Jedro

Glede na zatrjevane posege tožencev v nepremičnino tožnic mora sodišče najprej ugotoviti, kje (v naravi) potekajo meje med nepremičninami pravdnih strank, saj lahko le tako odloči o upravičenosti tožnic do stvarnopravnega varstva za prepoved vznemirjanj lastninske pravice, ki pripada lahko le lastniku (oz. domnevnemu lastniku). Če sodišče ob odsotnosti dokaznih predlogov za postavitev izvedenca ustrezne stroke (geodetske stroke) mej v naravi ne bo moglo določiti, bo moralo odločiti po pravilih o dokaznem bremenu, ki ga nosita tožnici.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencema naložilo, da tožnicama dopustita, da na zajetju, ki se nahaja na parc. št. 436/2, k.o. D. sami ali s pomočjo izpolnitvenih pomočnikov namestita vodovodni ventil za dotok vode do stanovanjske hiše D. 58 in opravita morebitna druga potrebna dela v ta namen. Tožencema je naložilo tudi, da prestavita električni pastir za 1,5 metrov od stanovanjske hiše D. 58, ki stoji na nepremičnini 438/2, k.o. D. ter da opustita vožnje od javne ceste preko severnega dela parcele 442, k.o. D. mimo južnega dela stanovanjske hiše D. 58 in naprej preko severnega dela parcele št. 441, k.o. D.. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožnic v delu, ko zahtevata, da sta toženca dolžna namestiti vodovodni ventil za dotok vode do stanovanjske hiše D. 58 na svoje stroške, povsem odstraniti električni pastir in opustiti vsakršne posege na nepremičnini parc. št. 434/7, k.o. D., zlasti v njenem severozahodnem delu v delu, ki meji na občinsko pot parc. št. 434/13 k.o. D. in opustiti vožnjo po tej parceli. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v pravočasni (1) pritožbi zoper zavrnilni del sodbe po svoji pooblaščenki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se stališčem sodišča, da toženca nista dolžna nositi stroškov namestitve vodovodnega ventila za dotok vode do stanovanjske hiše D. 58. Sodišču očitata, da si vodnega zajetja sploh ni ogledalo, pa tudi ne odkopanih cevi, prav tako pa ni postavilo izvedenca s področja vodovodne stroke. Tožnici sami nista mogli ugotoviti, zakaj je voda prenehala teči, zato bi moralo to storiti sodišče. Sklicujeta se tudi na vodno dovoljenje Ministrstva za okolje in prostor, ki se nanaša na tožnico. Pri odločanju o odstranitvi električnega pastirja bi moralo sodišče upoštevati, da predstavlja pastir fizično oviro funkcionalnega rabe stanovanjske stavbe številka 58 in da gre tako za vznemirjanje lastninske pravice na delu, kjer meja nikakor ne more biti sporna. Zato bi moralo sodišče naložiti tožencema, da električni pastir odstranita v celoti. Menita, da je pomembno dejstvo, da je A. B. za širitev ceste v njegovo parcelo dobil odškodnino, česar pa sodišče ni upoštevalo. Sodišču očitata tudi, da je napačno zaključilo, da je parcela 434/13 občinska pot, saj je ta v zemljiški knjigi še vedno vpisana kot lastnina v solasti fizičnih oseb, tudi z deležem tožnic v višini 2/9, zato občina ne more dati soglasja za njeno uporabo. Nadalje pa, da si ni pomagalo z izvedencem geometrom, zaključek glede parcele 434/19 pa sprejelo na nepravnomočnem upravnem geodetskem postopku in nezanesljivem pričanju N. S.. Ta parcela pa je nastala šele v času, ko je že tekel sodni spor.  Sodišče je spregledalo fotografije v spisu, ki dokazujejo vožnjo tožencev po dveh trasah, česar toženca ne smeta in ne potrebujeta, saj imata na voljo pot 434/11, parcela 434/12 pa se v namene poti ni nikoli uporabljala, kar dokazuje predložen letalski posnetek, ki ga sodišče ni dokazno ocenilo. Mimo trditev pa je sodišče raziskovalo zgodovino odpisa parcele 424. Izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka, predlagata spremembo izpodbijane sodbe in priglašata stroške pritožbe.

Tožena stranka se iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Opozarja, da sta tožnici imeli vso možnost priključiti se na novo vodovodno zajetje, zato toženca nista z ničemer prispevala k temu, da sta brez vode, saj je staro vodno zajetje v disfunkciji že od leta 1998. Toženca tožnic pri tem nista v ničemer vznemirjala, temveč sta se zgolj priključila na novo vodovodno omrežje. Opozarja, da je sodišče delu tožbenega zahtevka ugodilo zgolj iz razloga, ker se pravdni stranki ne moreta sporazumeti, kje je meja med nepremičninami, kar pa gre pripisati tožnicama. Sodišče ne pojasni od kod 1,5 m in zakaj bi morala toženca prestaviti pastir tožno toliko, saj sta ga postavila na svojem, kar velja tudi za navožen gnoj, za katerega tožnici nista dokazali, da ju je vznemirjal. Nesprejemljiva je tudi prepoved voženj, saj je sodišče ugotovilo, da imata toženca služnostno pravico poti po parceli št. 438/2, opustiti pa je ni potrebno zgolj zaradi boljših odnosov med strankami. Izpodbijata tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, predlagata spremembo izpodbijane in priglašata stroške pritožbe.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlaga njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

Pritožbi sta utemeljeni.

