Jedro

Stroške postopka po 154. členu ZPP nosi stranka, ki v pravdi propade.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožeča stranka je z izvršilnim predlogom po 21. členu ZIP, ki ga je vložila dne 29.4.1992, zahtevala od tožene stranke plačilo računa v znesku 16.128,00 sit z zamudnimi obrestmi in stroški. Po ugovoru tožene stranke je tekel pravdni postopek in tožena stranka je na obravnavi umaknila ugovor za glavnico, tožeča stranka pa je delno umaknila tožbo za pripadke za čas od 25.9.1991 do 22.6.1992. Prvostopno sodišče je z napadeno sodbo ohranilo v veljavi izvršilni sklep glede plačila zamudnih obresti od glavnice 16.128,00 sit za čas od 23.6.1992 do plačila in izvršilnih stroškov ter naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov v višini 10.900,00 sit. Tožena stranka je v pravočasni pritožbi smiselno izpodbijala prvostopno sodbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka z navedbo, da je tožeča stranka po nepotrebnem povzročila stroške s tožbo. Ko je tožeča stranka račun poslala na napačni naslov in ne na sedež tožene stranke, tožeča stranka ni mogla pravočasno plačati računa in zato ni dolžna plačati vseh dosojenih zamudnih obresti ter nepotrebnih pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je preiskusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preiskusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov: Iz listin priloženega spisa izhaja, da je tožena stranka naročila pri tožeči stranki blago, dobave naročenega blaga pa v pravdnem postopku ni prerekala, saj je celo umaknila ugovor za plačilo glavnice.

Navedba tožene stranke, da ni prejela računa ne drži, saj je očitno sprejela tudi vsa pisanja na isti naslov. Prvostopno sodišče je zato dosodilo plačilo zakonitih zamudnih obresti v skladu s tožbenim zahtevkom.

Prav tako ni pritrditi navedbam tožene stranke, da je bila tožba preuranjena. Izvršilni predlog je bil vložen 29.4.1992 in sodba o predmetni zadevi toženi stranki vročena 3.2.1994, tožena stranka pa ves ta čas ni poravnala dolga, tako da je bila tožba potrebna.

Stroške postopka pa po 154. členu ZPP nosi stranka, ki v pravdi propade.

O pritožbenih stroških sodišče ni odločalo, ker jih stranka ni zaznamovala.