Jedro

"Pogojnega" umika tožbe (ki je v bistvu predlog za poravnavo v tem smislu, da je stranka tožbo pripravljena umakniti, če nasprotna stranka sama krije svoje stroške postopka) ni mogoče šteti za pravno veljavno izjavo o umiku tožbe. Dejstvo, da ZPP ne pozna pogojnega umika tožbe, ne pomeni, da je pogojni umik mogoče šteti za nepogojnega. Izjava o umiku mora biti resna, jasna in izrecna. Ne sme vsebovati niti rokov niti pogojev, saj je ni mogoče preklicati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi: - v I. točki izreka, v delu, v katerem se nanaša na drugotoženo in tretjetoženo stranko, - v II. točki izreka in v III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa umik tožbe vzelo na znanje in postopek ustavilo. V II. točki izreka je naložilo tožeči stranki, da je dolžna drugotoženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.040,72 EUR, v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka je naložilo tožeči stranki, da je dolžna tretjetoženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.040,72 EUR, v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeni sklep se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pritožuje tožeča stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka 21. 12. 2012 na prvostopenjsko sodišče podala vlogo, v kateri je navedla, da je pripravljena umakniti tožbo, vendar pod pogojem, da vsaka stranka nosi sama stroške postopka oziroma, da tožene stranke stroškov postopka ne priglasijo. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da so tožene stranke podale soglasje k umiku tožbe, drugo in tretjetožena stranka pa sta istočasno priglasili tudi stroške postopka. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi še navaja, da umika tožbe ni mogoče pogojevati, zato je odločilo tudi o priglašenih stroških postopka. Takšno stališče pa je po mnenju pritožbe napačno. Tožeča stranka je bila pripravljena umakniti tožbo pod pogojem, da tožene stranke ne priglasijo stroškov postopka. Ker sta drugotožena in tretjetožena stranka stroške priglasili, je potrebno zaključiti, da soglasja k umiku nista podali. Ker torej s predlogom nista soglašali, sodišče postopka ne bi smelo ustaviti. Umik tožbe, ki je podan pod pogojem, sploh ni umik v smislu 188. člena ZPP, temveč predlog k sklenitvi poravnave pod predlaganimi pogoji (vsaka stranka nosi svoje stroške). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da umika tožbe ni mogoče pogojevati, ob tem pa je napačno zaključilo, da je umik tožbe tožeče stranke predstavljal brezpogojni umik. Dejansko ni šlo za umik tožbe, temveč za poravnalno ponudbo tožeče stranke, ki je drugotožena in tretjetožena stranka nista sprejeli.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o ustavitvi postopka glede drugotožene in tretjetožene stranke in v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških drugotožene in tretjetožene stranke storilo v pritožbi smiselno zatrjevano relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu od prvotožene, drugotožene in tretjetožene stranke vtoževala nerazdelno plačilo odškodnine v znesku 359.109,12 EUR, od prvotožene stranke pa še plačilo zneska 3.500,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega pa naj bi ji bile prvotožena, drugotožena in tretjetožena stranka dolžne povrniti pravdne stroške tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Dne 22. 11. 2012 je sodišče prve stopnje od tožeče stranke prejelo umik tožbe, v katerem je navedeno, da tožeča stranka umika tožbo z dne 25. 7. 2008 pod pogojem, da tožene stranke ne priglašajo stroškov. V tem umiku tožbe je tožeča stranka predlagala tudi, da se narok, razpisan dne 21. 11. 2012 ob 12. uri, ne opravi. Sodišče prve stopnje je razpisani narok za glavno obravnavo preklicalo, umik tožbe pa poslalo toženim strankam, skladno z drugim odstavkom 188. člena ZPP. Prvotožena stranka je podala soglasje k umiku tožbe in ni priglasila odvetniških stroškov. Drugotožena in tretjetožena stranka sta prav tako podali soglasje za umik tožbe, pri čemer sta priglasili tudi pravdne stroške. Na podlagi ugotovitve, da se izjava o umiku tožbe ne more preklicati in umika tožbe tudi ni mogoče pogojevati, je sodišče prve stopnje štelo, da je umik tožbe tožeče stranke nepogojen in o takem je odločalo v povezavi z vsemi tremi toženimi strankami. Zoper vse tožene stranke je postopek ustavilo, tožeči stranki pa naložilo, da drugotoženi in tretjetoženi stranki na podlagi člena 158/1 ZPP povrne njune pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena neobrazložena pritožba tožeče stranke glede odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na prvotoženo stranko (iz pritožbe izhaja, da tožeča stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti). Glede na to, da je prvotožena stranka podala soglasje k umiku in stroškov ni priglasila, je potrebno zaključiti, da so bili za izdajo sklepa po členu 188/2 ZPP izpolnjeni vsi pogoji, tako da je bil v zvezi s prvotoženo stranko postopek pravilno ustavljen, pavšalna pritožba tožeče stranke v zvezi s tem pa je neutemeljena. Zato je sodišče prve stopnje pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo I. točko izreka izpodbijanega sklepa, ki se je nanašal na prvotoženo stranko, saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP).

Drugačna situacija pa je v primeru umika tožbe, ki ga je tožeča stranka podala v zvezi z drugotoženo in tretjetoženo stranko. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dopusten le nepogojni umik tožbe. Pogojni umik tožbe procesno ni upošteven. Izjava o umiku mora biti resna, jasna, izrecna in nedvoumna. Ta izjava ne sme vsebovati niti pogojev niti rokov, saj je ni mogoče preklicati. V konkretnem primeru je pogojni umik tožbe (pogoj je bil, da tožene stranke same nosijo svoje stroške postopka), pravzaprav predstavljal predlog za poravnavo v tem smislu, da je tožeča stranka pripravljena tožbo umakniti pod pogojem, da bodo tožene stranke same nosile svoje stroške postopka (tako tudi sklep VDSS, opr. št. Pdp 125/2004 z dne 20. 2. 2004, podobno sodba in sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 283/2006 z dne 17. 4. 2007, …). Takšnega pogojnega umika sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti kot nepogojnega (ob dejstvu, da sta drugo in tretjetožena stranka priglasili pravdne stroške), zato ta umik, glede na določbo 188. člena ZPP, ni predstavljal podlage za ustavitev postopka zoper drugo in tretjetoženo stranko. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi pogojnega umika tožbe postopek zoper drugo in tretjetoženo stranko ustavilo, pri čemer je tožeči stranki naložilo tudi, da drugo in tretjetoženi stranki povrne njune pravdne stroške, je ravnalo v nasprotju z drugim odstavkom 188. člena ZPP. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani del sklepa razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.