Jedro

Za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost konkretnim nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom. Ta mora biti dejansko podana. Ni pa pomembno, v kakšnih okoliščinah je tožnica živela v begunstvu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1570/98-10 z dne 19.8.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 23.9.1998. Z njo je ta v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava B. z dne 3.9.1997, s katero je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - begunke, za čas od 20.7.1941 do 15.5.1945 in priznane pravice iz tega statusa. Tožena stranka je ugotovila, da je bil tožnici priznan status na podlagi nepopolno zbranih dokazov in nejasnega dejanskega stanja. Zato je zadevo vrnila v ponovni postopek in odločanje, z navodili o dopolnitvi postopka: podrobno naj se zasliši stranka o razlogih za umik iz R. pri M. in jo pozove k predložitvi ustrezne listine, iz katere bo razvidna nameravana izselitev njenega očeta in družine.

Po mnenju sodišča prve stopnje je bila odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, v nadaljevanju ZZVN), je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom, ki morajo biti dejansko podani. Tudi po oceni sodišča, tožnica v postopku pred prvostopnim upravnim organom ni uspela nedvoumno dokazati, da je pobegnila pred nasiljem okupatorskih sil oziroma, da je pobegnila pred prisilno izselitvijo. V ponovljenem postopku pa ni potrebno ugotavljati, ali je bila tudi v begunstvu izpostavljena vojnemu nasilju okupatorja in ali je živela v hujših razmerah, kot drugi prebivalci. Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja na podlagi 2. odstavka 2. člena ZZVN zadostuje, da je oseba pred dokazano prisilno izselitvijo pobegnila.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 72. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS). Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in prizna status žrtve vojnega nasilja, podrejeno pa, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Že v tožbi je natančno opisala, da je pobegnila pred prisilno izselitvijo. Priče so v upravnem postopku skladno izpovedale, da se je družina B. izognila prisilni izselitvi tako, da je dne 20.7.1941 zbežala iz R. pri M. v L. O tem obstaja tudi brošura "Lovrenško osvobojeno ozemlje". Ta ni bila upoštevana. Dvakrat zaslišane priče so izpovedale, da je družina B. izvedela, da bo izseljena. Zato so pobegnili najprej v L., potem pa v S. in K. Sodišče je zadevo obravnavalo površno. Ni razpisalo glavne obravnave. To pomeni bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. To je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. O pobegu družine je že v letu 1946 pisal tudi tožničin oče v svoji avtobiografiji. Zato je jasno, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in v posledici tega tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno pred upravnim organom prve stopnje (še) ni moglo biti dejanska podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Za popolno ugotovitev dejanskega stanja bo treba, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, pred odločitvijo o uveljavljanem statusu, dopolniti postopek, po napotkih tožene stranke. Aktivno dokazno breme mora seveda nositi tožeča stranka, še zlasti pri iskanju morebitnih očetovih sodelavcev ali drugih prič, ki bi izpovedale, da je bil tudi tožničin oče (oziroma celotna družina B.) na seznamu okupatorja za izselitev. V ponovljenem postopku bo treba ugotoviti vse okoliščine, na podlagi katerih bo nedvoumno dokazano, da je tožnici in njeni družini resnično grozila konkretna nevarnost prisilne izselitve in da so zaradi tega morali pobegniti. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da je za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost konkretnim nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom. Ta mora biti dejansko podana. Ni pa pomembno, v kakšnih okoliščinah je tožnica živela v begunstvu.

Pritožbeno sodišče tudi zavrača pritožbeni ugovor, da je zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Tožnica glavne obravnave v tožbi niti ni zahtevala. Pa tudi sicer je popolna ugotovitev dejanskega stanja, ki je potrebna za odločitev o pravici, ko gre za zadevo, ko prav vse odločilne dejanske okoliščine še niso jasne, predvsem stvar samega upravnega postopka.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.