Jedro

Postopek pridržanja po določbah ZNP ni predviden niti za zadrž(ev)anje neozdravljivih oseb, niti za pridržanje s privolitvijo pridržane osebe, niti za varstvo takih oseb, še posebej ne ko gre za neozdravljivo duševno bolezen ali duševno stanje (npr. starostno demenco), ko je izključena možnost (o)zdravljenja. Četudi morebiti pravni položaj oz. status oseb, navedenih v 70. čl. ZNP (oseb, pri katerih je zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja nujno potrebno, da se jim omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z zunanjim svetom, ker ogrožajo svoje življenje ali življenje drugih ljudi, ali povzročajo hudo škodo sebi ali drugim) ni urejen, pa po oceni pritožbenega sodišča pri tem morebitne pravne praznine ni mogoče zapolniti s smiselno uporabo določb ZNP o pridržanju, ko gre za neozdravljivo duševno bolezen ali duševno stanje, ko gre za varstvo takih oseb ali trajno (trajnejše) zadrž(ev)anje oziroma pridržanje za dobo preko enega leta, kot tudi ko gre za vprašanja obstoja elementov volje navedenih oseb ob upoštevanju zakonske predpostavke "brez njene privolitve" (neprivolitev pridržanja se torej ne domneva).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog "predlagatelja" (udeleženca Doma upokojencev) za pridržanje G. Č. v Domu upokojencev v T.. Iz razlogov sklepa izhaja, da "predlagatelj" ni posebni zavod v smislu 51. čl. Zakona o socialnem varstvu (ZSV), zato ni upravičen predlagati pridržanja osebe proti njeni volji po

70. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP).

Zoper sklep se pritožuje udeleženec, ki meni da je sklep neutemeljen, zaradi česar predlaga, da ga pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi opozarja, da je "predlagatelj" javni socialnovarstveni zavod - dom za starejše (50. čl. ZSV), ki prav tako opravlja institucionalno varstvo (1. odst. 16. čl. ZSV), kot posebni socialnovarstveni zavod za odrasle (51. čl. ZSV). Razlika je le v organiziranosti zavoda, saj ima predlagatelj organiziran poseben zaprt oddelek za stanovalce z demenco, preostali stanovalci doma pa so ljudje z običajnimi starostnimi težavami.

Posebni zavodi za odrasle (ne starejše) pa so namenjeni izključno za posebne oblike institucionalnega varstva odraslih duševno in telesno prizadetih oseb. Tudi sodna praksa (sklep VSL I Cp 120/00 z dne

31.1.2000) šteje, da ima dom starejših, ki opravlja institucionalno varstvo po 16. čl. ZSV v zaprtih oddelkih povečanega varovanja ali oddelkih za demenco, aktivno legitimacijo za vložitev predloga za pridržanje oseb, ki izpolnjujejo pogoje iz 70. čl. ZNP. Temu nasprotno razlogovanje sodišča prve stopnje lahko privede do napačnega zaključka, da morajo vsi starostniki z demenco v psihiatrične zavode, kar je že fizično nemogoče. Tudi osebe, nastanjene v domu starejših, lahko potrebujejo omejitev lastne osebne svobode, v kolikor zaradi narave svojega duševnega stanja (ne duševne bolezni), niso sposobne izraziti svoje volje in je nujno potrebno, da se jim omeji svoboda gibanja ali preprečitev stikov z zunanjim svetom, ker ogrožajo svoje življenje ali življenje drugih ali povzročajo škodo sebi ali dugim. 70. čl. ZNP namreč ne govori izključno o psihiatričnih organizacijah, pač pa tudi o drugih organizacijah ali oddelkih (znotraj) organizacij. Navedena zakonska določba pa govori tudi o duševni bolezni ali duševnem stanju pridržane osebe in šteje za psihiatrične bolnike tudi tiste, ki zaradi narave svojega duševnega stanja nujno potrebujejo omejitev svobode gibanja ali preprečitev stikov z zunanjim svetom. Sodišče bi zato moralo angažirati izvedenca psihiatrične stroke pred zavrnitvijo predloga. Mnenje izvedenca psihiatra je namreč obvezno po 75. čl. ZNP.

Pritožba ni utemeljena.

Postopek o pridržanju urejajo določbe 7. poglavja II. razdelka ZNP (členi 70 do 81). Po 2. odst. 73. čl. ZNP začne sodišče postopek o pridržanju po uradni dolžnosti takoj, ko prejme obvestilo o pridržanju ali ko na kakšen drug način izve za pridržanje določene osebe v zdravstveni organizaciji brez njene privolitve. Ker gre v obravnavani zadevi za postopek po uradni dolžnosti (in ne na predlog predlagatelja), sodišče pa po 1. odst. 22. čl. ZNP predlog zavrže, če predlog vloži neupravičena oseba, bi sodišče prve stopnje moralo sicer predlog zavreči, ne pa ga zavrniti, vendar pritožbeno sodišče v izpodbijano odločitev ni moglo in smelo poseči na pritožbo udeleženca (Doma upokojencev); status udeleženca oziroma pritožbeni (pravni) interes (1. odst. 30. čl. ZNP) gre po oceni pritožbenega sodišča pritožniku na podlagi 1. odst. 19 čl. ZNP (pravni interes) ter smiselne uporabe 2. odst. 19. čl. v zvezi s 3. odst. 73. čl. ZNP. Ker udeleženec ni (in ne more biti) predlagatelj, izpodbijana odločitev tudi ni v njegovo škodo. Ker pa začne sodišče po 2. odst. 22. čl. ZNP postopek po uradni dolžnosti, kadar so podani pogoji za začetek takega postopka (ne glede na predlog), je pritožbeno sodišče pritožbo moralo presojati tudi v teh okvirih, upoštevajo navedeno glede udeleženca.

Postopek o pridržanju je po 70. čl. ZNP postopek o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah (ali v drugih organizacijah ali oddelkih organizacij, ki so namenjeni psihiatričnim bolnikom - na splošno zdravstvenih organizacijah) v zaprtem oddelku, če je zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja takih oseb nujno potrebno, da se jim omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z zunanjim svetom, ker ogrožajo svoje življenje ali življenje drugih ljudi, ali povzročajo hudo škodo sebi ali drugim. Namen takega postopka je zdravljenje pridržanih oseb (71. čl., smiselno pa tudi 1. odst. 79. čl.), pridržanje pa je tudi le začasno (največ eno leto -

2. odst. 76. čl. - z možnostjo podaljšanja tega roka zaradi potrebe po zdravljenju pridržane osebe). Dodaten zakonski pogoj pa je tudi, da gre za pridržanje brez privolitve pridržane osebe (določbe 1. in

3. odst. 71. čl. ter 2. odst. 73. čl. ZNP). Ne le, da se po citiranih določilih ZNP osebe lahko pridržijo zgolj zaradi njihovega zdravljenja (in ne morebiti varstva, socialnega ali kakršnegakoli drugačnega), in to začasno (največ eno leto z izjemno možnostjo podaljšanje tega roka, vendar zgolj zaradi zdravljenja), kot tudi da gre za pridržanje brez privolitve pridržane osebe, temveč je postopek pridržanja predviden za psihiatrične zdravstvene organizacije (oziroma organizacije ali oddelke organizacij, ki so namenjeni psihiatričnim bolnikom - s poudarkom, da gre za zdravstvene organizacije), in to psihiatričnim bolnikom. Ni pa postopek pridržanja po citiranih določbah ZNP predviden niti za zadrž(ev)anje neozdravljivih oseb, niti za pridržanje s privolitvijo pridržane osebe, niti za varstvo takih oseb, še posebej ne ko gre za neozdravljivo duševno bolezen ali duševno stanje (npr. starostno demenco), ko je izključena možnost (o)zdravljenja. Četudi morebiti pravni položaj oz. status oseb, navedenih v 70. čl. ZNP (oseb, pri katerih je zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja nujno potrebno, da se jim omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z zunanjim svetom, ker ogrožajo svoje življenje ali življenje drugih ljudi, ali povzročajo hudo škodo sebi ali drugim) ni urejen, pa po oceni pritožbenega sodišča pri tem morebitne pravne praznine ni mogoče zapolniti s smiselno uporabo določb ZNP o pridržanju, ko gre za neozdravljivo duševno bolezen ali duševno stanje, ko gre za varstvo takih oseb ali trajno (trajnejše) zadrž(ev)anje oziroma pridržanje za dobo preko enega leta, kot tudi ko gre za vprašanja obstoja elementov volje navedenih oseb ob upoštevanju zakonske predpostavke "brez njene privolitve" (neprivolitev pridržanja se torej ne domneva). In povsem jasnih zakonskih določb ne more spremeniti niti morebiti temu nasprotna odločba tega sodišča z dne

31.1.2000, opr. št. I Cp 121/00, ki osamljena tudi ne more šteti za (ustaljeno) sodno prakso. Sodišče prve stopnje postopka pridržanja udeleženca v obravnavani zadevi zato utemeljeno ni začelo, saj navedene zakonske predpostavke niso bile podane (niti zatrjevane niso bile, niti ne izhajajo iz spisovnih podatkov - gre za okoliščine iz

2. odst. 73. čl. ZNP). Iz navedenih razlogov se pokaže, da je v obravnavni zadevi pritožba neutemeljena, odločitev sodišča prve stopnje pa v okvirih zgoraj navedenih razlogov pravilna (smiselno neuvedba postopka po uradni dolžnosti), pri čemer pritožbeno sodišče kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ni zasledilo. Na podlagi 2. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. čl. ZNP je zato pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.