Jedro

Dejstvo, da je bila tožnica navedena kot uvoznica vozila, še ne pomeni, da je bila lastnica vozila v stvarnopravnem pomenu lastninske pravice. Lastninska pravica na premičninah je neodvisna od evidenc, ki jih vodijo upravni organi (registracija vozila).

Glede na ugotovitev, da je pogodba navidezna, so v skladu s 50. členom OZ neutemeljene pritožbene navedbe, da se tožena stranka ne more razbremeniti odgovornosti za neveljavno izpolnitev obveznosti iz pogodbe, saj je navidezna pogodba neveljavna, vse obveznosti iz pogodbe pa neučinkovite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 15.385,58 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2004 dalje do plačila in posledično stroškovni del zahtevka. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.949,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in v novo odločanje pred drugim sodnikom. Trdi, da se Izpovedbe prič glede okoliščin v zvezi s prodajo vozila bistveno razlikujejo; skupno jim je le to, da nihče od nikogar ni zahteval nobenega potrdila o prejemu denarja, vsebine kuverte, v kateri naj bi bil celoten denar za kupnino, nihče ni preverjal in denarja štel, razlike so celo v tem, kdo naj bi fizično od B. M. prejel denar. Nihče ni imel od osebe, na katero je glasil dokument o lastništvu vozila (carinska deklaracija, ker vozilo še ni bilo registrirano v RS), nobenega pooblastila za sklenitev komisijske pogodbe, niti za posest vozila. Dne 21.5.2004 B. M. ni posedoval ničesar, s čemer bi se lahko izkazal kot lastnik vozila, ki je bilo po pogodbi št. 230 dano v komisijsko prodajo toženi stranki. Toženo stranko, ki v obeh pogodbah nastopa kot komisionar, zavezujejo najosnovnejša pravila poslovanja. Ni mogoče, da bi gospodarska družba „na lepe oči“ sprejela v komisijsko prodajo vozilo brez dokumentov. Ker je bila pooblaščencu tožene stranke B. M. predložena carinska deklaracija, iz katere izhaja, da je uvoznica vozila E. G. ne moremo govoriti o navidezni pogodbi – tudi izročeno vozilo ni bilo navidezno. V kolikor bi bila B. M. dana navodila naj po izvršeni komisijski prodaji izroči kupnino drugi osebi in tisti, ki je v edinem lastniškem dokumentu (carinski deklaraciji) navedena kot lastnica, bi B. M. zahteval ustrezen dokument, da razbremeni odgovornosti sebe in svojega delodajalca. B. M. ni mogel postati lastnik vozila in ni mogel skleniti veljavne komisijske pogodbe s toženo stranko, slednja pa ni imela nobene pravne podlage, da B. M. izplača denar kot kupnino za vozilo. Veljavna je edino pogodba, ki jo je tožena stranka sklenila z lastnico vozila, vsa druga opravila, kot sprejem vozila v posest s prodajnim naročilom, prodaja in sprejem kupnine, nakazilo kupnine itd., ki so opravljena brez pravne podlage in brez sklicevanja na ustrezno dokazilo o lastništvu, pa so brezpredmetna. Tožena stranka se ne more razbremeniti, da je veljavno izpolnila obveznost iz pogodbe, če je vozilo sprejela v komisijsko prodajo ob predložitvi listine, s katero se veljavno izkazuje lastnina, potem pa dopustila, da je brez podlage bila sklenjena pogodba z njenim delavcem B. M., kateremu je bil tudi izročen denar. Ni mogoče skleniti veljavne pogodbe z osebo, ki ni lastnik, niti se ne more izkazati s pooblastilom lastnika za sklenitev takšne pogodbe. Trditev, da je tožnica le posodila ime svojemu bratu oziroma J. N., ne gre šteti za dokazano, je pa tudi nerelevantna. V konkretnem primeru je šlo za goljufijo v škodo leasingodajalca, ker mu je bila predložena komisijska pogodba št. 230, ki jo je overil B. M., ki se je lažnivo predstavljal za lastnika vozila. Glede navedbe, da naj prodajalka ne bi overila pogodbe, če kupnina ni bila plačana, so sodbena ugibanja neutemeljena. Prodajalec si želi staro vozilo čim prej odtujiti, plačilo pa bo že kako izterjal. Tožnica se ne strinja z razglabljanji glede pozno vložene tožbe, saj so zastaralni roki zakonsko določeni. J. N. zanika, da bi bil on dejanski lastnik vozila in tudi zanika, da naj bi prejel denar zase ali za tožnico. A. V. ne trdi, da naj bi posel sklepal z g. J.N. – niti ne navede, da naj bi ta oseba bila J. N.. Za zaključek, da sta dejansko prodajno pogodbo sklenila J. N. in A. V., ki se kot stranki ne navajata v nobenem v spis predloženem dokumentu, ni nobene osnove. Ne glede na to, kdaj je bila dejansko sklenjena pismena komisijska pogodba, je pravno razmerje med tožnico in toženo stranko nastalo z izročitvijo vozila v prodajo.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga, da višje sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno ter ji naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica v času sklepanja komisijske pogodbe ni bila lastnica vozila znamke BMW 520d in da je bila komisijska pogodba št. 248 z dne 26.5.2004, overjena dne 28.5.2004, navidezna. Sodišče prve stopnje je glede teh dejstev naredilo celovito dokazno oceno (8. člen ZPP) in na njeni podlagi naredilo pravilen zaključek, zato sodišče druge stopnje sledi izpodbijani dokazni oceni in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo 1. odstavek 60. čl. Stvarnopravnega zakonika, ki pridobitev lastninske pravice na premičnini veže na pridobitev posesti. Pritožnica ugotovitve, da posesti nad vozilom ni pridobila, ne izpodbija. Pravno nesprejemljiva so pritožbena stališča, ki tožničino lastninsko pravico utemeljujejo s carinsko deklaracijo. Tudi od evidenc, ki jih vodijo upravni organi (registracija vozila), lastninska pravica ni odvisna.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da se s komisijsko pogodbo št. 248 toženec (komisionar) ni zavezal opraviti posla prodaje (kar je običajno – iskanje kupca, sklenitev pogodbe), ampak zgolj izvesti prepis oz. registracijo vozila, kar je pri komisijski pogodbi ponavadi stranski posel. Ker uvozna deklaracija izkazuje, da je bilo vozilo uvoženo za tožnico, je bilo zaradi evidentiranja vozila v Sloveniji potrebno tožničino sodelovanje. Pogodbenika – tožnica (uvoznica, komitent) in toženec (komisionar ) sta podpisala tipsko komisijsko pogodbo (take pogodbe je komisionar imel pripravljene), čeprav je razmerje, ki sta ga urejala, terjalo specifičen pristop. V pogodbi je bila tožnica res obravnavana kot lastnica in v tem obsegu je pogodba navidezna in ne ustvarja pravnih posledic. Zgoraj navedeni namen pogodbenikov (registracija uvoženega avtomobila v Sloveniji – vpis vozila v register vozil) je bil dosežen. Pogoji za veljavnost pogodbe v tem obsegu so bili podani, zato je v tem obsegu pogodba med tožnico in tožencem veljavna in je bila s strani toženca tudi realizirana. Kolikor je tožena stranka posredovala tudi pri prodaji, ni posredovala na osnovi tožničinega naročila, ampak na osnovi naročila lastnika vozila; ugotovljeno je bilo, da je to J. N..