Tožnici sta zatrjevali, da je stanovanjska stavba na parc. št. 438/2, k.o. D., ki je v njuni lasti, vseskozi dobivala vodo neposredno iz vodnega zajetja, ki stoji na parceli 436/2 k.o. D., ki je v lasti tožencev. Pojasnili sta, da je njuna nepremičnina v letu 2003 ostala brez vode, odgovornost za takšno stanje pa pripisujeta tožencema.

Tožnici ne pojasnita, na čem pravzaprav gradita svojo zahtevo po pravnem varstvu. Nesporno parcela 436/2, na kateri stoji vodno zajetje in po kateri teče vodovodna napeljava, ni v njuni lasti. Lastninska pravica na tej parceli tožencema daje pravico stvar imeti v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določa zakon, lastnik pa svojo pravico lahko tudi pravnoposlovno omeji (2). Da bi tožnici imeli pravico do uporabe tuje nepremičnine na način, da po njej dobivata vodo, morata tako imeti ustrezno pravno podlago (zakonske določbe, stvarna ali obligacijska pravica). Tožnici katerekoli od teh nista zatrjevali. Iz njunih trditev izhaja le, da je stanovanjska stavba D. 58 vedno dobivala vodo na takšen način, kar pa ne zadošča za utemeljenost njunega tožbenega zahtevka za priključitev na vodovodno zajetje, stoječe na parceli 436/2. Njuna trditvena podlaga je tako pomanjkljiva. Zato bi  moralo sodišče prve stopnje opraviti materialno procesno vodstvo in tožečo stranko pozvati, da svojo trditveno podlago dopolni in konkretizira (3) ter na ta način odpravi vse nejasnosti. Šele, ko bi tožeča stranka to storila, bi lahko odločalo o tem ali sta tožnici res upravičeni do uporabe nepremičnine tožencev na način, da imata na njej stoječem zajetju nameščen vodovodni ventil in po njej napeljane cevi za dotok vode do stanovanjske hiše D. 58. Sodišče prve stopnje je dolžno materialno procesno vodstvo opustilo, namesto tega pa je po prostem preudarku razsodilo, da sta toženca tožnicama dolžna dopustiti, da na zajetju, ki se nahaja na parc. št. 436/2, k.o. D., sami ali s pomočjo izpolnitvenih pomočnikov namestita vodovodni ventil za dotok vode do stanovanjske hiše D. 58 in opravita morebitna druga potrebna dela v  ta namen. S tem je korenito poseglo v lastninsko pravico tožencev, brez da bi raziskovalo (in tudi obrazložilo) ali sta tožnici do takšnega posega sploh upravičeni. Tega upravičenja jima ne daje zgolj dejstvo, da je tako že bilo. Tožnici tudi glede svoje zahteve, da naj bi stroške priklopa na vodovodno zajetje nosila toženca, nista navedli nobene podlage, ki bi tožencema takšno obveznost nalagala. Sodišče tudi v tem delu tožnic ni pozvalo na dopolnitev njunih navedb, pač pa je ta del zahtevka zavrnilo zgolj iz razloga, ker bi tako toženca nosila dvojne stroške, tožnici pa nič. Takšna obrazložitev pa odločitve sodišča ne more utemeljevati. Ob tem je povsem nepomembno, na kakšen način so se vaščani priklopili na novo vodovodno zajetje, saj to na morebitno obveznost tožencev, da dopustita priklop oz. ga morda celo opravita, ne more vplivati. Prav tako je za odločitev v tem civilnem sporu nepomembno, da ima ena od tožnic upravno soglasje za uporabo vodnega zajetja.

Tožnici sta zatrjevali tudi, da toženca posegata v njuno lastninsko pravico tako, da sta neposredno ob hiši D. 58 postavila električni pastir in napeljala gnoj. Kadar nekdo protipravno (brez podlage) vznemirja lastnika kako drugače, kot da bi mu stvar odvzel, ima ta pravico, da s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in da se prepove nadaljnje vznemirjanje (4). Pogoj, da tožnik s tožbenim zahtevkom uspe pa je tudi, da dokaže da je lastnik tiste nepremičnine, kjer je nastalo vznemirjanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se pravdni stranki ne moreta sporazumeti, kje poteka meja med njunima nepremičninama, kar pa ne utemeljuje njegove odločitve, da sta toženca dolžna električni pastir prestaviti na razdaljo 1,5 metrov od stanovanjske stavbe D. 58 in odstraniti navožen gnoj, v kolikor se še nahaja tam. Da bi sodišče lahko odločilo o tožbenem zahtevku na prenehanje in prepoved nadaljnjih vznemirjanj, mora ob odsotnosti soglasja pravdnih strank, kje naj bi meja potekla, najprej ugotoviti, kje ta poteka. To je dolžno le ugotoviti, ne pa tudi urejati, kot da bi šlo za mejni spor. Če sta toženca svoja lastninska upravičenja izvrševala na svojem zemljišču, tožnici ne moreta biti upravičeni do varstva lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 438/2, k.o. D., saj vanjo toženca tako sploh ne bi posegala.

