Jedro

Tožnikova trditev o dolgu pomembno ne povečuje verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Enako velja tudi za navedbe tožnika, da je ugotovil, da je Slovenija zanj najboljša izbira, ker je dobra država. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je tožnik pri podaji prošnje 16. 7. 2024 navedel, da je iz Alžirije odšel zaradi revščine in da so ti razlogi obstajali že v času prvega postopka ter da pri vložitvi zahtevka ni predložil nobenih novih dokazov, ki bi obstajali že pred izdajo akta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

3.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 16. 7. 2024 že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, potem pa je zapustil azilni dom, zaradi česar je tožena stranka postopek ustavila in je sklep o ustavitvi postal pravnomočen 15. 8. 2024. Tožnik je nato odpotoval v Nemčijo in dalje v Italijo ter se vrnil v Slovenijo in izjavil, da bi rad ostal tukaj.

4.Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznavanje mednarodne zaščite. Nadalje je v tretjem odstavku istega člena določeno, da morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

5.Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z razlogi, ki jih je podal že pri prošnji za mednarodno zaščito, vloženi 16. 7. 2024. Navedel je dejstva, ki jih je v prošnji že navajal in so bila znana že pred izdajo sklepa z dne 25. 7. 2024. Novih okoliščin oziroma dejstev ni navedel, prav tako ni priložil nobenih dokazov. V zvezi s tem je povedal, da novih dejstev in okoliščin nima in da je razlog dolg do države, od katere si je izposodil 450 milijonov alžirskih dinarjev. Takšen razlog pa ne predstavlja novega dejstva ali dokaza v smisli 64. člena ZMZ-1. Poleg tega navedbe tožnika, da je ugotovil, da je Slovenija zanj najboljša izbira, ker je dobra država, ne pomenijo okoliščin, ki bi bistveno povečale verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Pri podaji zahtevka se sklicuje predvsem na ekonomske (slaba finančna situacija) in osebne razloge (dolg državi), kar je že bilo navedeno in obravnavano v prvotnem postopku. Tožnik je namreč pri podaji prošnje 16. 7. 2024 navedel, da je iz Alžirije odšel zaradi revščine in ker je imel tam težko življenje. Ti razlogi so obstajali že v času prvega postopka. Pri vložitvi zahtevka ni predložil nobenih novih dokazov, ki bi obstajali že pred izdajo odločbe. Navedel ni nobenih spremenjenih novih okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite, kljub opozorilu uradne osebe, da mora predložiti nove dokaze ali nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite ter da morajo novi dokazi in nova dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve ali pa so obstajali že v času prvega postopka, pa jih prej ni mogel predložiti. Glede na to, da zahtevka ni oprl na nova dejstva, saj ni navedel nobenih objektivnih razlogov, ki bi bili na njegovi strani in iz katerih bi izhajalo, da novih okoliščin brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v prvem postopku, tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni izpolnil pogojev iz 64. člena ZMZ-1 in je zato njegovo vlogo zavrgla.

6.Tožnik v tožbi navaja, da je pri podaji ponovnega zahtevka navedel, da je v matični državi, to je Alžiriji, veliko dolžan in da si je od države sposodil denar, ki pa ga je vrnil le delno, saj ni imel dovolj dela. Ker je tožena stranka postopek na podlagi prve prošnje ustavila, ni razčistila, kako država Alžirija obravnava svoje državljane v primeru, če so si le ti od države izposodili denar in so ga vrnili le delno. Morala bi pridobiti informacije iz izvorne države o tem, ali njihovim državljanom grozi zaporna kazen, če dolga ne vrnejo. Ker je bil postopek ustavljen, o razlogih za mednarodno zaščito pri tožniku dejansko sploh še ni bilo odločeno. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