Predhodno sklenjena komisijska pogodba z B. M. (št. 230) na veljavnost pogodbe, ki jo je sklepala tožnica, nima vpliva. Pritožbeno sodišče soglaša, da je bilo celotno delovanje tožene stranke (sklepanje dveh komisijskih pogodb) usmerjeno v en sam cilj cilj: da kupec pridobi sredstva za nakup vozila, da se vozilo evidentira v registru vozil in kupec vpiše kot lastnik. Ta cilj je bil dosežen, z leasingom pridobljena sredstva pa izročena lastniku vozila. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenimi trditvami o neobičajnosti takega poslovanja, res pa je, da komisionarjevo ravnanje ni bilo tako skrbno, kot bi moralo biti. Zaradi te neskrbnosti pa tožnica ni prikrajšana in ta neskrbnost ne more biti osnova za utemeljevanje njenega zahtevka. Neutemeljeno pritožba prvostopenjskemu sodišču pripisuje ugotovitev, da je bil lastnik avtomobila tudi B. M. in da je z njim sklenjena pogodba pravni naslov, na osnovi katerega je bil izvršen prenos lastninske pravice. Take ugotovitve v prvostopni sodbi ni. Zaradi zgoraj navedenega legitimnega cilja, ki so ga vsi zasledovali, ni mogoče pravnih posledic (npr. ničnost) izvajati niti iz v pritožbi zatrjevanega goljufivega ravnanja tožene stranke oz. njenega delavca pri prikazovanju lastništva leasingodajalcu. Logična in razumna je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki je sledilo zakonitemu zastopniku tožene stranke, da se podpisi na kupni pogodbi običajno overjajo šele po plačilu kupnine. Ob vsesplošnem nezaupanju, ki velja v plačilnem prometu, promet z vozili pa ni nobena izjema, bi bilo skrajno nelogično, kar trdi tožnica, da je leta dolgo potrpežljivo čakala na plačilo kupnine.

Obširne pritožbene trditve o tem, da si izpovedbe prič glede plačila kupnine J. N. nasprotujejo, niso utemeljene. Priči M. in A. sta prepričljivo in v bistvenih delih enako izpovedali glede plačila kupnine J. N.. Ali mu je kupnino izročil A. ali A. Č., in kje natančno se je izročitev kupnine zgodila, ni bistvenega pomena. Res je J. N. zanikal kakršnokoli vpletenost v predmetni posel, vendar so ostale priče verodostojno izpovedale, da je prav on v poslu nastopal kot glavni akter. Upravičeno je sodišče prve stopnje dalo veliko težo izpovedi kupca A. V., ki z zadevo ni neobremenjen, saj ni sporno, da je avtomobil plačal, njegova povezanost z drugimi udeleženci v poslu pa se ni izkazala. Tudi pritožbeno sodišče šteje za pomembno dejstvo, da je A. V. za lastnika vozila štel g. J. in njega poklical, ko se je vozilo pokvarilo. Upoštevajoč, da tudi druge priče izpovedujejo o znatni vlogi J. N. v obravnavnem poslu, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je kupec z navedbo g. J. označil J. N..

Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantna dejstva in naredilo pravilen materialnopravni zaključek, zato je zahtevek utemeljeno zavrnjen. Ker tudi kršitev procesnih pravil, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni bila storjena, je pritožba zavrnjena in potrjena prvostopna odločitev. (353. čl. ZPP). Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s I. odstavkom 154. in 155. čl. ZPP).