), ne pa o njuni tožbi odločiti. Pritožba 1. in 2. tožnika je zato v tem delu utemeljena.

7. Ker je pooblaščenec za sprejemanje pisanj pooblaščen le za sprejemanje pisanj, ne pa tudi za druga procesna dejanja, pritožniki nimajo prav, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi umika tožbe, ki ga je podala A. V., ki je bila določen čas pooblaščenka za sprejemanje pisanj tistih tožnikov, ki niso bili zastopani v tej pravdi po odvetniku,2 postopek za vse tožnike ustaviti.

Glede odločitve o pravdnih stroških:

8. Pravilo o povrniti stroškov v primeru umika tožbe določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (prvi odstavek 158. člena ZPP). Iz citirane določbe izhaja, da le v primeru, da je umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka, mora tožena stranka povrniti tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Sicer velja pravilo, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, toženi stranki povrniti stroške.

9. Kot pravilno izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe, je bil v obravnavanem primeru umik tožbe glede zahtevka za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 20. 9. 2002 posledica dejstva, ki ga pritožniki priznavajo, da je bilo za tožnike ugodno odločeno v drugem, vzporedno potekajočem postopku med drugimi pravdnimi strankami (pravnomočno je bilo odločeno, da je predmetna prodajna pogodba nična).3 Pritožniki so torej ugotovitveno tožbo dejansko umaknili zaradi pomanjkanja pravnega interesa oziroma ker je bilo že pravnomočno razsojeno, da je predmetna prodajna pogodba nična. Nedopustnosti tožbe, pa čeprav je to postala naknadno, zaradi katere bi bilo treba (tudi) tožbo pritožnikov, če je ne bi umaknili, zavreči, pa ni mogoče izenačevati z izpolnitvijo zahtevka v smislu prvega odstavka 158. člena ZPP. Pritožniki zato zmotno menijo, da so na podlagi navedenega člena ZPP upravičeni do povrnitve pravdnih stroškov, ki so jim nastali v zvezi z umaknjenim delom tožbe.4

10. Pri tem ni odločilno, ali je bila tožba potrebna in upravičena do pravnomočne odločitve v drugi pravdi (oziroma do umika tožbe). Če glavnega zahtevka zaradi umika tožbe ni več, namreč ni mogoče razpravljati o njegovi utemeljenosti kot o predhodnem vprašanju, da bi sodišče odločilo o stroških postopka.5 Obrazložitev sodišča prve stopnje glede (ne)potrebnosti pravde in posledično stroškov do umika tožbe, s katero se pritožniki sicer ne strinjajo, je zato odveč. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnikov na VSL sklep I Cp 1436/2009, saj ne gre za primerljiva primera - v omenjeni zadevi je bil umik tožbe dejansko posledica izpolnitve zahtevka, kar ni bilo sporno, sporno pa je bilo, kateri pravdni stroški tožeče stranke, ki so ji nastali do umika tožbe, so bili potrebni. Ob tem velja glede na pritožbene navedbe o tem, da so tožniki prvi vložili tožbo za ugotovitev ničnosti sporne prodajne pogodbe in da bi bilo pričakovati, da bo najprej ugodno rešeno v njihovi pravdi, še dodati, da so se tožniki v tej pravdi strinjali, da se obravnavani postopek prekine do pravnomočne odločitve v vzporedni pravdi, kjer je bil postavljen identičen zahtevek, s čimer so dejansko pristali, da bo njihovem zahtevku kasneje odločeno, četudi je bil prvi postavljen.

