Jedro

Domneva nelojalnosti staršev se ne more raztezati na otroke, ki so bili v času vojne še mladoletni: to pomeni, da mora imeti tudi oseba, ki je bila v času vojne še mladoletna in je po predpisih bivše Kraljevine Jugoslavije sicer sledila državljanstvu (zakonski otrok državljanstvu svojega očeta) možnost izpodbiti domnevo nelojalnosti oziroma dokazovati in tudi dokazati svojo lojalnost.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 22.12.2003 ter se zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.12.2003. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor Z dne 23.4.2002, s katero je prvostopni upravni organ ugotovil, da se tožnica (rojena 5.4.1933) po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 ni štela za jugoslovansko državljanko in da v skladu z določbo 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ni postala državljanka Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva tožnice kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, ki se vodi po določbi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po tej določbi ZDen so za sprejem odločitve pomembni predpisi o državljanstvu, ki so veljali v času od rojstva do smrti fizične osebe oziroma v času, za katerega se državljanstvo ugotavlja. Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in razlogom, da velja za tožnico domneva nelojalnosti, ker je bila v bivši Kraljevini Jugoslaviji mladoletna in je po tedaj veljavnih predpisi sledila očetu, ne glede na to, da je bila kasneje zakonska zveza med staršema razvezana. Na podlagi 1. odstavka paragrafa 16 Zakona o občinah je kot zakonski otrok sledila očetu v domovinstvu, na podlagi paragrafa 7 Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS pa še v državljanstvu Kraljevine Jugoslavije. Kontinuiteta jugoslovanskega državljanstva tožničinega očeta (H.H.) je bila prekinjena iz razlogov, navedenih v 2. odstavku 35. člena ZDrž, saj je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da se je pred 4.12.1948 (skupaj s tožnico) nahajal v tujini, kot pripadnik nemške narodnosti pa je bil tudi član Kulturbunda. Tožnica je bila pisno seznanjena s temi ugotovitvami in tudi z možnostjo izpodbijanja zakonske domneve nelojalnosti ter pozvana, da navede oziroma predloži domnevi nasprotne okoliščine in dokaze. Domneve nelojalnosti tožnica ni izpodbila, upoštevna tudi niso njena zatrjevanja, da ni bila nemške narodnosti, pač pa italijanske. Uporabo določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž v postopkih ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopkih denacionalizacije je presojalo Ustavno sodišče RS in odločilo, da njena uporaba ni v neskladju z ustavo (odločba št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997).

Tožnica uveljavlja razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta svojo odločitev oprla na 1. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ, ki je začel veljati 4.12.1948, kar pomeni, da ga je uporabila retroaktivno. S tem sta kršila načelo zakonitosti in temeljne človekove pravice iz Splošne deklaracije človekovih pravic, ki v 15. členu določa, da ima vsakdo pravico do državljanstva in da se ta nikomur ne sme samovoljno odvzeti. Ni logično, da se pogoj življenja v tujini ugotavlja na dan 4.12.1948, drugi pogoji pa na dan 28.8.1945. Ni predpisa, ki bi določil sledenje staršem leta 1945, sama pa je bila takrat mladoletna (stara 12 let) in se tudi ni mogla pregrešiti zoper svoje državljanske dolžnosti. Številne so odločitve Ustavnega sodišča RS, ki opozarjajo na poseben položaj mladoletnih oseb v postopkih ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen, tožena stranka pa njene mladoletnosti ni upoštevala. S tem vprašanjem se je ukvarjala tudi Vlada RS, ki je sprejela navodila oziroma smernice, vendar jih tožena stranka ni uporabila. Prilaga nekaj odločitev Ustavnega sodišča RS in dokument, ki naj bi ga sprejela Vlada RS.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa nista podala odgovora.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožničino pritožbo, ki je bila vložena v letu 2006, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je vrhovno sodišče obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija je utemeljena.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je podan. Nedvomno drži, da je po predpisih o državljanstvu bivše Kraljevine Jugoslavije mladoleten zakonski otrok sledil domovinstvu oziroma državljanstvu svojega očeta. Vendar v obravnavani upravni zadevi ne gre za ugotavljanje državljanstva kot osebnega statusa posameznika, pač pa za ugotavljanje državljanstva (po 3. odstavku 63. člena ZDen) kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž, ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so podani trije (negativni) pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bila odrečena pridobitev jugoslovanskega državljanstva povojne FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu.

