Jedro

AO+ zavarovanje je posebna oblika nezgodnega zavarovanja, ki spada med prostovoljna pogodbena zavarovanja. V taki pogodbi in splošnih pogojih, ki so njen sestavni del, je dopusten tudi dogovor, da je zavarovalnica dolžna povrniti le nekatere od pravno priznanih škod. Po 1. členu pogojev AO+93-NM se je zavarovalnica zavezala povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb ob uporabi motornega vozila, na katero je vezano to zavarovanje, utrpi upravičenec. Tožnikova škoda ni posledica telesnih poškodb ob uporabi motornega vozila. Njen vzrok je v akutni reakciji na stres ob dogodku, torej v njegovi duševni sferi in ne v telesni poškodbi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je kot voznik avtocisterne dne 13.1.1996 zletel s ceste in ga je med prevračanjem vozila vrglo skozi sprednje vetrobransko steklo. V bolnici so kljub številnim preiskavam diagnosticirali le pretres možganov, vendar se je tožnikovo zdravstveno stanje postopoma slabšalo, leta 1998 so ga invalidsko upokojili, sedaj pa je nepokreten in inkontinenten. Od tožene zavarovalnice, s katero je bilo sklenjeno zavarovanje imetnika in voznika za škodo zaradi telesnih poškodb - AO+93-NM, je zahteval plačilo odškodnine v valoriziranem znesku cele zavarovalne vsote 8,000.000 SIT.

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Obe sodišči sta ocenili, da tožnikova škoda ni krita s sklenjenim zavarovanjem, kar ni posledica telesne poškodbe, pač pa akutne reakcije na stres ob samem škodnem dogodku in tožnikove osebnostne strukturiranosti.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma tako spremembo sodbe prvega sodišča, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnik se ne strinja s sprejeto razlago prvega člena splošnih pogojev in zatrjuje, da toženka ni imela v mislih tako ozke interpretacije, kot jo je zavzelo sodišče druge stopnje. To tudi samo ugotavlja, da je tožnikov primer izjemen. Ravno zaradi izjemnosti in torej majhne rizičnosti takih primerov zavarovalnica takega namena ni mogla imeti. Omejitve so zato vgrajene le v 3. členu splošnih pogojev. Gre za nejasno določilo, saj si ga je tudi sodišče prve stopnje v prvem sojenju drugače razlagalo. Nepravilna je zato razlaga v smislu dobesednega pomena uporabljenih izrazov, pač pa je treba iskati skupen namen pogodbenikov oziroma odločiti v korist šibkejše stranke. Pri uveljavljanju procesne kršitve se revizija sklicuje na mnenje dr. M., da so posledice nastopile zaradi poškodbe možganov, saj je bil tožnik prej popolnoma zdrav. Čeprav izvedenka prof. dr. T. v razpoložljivi zdravstveni dokumentaciji pred obravnavano nesrečo ni našla podatka o kakšnih pomembnih motnjah, je brez negativnih psihičnih izvidov ocenila, da naj bi šlo pri tožniku za konverzivno osebnostno strukturo in da tožnikovo sedanje stanje ni povezano s pretresom možganov. Glede teh okoliščin sodišče druge stopnje nima jasnih razlogov. Podrejno revizija še uveljavlja, da bi lahko sodišče druge stopnje odločilo vsaj o odškodnini za prestane in bodoče telesne bolečine, o čemer je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage v izdelanih izvedenskih mnenjih, pa je kljub temu tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Revizija je bila vročen toženki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z zatrjevano nejasnimi razlogi o razhajanjih mnenj dr. M. in izvedenke prof. dr. T. oziroma Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani. Prvega mnenja pritožbeno sodišče ne omenja zato, ker ga tudi tožnik v pritožbi ni omenjal, sodišče prve stopnje pa je sprejelo mnenje tistega izvedenca, ki ga je samo določilo, ne pa mnenja dr. M., ki ga je za izdelavo zaprosil tožnik in na katerega sta imeli pripombi obe pravdni stranki.

Sedanje tožnikovo stanje je v izvedenskem mnenju navedene komisije diagnosticirano z disociativno motorično motnjo, ki jo je sprožila tožnikova akutna reakcija na stres in nato ob njegovi osebnostni strukturiranosti še posttraumatska stresna motnja. Po mnenju izvedencev nevrološke in psihiatrične stroke pretres možganov ni vzročno povezan s tožnikovim sedanjim stanjem. Dejanski vzrok tožnikove nepremoženjske škode je njegova akutna reakcija na stres ob prometni nesreči. Ta odločilna ugotovitev obeh sodišč je dejanske narave in je tožnik zaradi prepovedi uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ne more več izpodbijati. Zato tudi iz tega razloga ni upoštevno revizijsko sklicevanje na mnenje dr. M., da naj bi v prometni nesreči prišlo tudi do take poškodbe možganov, da je bila ta izključni vzrok tožnikovega sedanjega stanja.

Zmotno je revizijsko stališče o nejasni določbi 1. člena pogojev AO+93-NM, ki da jo je zato treba razlagati po skupnem namenu pogodbenikov oziroma v tožnikovo korist (drugi odstavek 99. člena in 100. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika - OZ). O tem je pritožbeno sodišče navedlo obširne in pravno utemeljene razloge na tretji do šesti strani svoje sodbe. Revizijsko sodišče jih v celoti sprejema in jih le glede na revizijsko vztrajanje na kratko povzema. AO+ zavarovanje je posebna oblika nezgodnega zavarovanja, ki spada med prostovoljna pogodbena zavarovanja. V taki pogodbi in splošnih pogojih, ki so njen sestavni del, je dopusten tudi dogovor, da je zavarovalnica dolžna povrniti le nekatere od pravno priznanih škod. Po 1. členu pogojev AO+93-NM se je zavarovalnica zavezala povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb ob uporabi motornega vozila, na katero je vezano to zavarovanje, utrpi upravičenec. Tožnikova škoda ni posledica telesnih poškodb ob uporabi motornega vozila. Njen vzrok je v akutni reakciji na stres ob dogodku, torej v njegovi duševni sferi in ne v telesni poškodbi. O telesni poškodbi govorimo takrat, ko gre za delovanje zunanje sile na oškodovančevo telo. Navedena določba 1. člena pogojev je zato tudi po presoji revizijskega sodišča jasna in jo je treba uporabiti tako, kot se glasi (prvi odstavek 99. člena ZOR). Izjemnost tožnikovega primera ni razlog, da bi se jasna pogodbena določba razlagala drugače. Zato revizijsko sodišče k pravilnim razlogom pritožbenega sodišča le še dodaja, da je obseg zavarovalnega kritja razviden tudi iz samega poimenovanja pogojev kot pogojev za zavarovanje imetnika in voznika za škodo zaradi telesnih poškodb, pa tudi iz same zavarovalne police, ki se v točki II.

sklicuje prav na te pogoje, navede njihovo poimenovanje in opredlitev (priloga pod B 3 spisa).

Zmoten je revizijski očitek sodišču druge stopnje, da bi lahko samo odločilo vsaj o odškodnini za prestane in bodoče telesne bolečine, o katerih naj bi bilo dovolj podlage v samih izvedenskih mnenjih. Ker sta sodišči ugotovili, da ni podan sam temelj iz zavarovalne pogodbe, pritožbeno sodišče in tudi prvostopenjsko sodišče nista niti mogli niti smeli odločiti o posameznih oblikah tožnikove nepremoženjske škode.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.