11. Pritožniki pa utemeljeno opozarjajo, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da so pritožniki dolžni povrniti pravdne stroške v znesku 622,20 EUR, nastale v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo 9.948,66 EUR, tudi drugemu tožencu, saj se dajatveni zahtevek nanj ne nanaša. Kljub temu je odločitev prvostopenjska sodišča, da je drugi toženec upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 622,20 EUR, pravilna, saj mu gredo iz drugega razloga najmanj pravdni stroški v prisojeni višini. Ob dejstvu, da umaknjeni del tožbe (zahtevek za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe) ni bil posledica izpolnitve zahtevka, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je namreč drugi toženec upravičen do povračila potrebnih pravdnih stroškov, ki so mu nastali v zvezi z njim in o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno.6 Ti stroški pa presegajo njemu prisojeni znesek pravdnih stroškov - gre med drugim za stroške zastopanja na naroku dne 18. 10. 2010 v višini 500 točk (tar. št. 20/3 Odvetniške tarife; Ur. l. RS, št. 67/03, v nadaljevanju OT), pripravljalne vloge z dne 16. 9. 2016 v višini 1000 točk (tar. št. 19/3 OT), zastopanja na naroku dne 27. 10. 2016 v višini 500 točk (tar. št. 20/3 OT)7, 2 % materialne stroške (13. člen OT) in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) skupaj znaša 1.142,36 EUR.8 Glede sodbe:

12. Pritožbeno vztrajanje, da je bila s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 3/2010 z dne 3. 6. 2010 razveljavljena odločitev nižjih sodišč o pravdnih stroških, ni utemeljeno. Kot jasno izhaja iz citirane odločbe Vrhovnega sodišča RS9, je revizijsko sodišče razveljavilo sklepa sodišča druge stopnje (prvi odstavek izreka)10 in sodišča prve stopnje (3. točka izreka),11 v navedenih odločitvah prvo in drugostopenjskega sodišča pa ni bila zajeta odločitev o pravdnih stroških (stroških postopka pred sodiščem prve stopnje). V razveljavljeni 3. točki izreka sklepa je namreč sodišče prve stopnje zavrglo tožbo za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, sodišče druge stopnje pa je z razveljavljenim sklepom potrdilo navedeno prvostopenjsko odločitev o zavrženju ugotovitvenega dela tožbe. Odločitev o pravdnih stroških, katerih vrnitev zahtevajo pritožniki po spremenjeni tožbi od prve toženke na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi, je bila vsebovana v sodbi prvostopenjskega sodišča z dne 3. 11. 2008, in sicer v 3. točki izreka sodbe,12 ki pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni bila razveljavljena ali spremenjena. Pri tem dejstvo, da se odločitev o pravdnih stroških sprejme s sklepom oziroma da gre pri stroškovni odločitvi po vsebini za sklep, na kar opozarjajo pritožniki, ni odločilno. Sodišče namreč praviloma odloči o pravdnih stroških v sodbi (primerjaj četrti odstavek 163. člena ZPP in prvi odstavek 310. člena ZPP), kar je storilo tudi sodišče prve stopnje. Sodba sodišča prve stopnje z dne 3. 11. 2008 pa, kot že pojasnjeno, ni bila razveljavljena. Že iz razloga, ker je prvostopenjsko sodišče posebej odločilo o tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti (3. točka izreka sklepa) in posebej o povrnitvi pravdnih stroških, ki so sicer nastali tudi v zvezi s tem zahtevkom (3. in 4. točka izreka sodbe), razveljavljen pa je bil zgolj sklep o zavrženju ugotovitvene tožbe, pritožniki prav ta ne morejo uspeti s pritožbenimi navedbami, da je v tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe vsebovan tudi zahtevek tožnikov za povrnitev pravdnih stroškov.

13. Ker torej prvostopenjska odločitev o pravdnih stroških z dne 3. 11. 2008, na podlagi katere so (pri)tožniki plačali prvi toženki pravdne stroške v višini 9.948,65 EUR, kar ni bilo sporno, ni bila razveljavljena ali spremenjena, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pravna podlaga za plačilo navedenih pravdnih stroškov ni odpadla. Posledično je pravilna izpodbijana odločitev, da je tožbeni zahtevek za vrnitev 9.948,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi neutemeljen.

