Jedro

Ker je bilo kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ storjeno 23.9.1998, ob odločitvi višjega sodišča na seji dne 24.9.2002 šestletni absolutni zastaralni rok še ni potekel.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni J.S. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 80.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Višjega sodišča v Celju je bila zavrnjena pritožba obsojenčevega zagovornika kot neutemeljena in potrjena sodba Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 4.4.2002. Z navedeno prvostopenjsko sodbo je bil obsojeni J.S. spoznan za krivega kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po 1. in 2. odstavku 133. člena in poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen petih mesecev zapora.

Zoper navedeno sodbo Višjega sodišča v Celju je obsojenčev zagovornik, odvetnik M.M.P., dne 29.11.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, hkrati pa je podal tudi predlog za odložitev izvršitve sodbe. V zahtevi je uveljavil kršitev kazenskega zakona, ker naj bi pregon za kaznivo dejanje po 1. odstavku 224. člena KZ že absolutno zastaral pred odločanjem pritožbenega sodišča. Poleg tega je uveljavil bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker naj bi izpodbijana sodba ne imela razlogov o pritožbi ter ne bi imela razlogov o pričanju prič S. in S., razlogi pa naj bi bili sicer nerazumljivi, nasprotujoči in nejasni. Kršena naj bi bila pravica obsojenca do obrambe, saj sta navedeni sodbi enostranski. Vrhovnemu sodišču je obsojenčev zagovornik predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo z dne 22.9.2003 predlagal, da vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne, ker absolutni zastaralni rok za kaznivo dejanje pod točko 2 prvostopenjske sodbe ni potekel, prav tako pa tudi niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ, navedeno pod točko 2 izreka prvostopenjske sodbe, je zagrožena kazen zapora do dveh let. Po 5. točki 1. odstavka 111. člena KZ, ki je veljal v času storitve tega kaznivega dejanja dne 23.9.1998, je bil določen relativni zastaralni rok tri leta, v skladu z določbo 6. odstavka 112. člena pa absolutni zastaralni rok šestih let. Glede na to, da je bilo kaznivo dejanje storjeno dne 23.9.1998, ob odločitvi Višjega sodišča v Celju z izpodbijano sodbo na seji dne 24.9.2002 absolutni zastaralni rok še ni potekel in zoper obsojenca tako kazenski pregon za kaznivo dejanje po 1. odstavku 224. člena KZ še ni zastaral. V ostalem delu zahteve obsojenčev zagovornik sicer formalno navaja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, v resnici pa izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi obsojenčeva pravica do obrambe v postopku ni bila kršena.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje obsojenčev zagovornik, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni bilo podlage za odložitev izvršitve izpodbijane sodbe.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.