V 3. odstavku 63. člena ZDen je določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega. Da se domneva nelojalnosti staršev ne more raztezati na otroke, ki so bili v času vojne še mladoletni, je stališče, ki ga je v vrsti svojih odločitev, kar pravilno zatrjuje tudi tožnica, sprejelo Ustavno sodišče RS v postopkih odločanja o ustavni pritožbi (na primer Up 299/01 z dne 9.7.2001, Up-461/01-7 z dne 10.1.2002, Up-2/02-9 z dne 28.2.2002, Up 525/2004 z dne 9.12.2004). To pomeni, da mora imeti tudi oseba, ki je bila v času vojne še mladoletna in je po predpisih bivše Kraljevine Jugoslavije sicer sledila državljanstvu (zakonski otrok državljanstvu svojega očeta), možnost izpodbiti domnevo nelojalnosti oziroma dokazovati in tudi dokazati svojo lojalnost. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica imela možnost izpodbiti domnevo nelojalnosti svojega očeta. Z dopisom z dne 11.6.2001 jo je namreč prvostopni upravni organ seznanil z ugotovitvami, da je domneva nelojalnosti podana (ker je ugotovljeno, da je bil njen oče član Kulturbunda, ki je že pred 4.12.1948 živel v tujini) ter ji dalo rok za izkazovanje nasprotnih okoliščin in dokazov. Glede tožničinega očeta je bila določba 3. odstavka 63. člena ZDen pravilno uporabljena, vendar po podatkih upravnih spisov v obravnavani zadevi ne gre za ugotavljanje državljanstva tožničinega očeta, pač pa tožnice (postopek se je začel na predlog Oddelka za gospodarske dejavnosti, kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter ekonomske odnose in razvoj Upravne enote Maribor z dne 20.4.1995) in bi upravna organa morala dati tožnici možnost, da uveljavlja tudi dejstva in okoliščine glede svoje lojalnosti in se opredeliti do zatrjevane okoliščine, da je bila tožnica med vojno mladoletna (ob začetku vojne je bila stara 8 let). Iz upravnih spisov namreč izhaja, da se je tožnica že v upravnem postopku na prvi stopnji (dopis z dne 2.3.2001) sklicevala na svojo starost, kar pomeni, da je s tem dokazovala svojo lojalnost. Ker se upravna organa do te pomembne okoliščine nista opredelila, pač pa sta svojo odločitev oprla na ugotovitve in stališča, ki se tičejo nelojalnosti tožničinega očeta, je bila določba 3. odstavka 63. člena ZDen nepravilno uporabljena.

O gradivu z naslovom - Stališča Vlade RS glede uporabe 2. odstavka 35. člena ZDrž za osebe, ki so bile mladoletne ob uveljavitvi zakona - ki ga je predložila tožnica, se revizijsko sodišče ni opredelilo, saj glede na podatke v upravnih spisih ni bilo uporabljeno pri odločanju, prav tako revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bilo sprejeto oziroma objavljeno kot podzakonski predpis.

V zvezi z zavrnitvijo tožbenih zatrjevanj o nezakoniti uporabi določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da so bila vprašanja uporabe te določbe ZDrž v postopku ugotovitve državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije že presojena v postopku pred Ustavnim sodiščem RS (odločba št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997), v katerem je bila ena od predlagateljic postopka tudi tožnica, in da je bilo ugotovljeno, da retroaktivna uporaba ni v neskladju z ustavo. Stališče, da v postopku ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen, ni mogoče uspeti z zatrjevanjem o retroaktivni uporabi ZDrž, pa je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v več svojih odločbah in gre za stališče ustaljene sodne prakse. Zato revizijsko sodišče zavrača tožničine ugovore, da naj bi bilo z uporabo določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž kršeno načelo zakonitosti in prizadete tožničine pravice.

Ker je podan uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče na podlagi 94. člena ZUS-1 ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, v katerem bo tožena stranka morala v skladu s stališči iz te sodne odločitve ponovno odločiti o pritožbi tožnice in se v zvezi z dokazovanjem njene lojalnosti opredeliti tudi do vprašanja, ali je tožnici kot mladoletni osebi, ki je bila ob začetku vojne stara 8 let, mogoče pripisati (ne)lojalnost.