Sodišče prve stopnje meje ni ugotavljalo, svoje odločitve pa tudi ni ustrezno obrazložilo. Povedano velja tudi za tisti del odločitve sodišča prve stopnje, kjer je tožencema prepovedalo  vožnje od javne ceste preko severnega dela parcele 442, k.o. D. mimo južnega dela stanovanjske hiše D. 58 in naprej preko severnega dela parcele št. 441, k.o. D.. Sodišče ni ugotovilo, na kateri nepremičnini (parc. št.) se nahaja asfaltirani dostop tožnic do stanovanjske hiše D. 58, na katerem sta vožnje vršila tudi toženca. Če se to res nahaja na parcelah 442 in 441, ki sta v lasti tožnic, sta ti upravičeni do pravnega varstva pred vznemirjanjem. Če pa se to nahaja na nepremičnini parc. št. 438/2, pa bo potrebno ugotoviti tudi, ali jima to dovoljuje ugotovljena služnostna pravica poti, ki ju do vožnje upravičuje ne glede na to ali morebiti obstaja daljša pot, ki bi jo lahko uporabila, saj tožnici nepotrebnosti služnosti in posledično njene ukinitve nista ne zatrjevali, ne zahtevali (5). Tožeči stranki sta pravno varstvo zahtevali ravno iz razloga, ker se z nasprotno stranko ne moreta sporazumeti, zato argumentacija sodišča, da naj pravdni stranki sporazumno uredita razmerja, ne more obstati. V kolikor bi to lahko dosegli, sodnega varstva, s katerim je potrebno razrešiti spor med strankama (6), sploh ne bi potrebovali.

Tudi v nadaljevanju obrazložitve, ko je sodišče prve stopnje odločalo o prepovedi posegov (košnje in vožnje) v nepremičnino parc. št. 434/7, ki je v lasti tožnic, je to izhajalo iz ugotovitve, da meje med nepremičninami pravdnih strank pravzaprav niso znane. Ravno opredelitev teh pa tožnici upravičuje ali pa ne upravičuje do prepovedi vznemirjanj s strani tožencev. Poseg je lahko sodno varovan le, če se ta res vrši v njuno nepremičnino, v nasprotnem primeru pa ne. Ker pa meja med nepremičninami pravdnih strank sodišče prve stopnje ni ugotovilo, svoje odločitve tudi ni moglo ustrezno obrazložiti.

Ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Takšne kršitve namreč ni moglo samo odpraviti, ker bo pravdni stranki le na ustrezno obrazloženo sodbo sodišča prve stopnje omočena učinkovita ustavno zagotovljena pravica do pravnega sredstva (1. odstavek 354. člena ZPP v povezavi s 25. členom Ustave Republike Slovenije).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje s tožečo stranko najprej razčistiti, na čem gradi svojo pravico, da po nepremičnini tožencev namesti vodovodni ventil za dotok vode do stanovanjske hiše D. 58. Če ustrezne podlage (stvarnopravne ali obligacijske) ne bo ugotovilo, tožencema ne bo moglo naložiti, da trpita posege tožnic na svoji nepremičnini. Enako velja tudi glede zatrjevane obveznosti, da toženca trpita stroške priključitve oz. da sto to dolžna sama opraviti.

Glede ostalih zatrjevanih posegov pa bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, kje v naravi potekajo meje med nepremičninami pravdnih strank in kje ugotovljena služnost tožencev, saj bo le tako lahko odločalo o upravičenosti tožnic do stvarnopravnega varstva za prepoved vznemirjanj lastninske pravice, ki pripada lahko le lastniku (oz. domnevnemu lastniku). Če sodišče mej ob odsotnosti dokaznih predlogov za postavitev izvedenca ustrezne stroke (geodetske stroke) v naravi ne bo moglo določiti, bo moralo odločiti po pravilih o dokaznem bremenu, ki ga nosita tožnici (7). Svojo odločitev pa bo moralo sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložiti.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) 1. odstavek 37. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ.

(2) 1. odstavek 37. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ.

(3) 285. člen ZPP sodišču nalaga, da poskrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.

(4) 99. člen SPZ.

(5) Lastnik služeče stvari lahko zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena (222. člen SPZ).

(6) 1. člen ZPP.

(7) Kadar sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).