Jedro

Pri kaznivih dejanjih, s katerimi se zdravje ljudi močno ogroža in med taka spada tudi obtožencu očitano kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ, zadošča že manjša stopnja ponovitvene nevarnosti kot pri tistih kaznivih dejanjih, s katerimi ta varovana dobrina ni ogrožena v tolikšni meri.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega A.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 20.1.2001 na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obtoženega A.V. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije podaljšalo pripor. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 6.3.2001 zavrnilo pritožbo zagovornika obtoženega A.V. kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je dne 14.3.2001 zagovornik obtoženega A.V. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP zaradi kršitve določil 201. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklepa sodišč prve in druge stopnje o podaljšanju pripora razveljavi ter zadevo vrne zunajobravnavnemu senatu Okrožnega sodišča v Mariboru v novo odločanje, podrejeno pa, da pripor zoper obtoženega A.V. odpravi.

Vrhovna državna tožilka B.B. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ne držijo navedbe vložnika zahteve, da je kršen 201. člen ZKP, ker naj ne bi bil podan utemeljen sum, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, saj je iz spisovnih podatkov razvidno, da je obtožnica pravnomočna in da že teče glavna obravnava. Med ostalimi navedbami v zahtevi pa zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti predmet obravnave v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodišče je v pravnomočnem sklepu obrazložilo tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti, s tem da se je sklicevalo na razloge, navedene v prejšnjih sklepih.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pritrditi je treba vložniku zahteve, da je obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, temeljni pogoj za pripor. Ko sodišče odloča o priporu in ugotovi, da ta pogoj ni podan, mora pripor zoper obdolženca takoj odpraviti. To pa ne pomeni, da utemeljen sum ni podan, če sodišče v vsakem sklepu o podaljšanju pripora vsakič znova ne našteje okoliščin, na podlagi katerih je ugotovilo tako stopnjo verjetnosti storitve kaznivega dejanja. Po pravnomočnosti obtožnice zadošča, da se sodišče, ko obrazlaga obstoj utemeljenega suma, nanjo sklicuje. Le v primeru, če se po pravnomočnosti obtožnice pokažejo take okoliščine, ki bi lahko utemeljenost suma omajale v tolikšni meri, da bi to narekovalo odpravo pripora, mora sodišče dejstva v razlogih sklepa izrecno oceniti.

Zagovornik obtoženega A.V. poudarja, da bi moralo sodišče na podlagi 83. člena ZKP iz spisa izločiti poročilo tajnega policijskega delavca (TPD), ker da vsebuje uradne zaznamke, kaj naj bi temu povedala obtožena A.V. in V.P. Enako bi po vložnikovem mnenju na podlagi 4. odst. 154. člena ZKP sodišče moralo ravnati tudi z videoposnetkom, na katerem je posnet A.V., ki se vozi v avtomobilu, ter audio kaseto s pogovorom, v katerem domnevno sodeluje tudi A.V. Po trditvah v zahtevi gre za nedopustna dokaza, pridobljena v nasprotju z odredbo preiskovalnega sodnika, s katero je ta dovolil uporabo posebnih metod in sredstev proti V.P., kar da izhaja tudi iz pričevanja koordinatorja akcije T.G. Na ta način vložnik zahteve izraža svoje stališče, da se sklep o utemeljenosti suma opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka, za katere je v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. V tej fazi kazenskega postopka lahko vložnik predlaga, da se te listine na podlagi 3. odstavka 340. člena ZKP izločijo iz spisov. O takem predlogu mora sodišče odločiti s posebnim sklepom, na ta način pa je mogoče preizkusiti utemeljenost teh vložnikovih trditev. V postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora pa glede na določbo 1. v zvezi s 4. odst. 420. člena ZKP tega ni mogoče storiti.

Z navedbami, da obstaja uradno poročilo Interpola, da je bil obtoženi A.V. dne 6.1.2000 v S. in ne na H.P., da iz dokumentacije avtoservisa izhaja, da so obtoženčevo vozilo sprejeli ob 9.09 uri, iz poročila TPD pa, da je obtoženec peljal avto na servis ob 16. uri ter da bi preverka pokazala, da je bil tajni policijski delavec sprejet v slovensko državljanstvo najverjetneje po aprilu 2000, to je po zaključku "predmetne akcije", pa obtoženčev zagovornik uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

V izpodbijanem pravnomočnem sklepu sodišče ugotavlja, da se okoliščine, ki pri obtoženem A.V. kažejo na ponovitveno nevarnost, niso v ničemer spremenile. V sklepih, ki jih je v razlogih naštelo in se nanje sklicevalo, je bilo ugotovljeno, da je sodišče zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti sprejelo na podlagi teže kaznivega dejanja, saj naj bi obtoženi A.V. sodeloval pri prodaji 498,65 g heroina, ki spada med najnevarnejša mamila. Kaznivo dejanje naj bi storil kljub vedenju, da je pred istim sodiščem zoper njega v teku kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Ta obtoženec naj bi sodeloval v organizirani skupini za prodajo mamil in naj bi imel tudi pomembno vlogo na področju trgovanja z mamili, kar izhaja iz posebnega pogovora med tajnim policijskim delavcem in obdolženim V.P. Na podlagi teh okoliščin, ki se po presoji sodišča niso spremenile, je sodišče v pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je pri obtožencu še vedno podan priporni razlog po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Presoja utemeljenosti zahteve s tega vidika zato pokaže, da vložnik zahteve nima prav, ko navaja, da pravnomočni sklep o teh odločilnih dejstvih nima razlogov.

Z zatrjevanjem, da obtoženca v zadevi, v kateri je bila zoper njega zahtevana preiskava zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, ne obremenjuje nobena priča, obtoženčev zagovornik izpodbija v pravnomočnem sklepu navedeno dejansko stanje, kolikor je sodišče tudi na to okoliščino oprlo svoj sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti. Iz tega razloga, kar je bilo že povedano, pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Sodišče je v pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je podaljšanje pripora zoper obtoženca neogibno potrebno in tako izrazilo svoje stališče, da z milejšimi ukrepi pri obtožencu ponovitvene nevarnosti ni mogoče odpraviti in na ta način zagotoviti varnost ljudi. Pri izbiri ukrepa mora sodišče upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim (2. odstavek 192. člena ZKP), torej je pripor ukrep izrazito subsidiarne narave. Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvi v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da z milejšimi ukrepi, tudi s hišnim priporom ne, ponovitvene nevarnosti pri obtožencu ni mogoče odpraviti. Pri kaznivih dejanjih, s katerimi se zdravje ljudi močno ogroža in med taka spada tudi obtožencu očitano, zadošča že manjša stopnja ponovitvene nevarnosti kot pri tistih kaznivih dejanjih, s katerimi ta varovana dobrina ni ogrožena v tolikšni meri. Današnje možnosti medsebojnega komuniciranja so takšne, da tistemu, ki pozna vire za nabavo večjih količin mamila in ljudi, ki so ga pripravljeni razpečati, omogočajo koordinacijo in vodenje tovrstnih prepovedanih poslov tudi iz hišnega pripora. Ne gre torej zgolj za to, da ni nobene nevarnosti, da bi obtoženec kar v dnevni sobi svoje hiše, kot zadevo poenostavljeno prikazuje vložnik zahteve, prodajal heroin. Izpodbijani pravnomočni sklep je tudi v tem pogledu zato zakonit. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da zdravstveno stanje obtoženega A.V. ni takšno, da bi moglo vplivati na odpravo pripora, saj ima obtoženec v priporu zagotovljeno vso zdravniško pomoč in mu bo, če bo to potrebno, nudena tudi izven zavoda. Vložnik zahteve z ničemer ni izkazal, da obtoženec, kljub svoji zahtevi, od zavodskega zdravnika ni mogel dobiti zdravstvene dokumentacije, iz katere da naj bi bilo mogoče ugotoviti, kako slabo da je obtoženčevo zdravstveno stanje.

Navedba v zahtevi, da je obtoženi A.V. dne 9.11.2000 predlagal, da se postopek zoper njega izloči, ker da s petimi soobtoženimi, tudi po opisu dejanj v obtožnici, nima nič skupnega in da bi na ta način sodišče preprečilo vnaprejšnji "medijski linč" obtoženca, pri odločanju o zakonitosti sklepa o podaljšanju pripora ni upoštevna. Pristojno sodišče lahko do konca glavne obravnave iz tehtnih razlogov ali smotrnosti odloči, da se postopek o posameznih kaznivih dejanjih ali zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča posebej, ali pa odstopi drugemu pristojnemu sodišču (1. odstavek 33. člena ZKP).

Zoper sklep, s katerim je sodišče odredilo izločitev postopka ali zavrnilo predlog za izločitev postopka, ni pritožbe, prav tako pa zoper tak sklep po 1. v zvezi s 4. odstavkom 420. člena ZKP ni dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti.

Vložnik zahteve zatrjuje, da je pravno nevzdržno, da bi obtožena V.P. in V.A. isto kaznivo dejanje storila v sostorilstvu in v organizirani skupini, ki jo tvorita ravno onadva, vendar tudi na tej podlagi v tej fazi kazenskega postopka pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora ni mogoče izpodbijati.

Z navedbo v zahtevi, da obtoženec prosi za enake kriterije glede pripora, ki jih postavljajo druga sodišča, saj je splošno poznano dejstvo, da je bil glavnim obsojencem "gorenjske heroinske naveze" odrejen hišni pripor, ki je izključeval ponovitveno nevarnost, obtoženčev zagovornik po vsebini zatrjuje, da je bilo s podaljšanjem pripora kršeno načelo enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije.

Sodišče odloči samovoljno in arbitrarno v primeru, ko odloči drugače, kot sicer redno odločajo sodišča podobnih primerih. Odločitev v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ne odstopa od kriterijev, ki jih sodišča upoštevajo pri odločanju v primerljivo podobnih zadevah, ko odločajo, ali je podan priporni razlog ponovitvene nevarnost, zato nasprotna vložnikova trditev ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obtoženega A.V. zavrnilo kot neutemeljeno.