Jedro

Po prepričanju pritožbenega sodišča je telefonski priključek zaradi nujnosti naročniškega razmerja species in ne genus. Tožnica lahko s posestno tožbo zahteva nazaj le tisto stvar, ki jo je imela v posesti in glede katere je bila njena posest motena, torej lahko zahteva ponovno priključitev toženčevega telefonskega priključka, tistega, ki je bil priključen pred motilnim dejanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obe stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom prvostopno sodišče ugotavlja, da je toženec motil tožnico v njeni zadnji mirni posesti telefonskega priključka št. 738, s tem, ko je izposloval njegov odklop, kar je tožnica ugotovila dne 4.11.1994. Nadalje nalaga tožencu, da v 8 dneh pri PTT Kranj vzpostavi ponovno priključitev telefonskega priključka v hiši Praproše št. 2 na telefonsko omrežje s številko 738 oziroma številko, ki jo bo tožnici dodelil PTT Kranj in s tem vzpostavi stanje pred motenjem, v bodoče pa se mu prepovedujejo takšni posegi v posest tožnice. Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožnici stroške postopka v višini 90.350,00 SIT v roku 8 dni.

Proti sklepu se pritožuje toženec iz vseh treh zakonitih pritožbenih razlogov, pri čemer prvenstveno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Po toženčevem prepričanju ni šlo za nobeno motenje, tožnica samo nekaj dni ni imela možnosti uporabe telefona in je bil v nekaj dnevih telefon priklopljen nazaj na isto mesto in z isto telefonsko številko. Restitucijski zahtevek je zato neutemeljen. Telekom Slovenije v dopisu z dne 31.1.1996 napačno navaja, da je bil telefon priklopljen v stanovanje V.S., ker je bilo v hiši takrat edino stanovanje tisto, v katerem živi H.L., toženec tudi ve, da je iz tega priključka bila kasneje napeljana paralelna povezava telefona v kasneje izdelano stanovanje V.S.. V konkretnem primeru je šlo le za zagotovitev telefonskega priključka kot posledice razdelitve skupnega premoženja zakoncev, ker sta se toženec in V.S. dogovorila, da V. S. dobi telefon na svoje ime, ki je priklopljen na istem mestu in v istem prostoru. S spremembo lastništva na telefonu niso bile v ničemer spremenjene pravice tožnice. To bi lahko predlagana priča V.S. potrdila. Tožnica telefon lahko uporablja, v kolikor pa hoče imeti še svoj telefon, naj si ga naroči na svoje stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, ker pa je pritožba proti sklepu enostransko pravno sredstvo, je pritožbeno sodišče ni obravnavalo (čl. 381 ZPP/77).

Pritožba ni utemeljena.

Ob nespornem dejstvu, da je tožnica v času toženčevega dejanja bila posestnica v njenem stanovanju nahajajočega se priključenega telefona, za katerega je naročniško razmerje sklenil toženec, je toženec s tem, ko je pri PTT naročil njegov odklop, ki ga je PTT realizirala, brez dvoma tožnico motil v njeni posesti uporabe tega priključenega telefona. Kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, je bilo njegovo ravnanje samovoljno in protipravno, saj je tožnici z realizacijo odklopa preko PPT-ja onemogočil uporabo telefona. Tudi, če bi bila tožnica res le nekaj dni brez (priključenega) telefona, to na samo motilnost dejanja ne bi imelo nobenega vpliva, kot zmotno meni pritožnik, saj bi bilo tudi zgolj nekaj dnevno onemogočanje telefoniranja vsekakor motilno. Nadalnje dejstvo, na katerem pritožnik zmotno utemeljuje svojo tezo o nemotilnosti dejanja, torej ponoven (čez nekaj časa) priklop telefona nazaj na isto mesto in z isto številko, pravilno ugotovljene motilnosti dejanja (za nazaj) ne more spremeniti v nemotilno dejanje, pač pa lahko le opozarja na vprašljivo potrebo po vzpostavitvi prejšnjega stanja in s tem na utemeljenost restitucijskega zahtevka, kar tožnik poleg motilnosti tudi izpostavlja v svoji pritožbi. Po pritožnikovo naj bi bilo prejšnje posestno stanje torej sanirano s tem, da naj bi imela tožnica sedaj v svojem stanovanju ponovno priklopljen telefon, z isto telefonsko številko, vendar na podlagi drugega priključka, za katerega je naročniško razmerje sklenila pritožničina hči, kot rezultat dogovora s tožencem kot svojim bivšim možem zaradi razdelitve skupnega premoženja zakoncev. Vendar toženec pri tem, ko opozarja, da s spremembo "lastništva" na telefonskem priključku niso bile v ničemer spremenjene pravice tožnice, pozablja, da je posest dejansko razmerje do (iste) stvari, pri čemer je po prepričanju pritožbenega sodišča telefonski priključek zaradi nujnosti naročniškega razmerja species in ne genus, zato, tudi če bi bilo tako, kot zatrjuje toženec (da bi se telefonski priključek še vedno nahajal v stanovanju tožnice), tožnica s posestjo nad drugim telefonskim priključkom (drugega telefonskega naročnika), kot pa je bil prvoten (za katerega je sklenil naročniško razmerje toženec), neposredne dejanske oblasti nad toženčevim priključkom seveda ne bi ponovno vzpostavila, pač pa bi na novo pridobila posest nad hčerinim telefonskim priključkom. Prejšnje stanje s priklopom novega telefonskega priključka torej ni bilo sanirano. Tožnica namreč lahko s posestno tožbo zahteva nazaj le tisto stvar, ki jo je imela v posesti in glede katere je bila njena posest motena, torej lahko zahteva ponovno priključitev toženčevega telefonskega priključka, tistega, ki je bil priključen pred motilnim dejanjem. Zato tudi v pritožbi zatrjevano dejstvo, da se tudi nov priključek nahaja v tožničinem stanovanju, čeprav prvostopno sodišče v skladu s tožničino izpovedbo ugotavlja drugače, na odločitev nima nobenega vpliva. Glede na povedano dejanskega stanja ni potrebno dopolnjevati z zaslišanjem predlagane priče, lastnice novega priključka, glede dejstva, v katerem izmed dveh stanovanj v hiši se telefonski priključek nahaja. Zlasti pa je potrebno še v zvezi s pritožbenimi navedbami poudariti, da se tožnice in njene posesti na prvotnem, toženčevem telefonskem priključku ne tičejo ureditvena premoženjska razmerja toženca in njegove žene in z njimi toženec svojega ravnanja ne more opravičiti, saj nimajo prav nobene zveze s tožničino izgubljeno dejansko oblastjo nad toženčevim telefonskim priključkom, kot predmetom obravnavane pravdne zadeve.

Ker sta obe pravdni stranki priglasili svoje pritožbene stroške, je o njih pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 1. odst. 166. čl. ZPP/77. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, po smiselni uporabi 1. odst. 154. čl. ZPP/77 sam nosi svoje pritožbene stroške, prav tako tožnica, ki je vložila nepotreben (po zakonu nepredviden) odgovor na pritožbo (1. odst. 155. čl. ZPP/77).