Jedro

Že izpolnitev pogoja po 39. členu ZDZdr, da si oseba povzroča hudo premoženjsko škodo, zadostuje za zadržanje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zadržani osebi v celoti omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in se jo zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike najdlje do vključno 27.7.2022. 2. Zoper ta sklep se je pritožila zadržana oseba po odvetniku. Pritožbo vlaga iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga razveljavitev sklepa in odpravo izrečenega ukrepa, podrejeno vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da zadržana oseba ne ogroža sebe niti koga drugega, še manj pa ogroža kakršnokoli premoženje. Nevarnost, da bi oseba ogrožala svoje življenje ali življenje drugega, mora biti konkretna, realna in ne abstraktna, kar opisuje v mnenju izvedenka in sprejema sodišče. Iz izpodbijanega sklepa ni jasno, ali je osebi dejansko počila pnevmatika (kar navaja sprejeta oseba), ali je prišlo do zapletov z avtomobilom, kar je navedeno v izpodbijanem sklepu v drugi in četrti vrstici na četrti strani sklepa, ali pa je dejansko prišlo do nesreče, kar pa je navedeno v deseti vrstici na četrti strani izpodbijanega sklepa. Sodišče bi moralo veliko bolj natančno pojasniti, kaj se je z izposojenim avtomobilom dejansko dogajalo. Nesreče na cestah se dogajajo vsakodnevno, pa to ni razlog, da se posameznike zadrži na zdravljenju. V izpodbijanem sklepu ne najdemo zapisa, kakšna realna in konkretna nevarnost bi nastala z izpustitvijo sprejete osebe na prostost. Zgolj pavšalno navajanje in hipotetično pojasnjevanje, da bi ob diagnosticirani epilepsiji ter istočasnem pitju alkohola (sprejeta oseba je pojasnila, da je alkohol uživala po zapletih z vozilom in ne v času vožnje oziroma pred njo – nasprotnega dokaza ni) vožnja vozila lahko bila življenjsko ogrožujoče stanje, ne zadostuje. Da bi bila nevarnost konkretna, realna in ne abstraktna, bi moralo biti izpolnjenih več pogojev – da bi sprejeta oseba vozila, da bi pila alkohol, da bi prišlo do nesreče in da bi bila nesreča hujša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je postopek potekal v skladu z določili Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr2), glede na ugotovljena dejstva pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Sklep ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih.

5. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu imajo oporo v izvidu in mnenju izvedenke dr. A. A. in zaslišanju nasprotnega udeleženca. Na podlagi teh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr za začasno omejitev svobode nasprotnemu udeležencu. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju, izhaja, da pri nasprotnem udeležencu obstoji znana bipolarna motnja razpoloženja, ki je v zadnjem obdobju poslabšana v smislu maničnega poslabšanja, ki pa se kaže tudi skozi mešano sliko motenj razpoloženja. Iz podatkov svojcev je razvidno, da je poslabšanje že dlje časa in ga bolezen pomembno ovira v funkcioniranju. Posledično si je naredil veliko premoženjsko škodo, preko 100.000,00 EUR, do katere tudi danes ni kritičen in jo racionalizira. Pritožba navedene ugotovitve obrazloženo ne izpodbija. Glede na navedeno je podan pogoj po 39. členu ZDZdr, da si oseba povzroča hudo premoženjsko škodo. Že izpolnitev tega pogoja zadostuje za zadržanje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je izpolnjen tudi pogoj hudega ogrožanja svojega zdravja in tudi življenja sebe in drugih oseb. Pritožba izpodbija ugotovitev o vožnji avtomobila pod vplivom alkohola, češ da je prišlo do pitja alkohola šele po nesreči, ne izpodbija pa ugotovitve sodišča, da je bil nasprotni udeleženec v času prometne nesreče pod vplivom droge (urin pozitiven na kokain). Takšna vožnja je konkretno ogrožanje sebe in drugih, posebej še ob hkratno diagnosticirani epilepsiji. Zaradi akutnega poslabšanja bolezni sta udeleženčeva presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja hudo moteni. Do svojega stanja je minimalno kritičen. Glede na akutno poslabšanje duševne motnje, ki je huda in kronična duševna motnja, je tudi po oceni pritožbenega sodišča edina možnost zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike. Zato ni bistveno, kar poudarja pritožba, kako točno je prišlo do prometne nesreče in da hude posledice dejansko še niso nastale. Pomembno je, da je dejansko prišlo do ogrožanja sebe in drugih zaradi vožnje pod vplivom drog ob hkratnem obstoju duševne motnje in epilepsije.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, saj v tem trenutku ne bi bile zadostne in jih udeleženec tudi ne sprejema, saj pravi, da nima duševne motnje. Druge oblike zdravljenja ne bi odvrnile opisanega ogrožanja.

7. Tudi trajanje zadržanja je določeno ustrezno. Po strokovni oceni izvedenke je potreben čas štirih tednov, da bodo lahko ponovno uvedli ustrezno zdravljenje z zdravili, ki potrebujejo več tednov, da izrazijo svoje delovanje na znake bolezni, kot so prisotni pri obravnavani osebi, izvedena bo tudi ustrezna diagnostika (tudi za epilepsijo). Ker je sodišče svoj zaključek o potrebnem času zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve naredilo na podlagi mnenja izvedenke psihiatrične stroke, pritožbeno sodišče vanj ne dvomi, nasprotna pritožbena navedba pa je neutemeljena.

8. Glede na navedeno so tudi po oceni pritožbenega sodišča podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr. Poseg v udeleženčeve ustavnopravno varovane pravice ima torej vso potrebno zakonsko podlago.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik ne uveljavlja nobene kršitve postopka pred sodiščem prve stopnje, samo pa prav tako ni zaznalo nobene od tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1 in v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 77/2008 s spremembami