Odločitev:

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi v delu, ki jo vlagata 1. in 2. tožnik, delno ugodilo in izpodbijani sklep v II. točki izreka spremenilo tako, da je zaradi njunega (delnega) umika tožbe postopek v zvezi s tožbo glede zahtevka za ugotovitev ničnosti predmetne prodajne pogodbe tudi za njiju ustavilo (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko odločitev, saj niso podani niti uveljavljeni niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

15. Pritožniki sami krijejo stroške pritožbenega postopka, ki so jih enotno priglasili, saj s pretežnim delom pritožbe niso uspeli13 (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako toženca sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njima nista pripomogla k razjasnitvi zadeve in odločitvi na pritožbeni stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

1 Zoper navedeno odločitev se tožnika nista pritožila. 2 A. V. je bila določena za pooblaščenko za sprejemanje pisanj s sklepom z dne 9. 4. 2004, s sklepom z dne 20. 3. 2017 pa je bil za pooblaščenca za spremenjene pisanj določen M. J., ki mu je bila vročena tudi izpodbijana odločba. 3 Navedeno dejstvo so sami pritožniki navedli v vlogi, s katero so umaknili ugotovitveno tožbo, kot razlog za umik tožbe. 4 Dejansko gre zgolj za pravdne stroške, ki so nastali od izdaje sodbe in sklepa sodišča prve stopnje P 2144/2006-I z dne 3. 11. 2008 oziroma Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1063/2009 z dne 5. 8. 2009 dalje, saj je bilo o stroških, ki so nastali do izdaje navedenih odločb, že pravnomočno odločeno, kot pravilno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. 5 Primerjaj N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 47. 6 O pravdnih stroških, ki so nastali drugemu tožencu po tem, ko je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje s strani Vrhovnega sodišča RS, še ni bilo pravnomočno odločeno, kar ni bilo sporno. 7 Na tem naroku, na katerega sta bila vabljena oba toženca, je bil drugi toženec seznanjen z (delnim) umikom tožbe in torej na njem ni bil obravnavan le spremenjeni tožbeni zahtevek, ki se ne nanaša na drugega toženca, zaradi česar je drugi toženec upravičen do povračila stroškov zastopanja na tem naroku v zvezi z umaknjenim delom tožbe. 8 Pritožbeno sodišče drugemu tožencu višjih stroškov od prisojenih ni moglo priznati, saj se zoper prvostopenjsko odločitev ni pritožil. 9 Izrek navedene odločbe se glasi: "Reviziji se delno ugodi in se sklepa sodišča druge stopnje (prvi odstavek izreka) in sodišča prve stopnje (3. točka izreka) razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu se revizija zavrne. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo." 10 Gre za sklep zajet v sodbi in sklepu Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1063/2009 z dne 5. 8. 2009. 11 Navedeni sklep pa je vsebovan v sodbi in sklepu sodišča prve stopnje P 2144/2006-I z dne 3. 11. 2008. 12 V 3. točki izreka sodbe je bilo odločeno o pravdnih stroških, ki jih je bila tožeča stranka dolžna povrniti prvi toženki, v 4. točki izreka sodbe pa o pravdnih stroških, ki jih je bila tožeča stranka dolžna povrniti drugemu tožencu. 13 Uspela sta le 1. in 2. tožnik, pa še to le z neznatnim delom pritožbe, v zvezi s katerim niso nastali posebni stroški. Delna sprememba izpodbijane odločbe tudi ni terjala spremembe prvostopenjske odločitve o pravdnih stroških, že iz razloga, ker umik tožbe ni bil posledica izpolnitve zahtevka (zgolj v tem primeru, kot že pojasnjeno, bi bila 1. in 2. tožnik upravičena do povračila pravdnih stroškov, nastalih v zvezi z umaknjenim ugotovitvenim zahtevkom - glej 8. in 9. točko obrazložitve te odločbe).