Jedro

Pritožničine navedbe, da za maj, junij, julij in avgust 2010 ni prejela nobenega računa, je sodišče prve stopnje upoštevalo kot resnične in je zato štelo, da toženka pred vložitvijo tožbe s tem dolgom ni bila v zamudi. Zakonske zamudne obresti od zneska neupravičene obogatitve v tem časovnem obdobju štirih mesecev je tožnici prisodilo šele od naslednjega dne od postavitve zahtevka, to je od 27. 5. 2014 (ko je tožnica razširila zahtevek še za plačilo uporabnine za to sporno časovno obdobje), po določbi 2. odstavka 299. člen OZ, v celoti torej pravilno in zakonito. Zgolj dejstvo, da upnik ni dokazal, da je dolžnika terjal, še ne pomeni, da se je svoji terjatvi odpovedal.

Izrek

I. Pritožba zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrže, sicer pa se (II. in IV. točka) zavrne in se v tem slednjem delu sodba potrdi.

II. Tožnica sama krije svoje stroške iz pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožničinemu zahtevku za plačilo uporabnine in nastalih stroškov zaradi uporabe njenega poslovnega prostora s strani toženke delno ugodilo. Toženki je naložilo v plačilo 36,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2010 dalje do plačila, 1.473,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2010 dalje do plačila in 5.892,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2014 dalje do plačila, skupaj torej 7.401,89 EUR s pripadki (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je od 1. 1. 2010 do 1. 9. 2010 toženka brez pravne podlage uporabljala poslovni prostor tožnice, pri tem pa (z izjemo dveh mesecev) ni plačevala najemnine ter nastalih stroškov in je bila tako neupravičeno obogatena. Kot pravno podlago je sodišče uporabilo določbe 198. in 190 člena Obligacijskega zakonika (OZ). V preostalem delu, za 8.900,84 EUR z zahtevanimi obrestmi, je zahtevek zavrnilo, in sicer ker tožnica ni uspela dokazati, da je toženka njen prostor uporabljala tudi že od 29. 5. 2009 do 1. 1. 2010 (III. točka izreka). Po načelu tožbenega uspeha je toženki naložilo, da tožnici plača 669,35 EUR za pravdne stroške, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Pritožuje se toženka, izrecno zoper sodbo v celoti. V prvem delu pritožbe se njene navedbe se nanašajo na obdobje pred 1. 1. 2010, za katerega je sodišče torej ni ugotovilo, da bi bila toženka neupravičeno obogatena. V drugem delu pritožbe pa poudarja, da od maja 2010, ko je tožeči stranki poslala dopis, da je ona tista, ki uporablja zadevni poslovni prostor, ni prejela nobenega računa ali opomina in tako ni vedela, kolikšen je njen dolg ter ga posledično ni plačala. Smiselno navaja, da iz tega sklepa, da njenega denarja niso želeli.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, se zavzela za njeno zavrnitev in priglasila še stroške tega odgovora.

4. Pritožba zoper zavrnilni del sodbe (III. točka izreka) ni dopustna, sicer pa (glede II. in posledično IV. točke) pa ni utemeljena.

5. Tožena stranka nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper del sodbe, v katerem je sodišče zahtevek zavrnilo in je sodba v tem delu za toženo stranko ugodna. Njen pravni položaj se namreč z odločbo pritožbenega sodišča glede III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje ne bi mogel izboljšati, zato je treba pritožbo v tem delu zavreči (3. odstavek 343. člena in 352. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

6. Sicer pa je pritožničine navedbe, da za maj, junij, julij in avgust 2010 ni prejela nobenega računa, že sodišče prve stopnje upoštevalo kot resnične in je zato štelo, da toženka pred vložitvijo tožbe s tem dolgom ni bila v zamudi. Zakonske zamudne obresti od zneska neupravičene obogatitve v tem časovnem obdobju štirih mesecev je tožnici prisodilo šele od naslednjega dne od postavitve zahtevka, to je od 27. 5. 2014 (ko je tožnica razširila zahtevek še za plačilo uporabnine za to sporno časovno obdobje), po določbi 2. odstavka 299. člen OZ,(1) v celoti torej pravilno in zakonito. Zgolj dejstvo, da upnik ni dokazal, da je dolžnika terjal, še ne pomeni, da se je svoji terjatvi odpovedal. 7. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbe ni našlo nobenih napak, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. in 2. odstavek 165. člena ZPP; pritožnica stroškov sicer ni priglasila, glede na vsebino njene pritožbe ter izčrpne in v celoti pravilne razloge izpodbijane sodbe pa tudi odgovor nanjo ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpi tožnica sama.

(1) Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost.