Jedro

Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s strahom pred maščevanjem sorodnikov in težkimi razmerami, v katerih je z družino živel po izselitvi iz domačega kraja. Toženka je dovolj podrobno pojasnila, zakaj so tožnikove navedbe o nekaterih ključnih dogodkih, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo, kontradiktorne. Glede tožbenih navedb, da je toženka zavrnila vsa predložena poročila, ki jih je kot dokaz o zemljiških sporih ter krvnem maščevanju predložil tožnik, je sodišče že povzelo drugačno stališče Vrhovnega sodišča, ki je kot nepravilno opredelilo stališče tega sodišča iz prejšnje sodbe, da bi morala toženka pred odločanjem glede statusa begunca pridobiti in se opredeliti do informacij o stanju v izvorni državi tudi v primeru, ko tožniku ne verjame, da se je znašel v okoliščinah, ki bi lahko pomenile preganjanje oziroma bi bil njegov strah pred preganjanjem utemeljen.

Sodišče se tudi strinja s toženko, da v tožnikovi domači provinci ni takega stanja, da bi bilo življenje vsakega civilista ogroženo zaradi samovoljnega nasilja v situacijah notranjega oboroženega spopada v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Zaradi velikosti države in raznolikosti varnostne situacije v vsaki provinci je treba upoštevati predvsem razmere v tožnikovi domači provinci. Iz predloženih poročil sicer izhaja, da obstajajo znaki, da bi lahko ta doslej mirna provinca postala novo oporišče uporniškega gibanja. Vendar po mnenju sodišča zgolj takšna hipotetična možnost ne zadošča za zaključek, da obstajajo razlogi za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila drugo prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ugotovila je, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s strahom pred maščevanjem sorodnikov in s težkimi razmerami, v katerih je skupaj z družino živel po izselitvi iz domačega kraja. Tožena stranka je ocenila, da glede na vse ugotovitve tožniku ni mogoče verjeti, da je v izvorni državi imel tako hude težave, da je moral zapustiti državo, pri čemer je pojasnila, v čem je njen dvom v točnost zatrjevanih dogodkov. Ugotovila je, da ni bila ugotovljena splošna verodostojnost tožnika. Nadalje je ugotovila, potem ko je preučila informacije o izvorni državi, da življenje tožnika ob vrnitvi v izvorno državo v provinco A. ne bo ogroženo, ker samovoljno nasilje v tej provinci nima takšnih razsežnosti, da bi se ga lahko tako po obsegu kot po njegovih oblikah označilo za sistematično znašanje nad civilisti in bi doseglo tako visoko stopnjo, kot je potrebna za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

Tožnik v tožbi pojasnjuje, zakaj bi se ga po njegovem mnenju moralo obravnavati kot mladoletnika in ne kot polnoletno osebo. Nadalje toženi stranki očita, da je zavrnila predložena poročila kot dokaz o zemljiških sporih ter krvnem maščevanju v Afganistanu, ki jih je predložil tožnik, pa čeprav gre za dokaze, ki potrjujejo tožnikove navedbe o sporih zaradi zemlje in krvnem maščevanju iz tega razloga. Res je, da je prišlo pri zapisu tožnikovih izjav do določenih nasprotij, vendar je potrebno pri tem upoštevati njegovo mladoletnost, nepismenost in neizobraženost. Glede predložitve policijskega zapisnika, ki naj bi potrjeval njegove trditve, tožeča stranka sicer prizna, da v tem zapisniku ni prijave umora tožnikovega brata, ampak gre za zapis o oboroženem napadu na tožnikovo hišo, vendar pa tožnik vsebine zapisnika ni mogel preveriti, saj ga je prejel od očetovega prijatelja, sam pa ne zna brati. Nadalje v tožbi pojasnjuje, da nekatere kontradiktornosti v resnici niso bile podane. Razlog, da ni za azil zaprosil že v Grčiji, pa je v slabih razmerah za prosilce za azil v tej državi. Tožnik v tožbi tudi oporeka ugotovitvam o neizpolnjevanju pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite in pri tem opozarja na nepredvidljive razmere v Afganistanu in na naraščajoče število civilnih smrtnih žrtev. Iz predloženih poročil pa izhaja, da bi lahko provinca A. postala novo oporišče uporniškega gibanja na severu Afganistana. Tam je aktivnih med 2.500 in 3.000 bojevnikov. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

Sodišče je po prejemu odgovora na tožbo in pripravljalne vloge tožeče stranke, v kateri je tožnik dodatno utemeljeval navedbe iz tožbe, tožbi ugodilo in s sodbo opr. št. I U 128/2014-11 z dne 5. 3. 2014 izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Odločbo je odpravilo iz razloga, ker je tožena stranka zavrnila predložena poročila, ki jih je kot dokaz o zemljiških sporih ter krvnem maščevanju v Afganistanu preko pooblaščenca predložil tožnik, češ da ta poročila ne dajejo nobene dokazne vrednosti. Po mnenju upravnega sodišča je to v nasprotju z drugim odstavkom 22. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) kot tudi v nasprotju s 23. členom ZMZ. Prav tako je sodišče v tej sodbi menilo, da tožena stranka ni pravilno uporabila 3. alinejo 28. člena ZMZ, ko je ugotavljala, ali tožniku grozi resna škoda zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Izhajalo je iz navedb v poročilih, da je bil A. do sedaj sicer mirna provinca, vendar pa bi lahko postal novo oporišče uporniškega gibanja na severu Afganistana ter da je tam med 2.500 in 3.000 bojevnikov.

Tožena stranka se je zoper navedeno sodbo upravnega sodišča pritožila, vrhovno sodišče pa je pritožbi ugodilo in sodbo upravnega sodišča razveljavilo ter vrnilo zadevo upravnemu sodišču v nov postopek. Vrhovno sodišče meni, da ni pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožena stranka pred odločanjem glede statusa begunca pridobiti in se opredeliti do informacij o stanju v izvorni državi tudi v primeru, ko tožniku ne verjame, da se je znašel v okoliščinah, ki bi lahko pomenile preganjanje oziroma bi bil njegov strah pred preganjanjem utemeljen. Sodišče bi to lahko zahtevalo od tožene stranke le v primeru, če bi tožnikovim navedbam verjelo, česar pa v sodbi ni navedlo oziroma se do tega ni opredelilo. Glede ocenjevanja, ali obstajajo pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite, pa je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je potrebno pri tem razlagati sodbo sodišča Evropske unije v zadevi Elgafaji (C-465/07) tako, da je člen 15. (c) Kvalifikacijske direktive v povezavi s členom 2. (e) iste direktive treba razlagati tako, da je obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca za mednarodno zaščito izjemoma štet kot dokazan, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoč oboroženi spopad, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno škodo. Nikomur ni mogoče zagotoviti življenja povsem brez tveganja v situaciji oboroženega spopada, golo naključje ali zgolj verjetnost, da bo posameznik utrpel resno škodo, pa ne dosegata standarda prepričanja, o prepričanju pa govorimo takrat, kadar o udejanjanju možnosti, da bo prosilec izpostavljen grožnji samovoljnega nasilja, ne dvomi noben razumen človek. Po mnenju vrhovnega sodišča upravno sodišče ni ugotovilo, ali samovoljno nasilje v tožnikovi izvorni državi oziroma v provinci, iz katere prihaja, dosega takšno stopnjo, da bi za tožnika v primeru vrnitve pomenilo resno in individualno grožnjo za njegovo osebnost ali življenje.

Glede na zgoraj navedeno stališče vrhovnega sodišča je sodišče v ponovnem postopku presodilo, da tožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov: ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče večinoma sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in v nadaljevanju povzema tiste poglavitne razloge za odločitev tožene stranke, s katerimi se sodišče strinja in zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločba pravilna.

Kot je pravilno ugotovila tožena stranka, je tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s strahom pred maščevanjem sorodnikov in s težkimi razmerami, v katerih je skupaj z družino živel po izselitvi iz domačega kraja. Tožena stranka je dovolj podrobno pojasnila, zakaj so tožnikove navedbe o nekaterih ključnih dogodkih, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo, kontradiktorne. Glede smrti svojega brata je na prvem osebnem razgovoru opisal dogodek tako, da je slišal strel in prišel do polja in videl brata ležati na tleh in nato so ga prinesli v hišo, medtem ko je na drugem osebnem razgovoru povedal, da so slišali strel in da je za bratovo smrt izvedel takrat, ko so brata pripeljali v hišo. Različne so tudi izjave tožnika glede maščevanja za smrt brata. Enkrat je rekel, da naj bi prišlo do maščevanja po dveh mesecih, drugič pa po 10 do 15 dneh. V prvi prošnji je navedel, da se je oče skupaj z bratoma in enim sorodnikom čez 2 meseca maščeval in ubili naj bi štiri osebe, medtem ko je v drugi prošnji rekel, da sta odšla oče in očetov brat in v spopadu umorila dva očetova bratranca. Neverjetno je tudi to, da se ne skriva tudi njegov stric, ki je bil udeležen pri maščevanju. Malo je tudi verjetno, da bi tožnika sovražniki ubili, če bi ga dobili, saj je sam pojasnjeval, da se maščevanje običajno konča, ko ena stran zapusti kraj in se strasti umirijo, to pa je njegova družina po njegovih navedbah tudi storila. Njegovi bratranci bi zagotovo pred tožnikom iskali njegovega očeta ali starejšega brata, zagotovo pa očetovega brata. Nadalje je tožnik najprej trdil, da je za njihovo skrivališče vedel samo stric in nihče drug, kasneje pa je dodal, da je zanj vedelo še nekaj očetovih prijateljev. Nadalje tožnik tudi ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, saj je eno leto preživel v Grčiji in tam ni zaprosil za pomoč. V primeru resničnega preganjanja bi lahko pomoč poiskal najprej v Grčiji, pa tudi v Republiki Sloveniji takoj, ko je izvedel, da ni v Italiji, kamor je bil namenjen.

Sodišče pa se tudi strinja s toženo stranko, da v tožnikovi domači provinci ni takega stanja, da bi bilo življenje vsakega civilista ogroženo zaradi samovoljnega nasilja v situacijah notranjega oboroženega spopada v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Kot je razvidno iz informacij o izvorni državi, ki so v upravnem spisu, je v A. 20. maja 2013 v samomorilskem napadu umrl eden najvplivnejših protitalibskih poveljnikov, 4. maja pa so v napadu iz zasede umrli trije pripadniki afganistanske policije in en nemški vojak. Iz istega poročila je razvidno, da obstajajo znaki, da bi lahko A., ki je bil doslej mirna provinca, postal novo oporišče uporniškega gibanja na severu Afganistana. V njem je aktivnih nekje med 2.500 in 3.000 bojevnikov. V A. je nameščenih tudi 4.500 pripadnikov nacionalnih varnostnih sil. Iz istega poročila je razvidno, da je bila to doslej razmeroma tiha provinca. Navedeno je tudi, da veliko število bojevnikov ne pomeni nujno velikega števila napadov, kljub temu pa so lahko Talibi zelo vplivni. Navedeno je še, da Baghlan ni tradicionalna talibanska utrdba. Glede na navedeno po mnenju sodišča samovoljno nasilje v provinci Baghlan nima takšnih razsežnosti, da bi se lahko trdilo, da bi bilo lahko življenje vsakega civilista ogroženo, ki bi se nahajal v tej provinci. Iz navedenega vira je razvidno, da je doslej šlo za take incidente, kjer je šlo za ciljne napade, kjer so bile žrtve točno določene osebe na visokih funkcijah oziroma pripadniki vojske in policije. Glede na to, da iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-150/13 izhaja, da je potrebno pri ugotavljanju pogoja iz 3. alineje 28. člena ZMZ upoštevati kot pravni vir tudi sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi št. C-465/07 sodišče ugotavlja, da je tožena stranka upoštevala stališča te sodbe (stran 16 in 17 odločbe). Tudi sodišče samo ugotavlja, da je iz vidika stališča te sodbe odločba tožene stranke utemeljena. Iz te sodbe med drugim izhaja, da čim bolj je prosilec morebiti sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se osebi prizna pravica do subsidiarne zaščite. Tudi vrhovno sodišče je v sklepu, s katerim je razveljavilo prejšnjo sodbo upravnega sodišča v tej zadevi navedlo, da golo naključje ali zgolj verjetnost, da bo posameznik utrpel resno škodo, ne dosegata standarda, ki bi pomenil, da bo bo prosilec izpostavljen grožnji samovoljnega nasilja v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Tožnik ni član nobene skupine, ki bi bila podvržena sistematičnemu trpinčenju. Kot je bilo že navedeno, iz informacij o domači provinci tožnika izhaja, da so bile žrtve napadov v tej provinci predvsem policisti in vojaki, tožnik pa ne spada v nobeno izmed takih skupin.

Sodišče je že v prejšnji sodbi pojasnilo, zakaj meni, da niso utemeljene tožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da se tožnika ne bi smelo obravnavati kot polnoletno osebo. V prejšnji sodbi je pojasnilo, da sta bili obe tazkiri izdani po tožnikovem odhodu iz Afganistanu in v eni je starost ocenjena po zunanjem videzu, druga pa se pri starosti navezuje na prvo. Iz navedenega razloga je tožena stranka podatke na tazkirah ocenila kot nezanesljive. Iz zdravniškega potrdila pa izhaja, da je preiskava pokazala, da je tožnik star več kot 18 let, in ta podatek je napisan kot gotovost. Ker ni razlogov za dvom v strokovnost navedenega zdravniškega potrdila, ni potrebe po postavitvi izvedenca medicinske stroke. Zaradi tega tudi niso utemeljene vse tiste tožbene navedbe, ki se nanašajo na to, kako je potrebno obravnavati mladoletne prosilce za mednarodno zaščito.

Glede tožbenih navedb, da je tožena stranka zavrnila vsa predložena poročila, ki jih je kot dokaz o zemljiških sporih ter krvnem maščevanju predložil tožnik, je sodišče v tej sodbi že povzelo stališče vrhovnega sodišča, ki meni, da ni pravilno stališče prvostopenjskega sodišča iz prejšnje sodbe, da bi morala tožena stranka pred odločanjem glede statusa begunca pridobiti in opredeliti se do informacij o stanju v izvorni državi tudi v primeru, ko tožniku ne verjame, da se je znašel v okoliščinah, ki bi lahko pomenile preganjanje oziroma bi bil njegov strah pred preganjanjem utemeljen.

Tožnik v tožbi navaja, da je res prišlo do določenih nasprotij, vendar pa bi bilo potrebno upoštevati njegovo mladoletnost, nepismenost, neizobraženost in slabše intelektualne sposobnosti. Glede mladoletnosti je sodišče v tej sodbi in tudi v prejšnji sodbi že pojasnilo, zakaj tožnika ni mogoče obravnavati kot mladoletno osebo. Glede nepismenosti in neizobraženosti pa sodišče meni, da to dvoje ne more imeti vpliva na to, če so tožnikove izjave kontradiktorne glede odgovorov na povsem enostavna vprašanja. Iz navedenega razloga ni potrebno postaviti izvedenca psihologa, kot predlaga tožeča stranka.

Glede tožbenega očitka o policijskem zapisniku, ki ga po mnenju tožeče stranke tožena stranka ne more očitati kot dokaz o neverodostojnosti, je sodišče tudi že v prejšnji sodbi do tega zavzelo stališče, ko je pod točko 8 obrazložitve navedlo, da tega zapisnika ni mogoče šteti kot dokaza o tožnikovi neverodostojnosti, saj ni mogel vedeti, kaj v njem piše, ker ne zna brati. V tem delu je torej sodišče tožnikovim navedbam sledilo in mu sledi še sedaj, vendar pa so ne glede na to v njegovih navedbah podane številne druge kontradiktornosti, zaradi katerih tožena stranka upravičeno ni mogla slediti tožnikovim zatrjevanjem o preganjanju.

Tožnik v tožbi tudi navaja, da je bilo pomotoma zapisano v zapisniku o osebnem razgovoru, da je brata na polju našel oče in da sam ni šel na polje ter da obstaja možnost, da je prišlo do nepravilnega prevoda s strani prevajalca. Nadalje navaja, da je pomotoma zapisano v prošnji za mednarodno zaščito, da so bili v spopadu ubiti štirje očetovi bratranci. Glede teh navedb pa sodišče ugotavlja, da je tožniku pri obeh prošnjah za mednarodno zaščito bil zapisnik prebran in nanju ni imel pripomb. Prav tako sta bila tožniku prebrana oba zapisnika o osebnem razgovoru. Na zapisnik z dne 1. 10. 2013 ni imel pripomb. Pri zapisniku z dne 22. 4. 2013 pa so bile vse njegove pripombe zabeležene.

Glede tožbenih navedb, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil v Grčiji zato, ker so tam razmere slabe, pa sodišče meni, da četudi je to razlog, da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, bi lahko zaprosil v kakšni drugi državi, skozi katero je potoval, oziroma v kakšni drugi evropski državi. Sodišče se zato strinja s toženo stranko, da za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je bilo mogoče. Tožeča stranka se tudi ne strinja z oceno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Opozarja na to, da so se varnostne razmere v Afganistanu za civilno prebivalstvo od začetka leta 2013 poslabšale. Vendar sodišče meni, da je zaradi velikosti države in raznolikosti varnostne situacije v vsaki provinci, potrebno upoštevati predvsem razmere v tožnikovi domači provinci A. Tožeča stranka poudarja, da iz predloženih poročil izhaja, da obstajajo znaki, da bi lahko A., ki je bil doslej mirna provinca, postal novo oporišče uporniškega gibanja. Vendar pa po mnenju sodišča zgolj hipotetična možnost še ne zadošča za zaključek, da ostajajo razlogi za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ. Sodišče je že pod tč. 8 te sodbe podrobno obrazložilo, zakaj niso podani pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

Tožnik je s predlogom za svoje zaslišanje in za postavitev izvedencev smiselno predlagal, naj se o zadevi razpiše glavna obravnava. Tožnik je podal svojo izjavo pri podaji prošenj in na osebnih razgovorih in sodišče meni, da ni razlogov, zaradi katerih bi njegovo ponovno zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno na podlagi prošenj in osebnih razgovorov v upravnem postopku. Sodišče pa je v tej sodbi tudi že pojasnilo, zakaj ni razlogov za postavitev predlaganih izvedencev. Sodišče je iz teh razlogov na podlagi določila 2. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

Ker je bilo v ponovljenem postopku ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, je izpodbijana odločba pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.