7.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da dogodki, ki jih tožnik uveljavlja kot novo nastalo okoliščino, to je dolg do države, ne morejo bistveno povečati verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, saj je tožnik navedeno okoliščino navajal že v prvem postopku. Pri tem tožeča stranka opozarja, da pri vložitvi zahtevka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo izključno na stran vlagatelja. Tožnik ni navedel nobenih spremenjenih okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite kljub opozorilu tožene stranke, da mora predložiti nove dokaze ali nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ter da morajo novi dokazi in nova dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve ali pa so obstajali že v času prvega postopka, pa jih prej ni mogel predložiti. Pomembno ni le to, če zatrjevano predstavlja novo dejstvo v postopku, ampak tudi, če zatrjevano vlagatelju pomembno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, česar pa v konkretnem primeru ne moremo trditi. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

8.Sodišče je v navedeni zadevi dne 29. 4. 2026 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, ker se tožnik glavne obravnave ni udeležil.

9.Tožba ni utemeljena.

10.ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže.

11.Sodišče sicer ugotavlja, da tožena stranka v obrazložitvi sklepa citira besedilo prve alineje prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, ki določa okoliščino, ko je prošnja pravnomočno zavrnjena, medtem, ko gre v obravnavani zadevi za predhodno ustavitev postopka, torej za okoliščino iz druge alineje prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, vendar je njena odločitev vseeno pravilna, saj tožnik ni predložil novih dokazov ali navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Glede teh razlogov pa sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu.

12.Sodišče meni, da tožnikova trditev o dolgu pomembno ne povečuje verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Enako velja tudi za navedbe tožnika, da je ugotovil, da je Slovenija zanj najboljša izbira, ker je dobra država. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je tožnik pri podaji prošnje 16. 7. 2024 navedel, da je iz Alžirije odšel zaradi revščine in da so ti razlogi obstajali že v času prvega postopka ter da pri vložitvi zahtevka ni predložil nobenih novih dokazov, ki bi obstajali že pred izdajo akta.

13.Tožnik je sicer pri podaji prošnje za mednarodno zaščito kot razlog za zapustitev izvorne države navedel zgolj revščino, pri vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka pa je to navedbo konkretiziral s tem, da je povedal, da si je izposodil denar in da je večino dolga še dolžan vrniti državi. Četudi se to navedbo (izposoja denarja) šteje kot novo dejstvo, pa še vedno niso izpolnjeni vsi pogoji za odobritev zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, saj to dejstvo pomembno ne povečuje verjetnosti, da bi tožnik izpolnjeval pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kar pomeni, da niso izpolnjeni vsi pogoji iz prvega ostavka 64. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče ugoditi tožnikovemu zahtevku. Zgolj to, da je nekdo dolžan vrniti denar, ne ustreza razlogom preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 ali resne škode iz 28. člena ZMZ-1. Tožnik na razgovoru ni navajal, da bi mu zaradi tega s strani države grozila resna škoda, ni rekel, da bi mu grozila zaporna kazen ali kaj podobnega in zato tudi tožena stranka ni bila dolžna pridobivati informacij o izvorni državi o tem, kaj grozi njihovim državljanom, če dolga ne vrnejo, zaradi česar so navedene tožbene navedbe neutemeljene.

14.V zvezi s tožbenimi navedbami, da ker je bil postopek ustavljen, o razlogih za mednarodno zaščito še ni bilo odločeno, pa sodišče pojasnjuje, da morajo biti tudi v primeru ustavitve postopka podane vse okoliščine, kot so navedene v prvem odstavku 64. člena ZMZ-1. Kriteriji za presojo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka morajo biti namreč izpolnjeni tudi v primeru predhodne ustavitve postopka, saj je bilo v tej sodbi že pojasnjeno, da iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 izhaja, da tudi če je bil postopek ustavljen zaradi umika (v konkretnem primeru je šlo za fikcijo umika zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma na podlagi druge alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), mora vložnik pri vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka predložiti take nove dokaze ali navesti taka nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

15.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče delno na podlagi prvega odstavka 63. člena, delno pa na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.