18. 3. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., na prestajanju kazni zapora v ZPKZ Z., na seji senata dne 27. februarja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 700/2002 z dne 12. 9. 2002 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 54/2002 z dne 10. 4. 2002 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija pravnomočno obsodilno sodbo, s katero je bil spoznan za krivega storitve dveh poskusov kaznivega dejanja umora po 2. in 4. točki drugega odstavka 127. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in 23/99 - KZ). Izrečena mu je bila kazen dvanajstih let zapora.

2.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno in procesno pravo napačno uporabljeno, kar naj bi imelo za posledico nastanek absolutno bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zatrjevane kršitve 15., 23., 25., 29. in 38. člena Ustave naj bi bili očitne. Kršitev 15. člena Ustave (uresničevanje in omejevanje pravic) pritožnik utemeljuje s kršitvijo četrtega in drugega odstavka 70. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP). Ker naj bi pritožnik odvetniku preklical pooblastilo v času pred pravnomočnostjo sodbe, ko je bil še v priporu, meni, da bi mu sodišče moralo postaviti zagovornika po uradni dolžnosti. Kršitev 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva) naj bi bila podana zato, ker sodniki prvo in drugostopenjskega sodišča niso bili nepristranski in neodvisni.

Nekateri izmed njih naj bi že prej sodelovali pri izdaji posameznih sklepov v tej zadevi in si s tem ustvarili mnenje o pritožnikovi krivdi. Kršitev 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva) naj bi bila podana zato, ker predsednica senata prvostopenjskega sodišča ni hotela posredovati spisa Vrhovnemu sodišču, čeprav je, po navedbah pritožnika, njegova zagovornica zoper pravnomočno obtožnico vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. To naj bi zagovornica zaradi izreka prvostopenjske sodbe potem umaknila. V zvezi s kršitvijo tretje alineje 29. člena Ustave (pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca) pritožnik navede, da je ta podana, ker je sodnica dopustila zgolj izvajanje dokazov s strani tožilstva, pritožniku pa naj bi izrecno onemogočila izvajanje dokazov v njegovo korist. V zvezi s kršitvijo 38. člena Ustave (varstvo osebnih podatkov) pritožnik navede, da so mu policisti pri hišni preiskavi odvzeli izpisek njegovega tekočega računa pri banki. Ta naj bi bil odvzet nezakonito, mimo odredbe sodišča. Pritožnik navaja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil, vendar naj bi iz odgovora Vrhovnega sodišča izhajalo, da bo o zahtevi za varstvo zakonitosti odločeno šele leta 2005. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje ter do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijanih sodb.

B.

3.Po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Izjemoma lahko Ustavno sodišče odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS).

4.Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti. Iz navedb v ustavni pritožbi izhaja, da je pritožnik zahtevo za varstvo zakonitosti vložil in da o njej Vrhovno sodišče še ni odločilo. Iz pritožnikovih navedb je razbrati, da z zatrjevanjem očitnosti kršitev smiselno predlaga, naj Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUstS predčasno odloči o ustavni pritožbi.

5.Ustavno sodišče ugotavlja, da eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za predčasno obravnavanje ustavne pritožbe ni podan. Zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki naj bi bile storjene z izpodbijano pravnomočno sodbo, niso očitne. Pojem očitnosti kršitve je Ustavno sodišče opredelilo že v sklepu št. Up-62/96 z dne 11. 4. 1996 (OdlUS V, 68), v katerem je navedlo, da "očiten" pomeni takšen, ki ga ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in vse izkušnje, brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepanja. Po presoji pritožnikovih navedb in vsebine izpodbijanih sodnih odločitev z vidika zatrjevanih kršitev človekovih pravic Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnikov primer ni takšen.

6.Ker procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev ni podana in ker niso izpolnjeni pogoji za predčasno obravnavo ustavne pritožbe zoper pravnomočno sodbo po drugem odstavku 51. člena ZUstS, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

Morebitno kršitev pravice do obrambe z zagovornikom pritožnik lahko uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS in šeste alineje prvega odstavka 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer