Jedro

Glede na ugotovljeno tožnikovo zdravstveno stanje je tožena stranka pravilno in zakonito odločila, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu v zvezi s tem tudi priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z določenimi omejitvami. Za razvrstitev v II. oziroma celo v I. kategorijo invalidnosti ter za priznanje pravice do invalidske pokojnine namreč niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Tožnik je namreč še vedno v okviru svojega poklica z določenimi omejitvami zmožen opravljati drugo ustrezno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, ki jo je popravilo s sklepom o popravi pomote št. III Ps 1935/2011 z dne 3. 9. 2014, zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 1. 7. 2011 in št. ... z dne 20. 1. 2011 ter, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da skoraj pri 125.000 nezaposlenih državljanov v Republiki Sloveniji ni mogoče dobiti dela, ki bi bilo primerno glede na njegove zdravstvene težave. Opozarja na težko socialno stanje, še posebej tudi na hudo bolezen njegove žene. S tem, ko bi mu bila priznana invalidska upokojitev, bi to za družino pomenilo rešitev in tudi boljši socialni položaj.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 7. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 20. 1. 2011. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja z utemeljitvijo, da je pri tožniku potrebno nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju in da zato pri tožniku ni podana invalidnost. V nasprotju z omenjeno odločitvijo je v revizijskem postopku drugostopenjski organ tožene stranke po pridobitvi mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 26. 5. 2011 odločil, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki bo fizično lahko, pretežno sedeče, brez daljše hoje po bregu in stopnicah navzdol, brez klečanja in čepenja, s polnim delovnim časom od 26. 5. 2011 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo ter, da se je delovni invalid dolžan najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti odločbe prijaviti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje ter se tam še nadalje redno javljati.

Sodišče prve stopnje je glede na postavljen tožbeni zahtevek razčiščevalo, ali so podani z zakonom določeni pogoji, da bi se tožniku priznala pravica do invalidske pokojnine.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, v 67. členu določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi: - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo najprej s pridobitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje, nato pa s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prim. A.A., dr. med. specialista ortopeda in pa sodne izvedenke mag. B.B., dr. med., specialistke MDPŠ. Pri tožniku gre za artrozo levega kolena po poškodbi ter za stanje po poškodbi križnih vezi levega kolena in pa za lumbalgijo, kot to izhaja tudi iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 22. 7. 2013. Za odločitev v zadevi je torej bistvena ugotovitev, kako navedene zdravstvene težave vplivajo na tožnikovo delovno zmožnost. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama ni sporno, je tožnik po poklicu hotelski receptor, s tem da je to delo opravljal le slabi dve leti. Ostali čas, skoraj 31 let, pa je bil zaposlen v podjetju C., kjer je delal kot skladiščnik, montažer in šofer. Iz podatkov v upravnem spisu je še razvidno, da je bil nazadnje razporejen kot delavec v proizvodnji III - skladiščni delavec - viličarist ter, da je od 5. 1. 2010 dalje prijavljen na Zavodu za zaposlovanje.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz prepričljivega mnenja tako sodnega izvedenca specialista ortopeda kot tudi sodne izvedenke specialistke MDPŠ izhaja, da pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti, v katero se, skladno s 1. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Kot je to že pisno in ustno pojasnil sodni izvedenec specialist ortoped, gre v primeru tožnika za poškodbo levega kolena, ki jo je utrpel že pred približno 33 leti. Ob osebnem pregledu izvedenec ugotavlja, da tožnik samostojno hodi, sicer nekoliko ščiti levo nogo in pošepava, pri tem pa plantigradno obremenjuje obe stopali. Obvlada hojo po petah in prstih. Na levi nogi ima nameščeno opornico. Vidna je atrofija leve stegenske mišice, sicer pa je sam kolenski sklep zadebeljen z nakazanim minimalnim izlivom. Pri gibih drsi pogačica po neravni podlagi. Nakazana je ohlapnost sprednje križne vezi ter tudi obeh obodnih vezi manjše stopnje. Vsi gibi so boleči. Fleksija je simetrična obojestransko, ekstenzija pa v levem kolenu zaostaja in je približno 5 stopinj flektorne kontrakture. Gibljivost v ostalih sklepih spodnjih ekstremitet je popolna in simetrična. Večjih nevroloških izpadov na spodnjih ekstremitetah ni. Boleč nateg ischiadicusa obojestransko je pri 70 stopnjah. Hrbtenica je primerno oblikovana, na poklek ni boleča, stres test je negativen, ostali somatski status pa je v mejah normale. Upoštevaje osebni pregled in pa medicinsko dokumentacijo sodni izvedenec ugotavlja, da gre pri tožniku za stanje po poškodbi meniskusa in vezi, zaradi česar je prišlo do prezgodnje artroze sklepa. Taka artroza pa se uspešno zdravi z vstavitvijo endoproteze. Pri tožniku do vstavitve endoproteze zaenkrat še ni prišlo. Zaradi artroze velikih sklepov na spodnjih okončinah imajo takšni bolniki bolečine pri obremenitvah sklepov, kot so dolgotrajna hoja, stoja, počepanje in podobno. Težave se umirijo, če se bolnik izogne prevelikim obremenitvam ter če je takim bolnikom omogočeno pretežno sedeče delo. Po mnenju sodnega izvedenca tožnik lahko opravlja drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, ki bo fizično lahko, pretežno sedeče, brez daljše hoje po neravnem terenu, brez klečanja in počepanja, kot to izhaja tudi iz mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 26. 5. 2011. Enako ugotavlja tudi specialistka medicine dela, prometa in športa, ki se je še posebej opredelila do vprašanja, ali je tožnikova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj ali za več kot 50 %. Od tega je namreč odvisna razvrstitev tožnika v II. oziroma III. kategorijo invalidnosti in tudi vprašanje, ali je potrebna poklicna rehabilitacija za usposobitev za delo v polnem delovnem času z omejitvami. Po mnenju sodne izvedenke tožnik glede na preostalo delovno zmožnost ne potrebuje poklicne rehabilitacije, saj bi tožnik glede na njegov poklic določena dela lahko opravljal brez, da bi se za ta dela usposobil s poklicno rehabilitacijo.

Glede na tako izveden dokazni postopek tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno in zakonito odločila s tem, ko je tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 26. 5. 2011 dalje in mu v zvezi s tem tudi priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z določenimi omejitvami. Za razvrstitev v II. oziroma celo v I. kategorijo invalidnosti ter za priznanje pravice do invalidske pokojnine namreč niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Tožnik je namreč še vedno v okviru svojega poklica z določenimi omejitvami zmožen opravljati drugo ustrezno delo.

Za odločitev ni bistveno vprašanje, ali je tako delo tožniku tudi zagotovljeno oziroma ali kot sam pravi, glede na veliko število brezposelnih oseb, sploh lahko pridobi tako delo. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine je namreč odločilen odgovor na vprašanje ali in v kakšnem obsegu je tožnik še zmožen opravljati pridobitno delo, ne pa ali so razmere na trgu take, da bi ustrezno delo sploh lahko pridobil. Na odločitev tudi nima nobenega vpliva socialno stanje, na katerega se sklicuje v pritožbi.

Ker je bilo tudi po stališču pritožbenega sodišča dejansko stanje ustrezno razčiščeno, pri čemer tožnik v pritožbi niti ne navaja, da bi bila v zvezi s tem odprta še kakšna vprašanja, je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.