Jedro

Revizija sicer navaja, da bi se lahko tudi za dopolnitev pritožbe analogno uporabljale določbe tretjih odstavkov 351. člena in 359. člena ZPP, vendar po mnenju revizijskega sodišča to ni mogoče. Določba 351. člena je izjema, ki jo zakon določa zato, ker v pritožbi manjka bistven element - podpis, brez katerega pritožbe sploh ni mogoče obravnavati, v drugem primeru, pri določbi 359. člena, pa gre za odgovor na pritožbo. Vložitev tega nima procesnih posledic kot vložitev pritožbe in tudi ni vezana na prekluziven zakonski rok. Rok, v katerem se lahko vloži odgovor na pritožbo, je zato lahko podaljšljiv. Prav zaradi siceršnje strogosti pritožbenih rokov in celotnega postopka s pritožbo, pa je zaradi enotne uporabe predpisov potrebno, da je določeno tudi, kaj je z odgovorom na pritožbo, ki je vložen po določenem roku. Zakon samo v zvezi z odgovorom ureja tako situacijo, ki pa ni primerna za analogno uporabo glede pritožbe.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek da se ugotovi, da je bila pritožba, vložena zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 11.12.1992, pravočasna.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Sprejelo je njegove bistveno pravilne ugotovitve, tako glede ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi v pravnem smislu.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožnica vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zmotno uporabilo materialni predpis, ko je ugotovilo, da dopolnitve pritožbe zaradi poteka pritožbenega roka niso več upoštevne. Opozarja na analogno uporabo določb tretjega odstavka 351. člena in tretjega odstavka 359. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče dopolnitve pritožbe ni upoštevalo, vztraja pri navedbah v njej, ki naj jih sodišče upošteva kot revizijske navedbe. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku v celoti stroškovno ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka sicer vsebinsko zatrjuje, formalno pa jih opredeli kot zmotno uporabo materialnega prava.

Odločitev drugostopenjskega sodišča materialnopravno temelji na določbah predpisov, ki urejajo postopke za uveljavljanje in varstvo pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96). Teh predpisov sodišče, ko je obravnavalo sporno zadevo, ni kršilo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je zaključilo, da so po ustreznih določbah (230. člen) zakona o splošnem upravnem postopku, na uporabo katerega nakazuje prvi odstavek 253. člena ZPIZ, pravilno uporabljeni. Ponovna pritožba je bila vložena po zakonsko določenem roku, tožeči stranki pa v postopku, po zaključku nižjih sodišč, ni uspelo dokazati, da je bila zatrjevana prejšnja pritožba vložena.

Po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato že zaradi te določbe navedb iz dopolnitve pritožbe, ki naj bi se obravnavale kot revizijske navedbe, revizijsko sodišče ni obravnavalo.

Ker revident vsebinsko zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno odločilo, da ni mogoče upoštevati dopolnitve pritožbe, vložene po poteku pritožbenega roka. V četrtem odstavku 14. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 14/94) je določen osemdnevni rok za vložitev pritožbe zoper sodbo izdano na prvi stopnji (s to določbo je za socialne in delovne spore nadomeščena določba prvega odstavka 348. člena ZPP, da se smejo stranke pritožiti zoper sodbo v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe). Rok je prekluziven in ga ni mogoče podaljševati.

Upoštevanje vlog, vloženih po poteku tega roka, bi lahko pomenilo zlorabo sicer strogega določila, ki ureja roke v zvezi s pritožbenim postopkom. Revizija sicer navaja, da bi se lahko tudi za dopolnitev pritožbe analogno uporabljale določbe tretjih odstavkov 351. člena in 359. člena ZPP, vendar po mnenju revizijskega sodišča to ni mogoče. Določba 351. člena je izjema, ki jo zakon določa zato, ker v pritožbi manjka bistven element - podpis, brez katerega pritožbe sploh ni mogoče obravnavati, v drugem primeru, pri določbi 359. člena, pa gre za odgovor na pritožbo. Vložitev tega nima procesnih posledic kot vložitev pritožbe in tudi ni vezana na prekluziven zakonski rok. Rok, v katerem se lahko vloži odgovor na pritožbo, je zato lahko podaljšljiv. Prav zaradi siceršnje strogosti pritožbenih rokov in celotnega postopka s pritožbo, pa je zaradi enotne uporabe predpisov potrebno, da je določeno tudi, kaj je z odgovorom na pritožbo, ki je vložen po določenem roku. Zakon samo v zvezi z odgovorom ureja tako situacijo, ki pa ni primerna za analogno uporabo glede pritožbe.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi zato ni utemeljeno. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št 1/91-I in 45/I/94).