Jedro

V novem postopku ni mogoče drugače ugotavljati istega dejanskega stanja in drugače ocenjevati dokazov, ki so že bili izvedeni in ocenjeni s strani pristojnega sodišča, prav tako pa ni mogoče v enem sodnem postopku izvedenih dokazov ponavljati oziroma dopolnjevati in na njihovi podlagi ponovno odločati o delazmožnosti na podlagi istega zdravstvenega stanja, glede katerega je bilo s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da je bilo takšno, da ni bilo razlogov za bolniški stalež.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb disciplinskih organov pri toženi stranki, s katerimi je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi reintegracijski in denarne zahtevke tožnika. Ugotovilo je, da je tožnik storil očitano kršitev delovnih obveznosti in da je zanjo odgovoren, disciplinski ukrep pa je bil izrečen zakonito. Tožnik v dneh 6.3., 8.3. in 9.3.1999 ni odigral vloge v gledališki predstavi, po pravnomočni sodbi socialnega sodišča pa v tem času ni bil upravičeno odsoten z dela, ker ni bilo ne dejanske ne pravne podlage za priznanje bolniškega staleža. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Odločilno dejstvo je, ali je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo ali ne. O tem vprašanju je bilo pravnomočno odločeno v socialnem sporu, zato sodišče v delovnem sporu ni bilo dolžno izvajati še dodatnih dokazov o tem vprašanju. Že v disciplinskem postopku je bil ugotovljen negativni vpliv tožnikovega ravnanja na delovni proces, kar je potrdilo in obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Ugotovljena je bila tudi tožnikova krivda in sicer namerno neizpolnjevanje delovnih dolžnosti. Tožnik v spornem obdobju ni mogel biti v zmoti, saj je razpolagal samo z mnenjem o začasni zadržanosti z dela zaradi bolezni do 21.2.1999. Šele 22.5.1999 je bilo izdano drugačno mnenje, ki pa je bilo s pravnomočno sodbo spremenjeno.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča stranka revizijo izrecno le zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je materialno pravo napačno uporabilo zato, ker "ni obrazložilo niti pojasnilo, niti odločilo zakaj ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka". Sodba v tem delu nima razlogov "in gre za bistveno kršitev postopka". Tožniku je zdravnik izdal potrdilo, da je nesposoben za delo, zaradi administrativnih napak pri izdaji potrdila pa tožnik ne more nositi posledic. Bistveno je, da tožnik iz zdravstvenih razlogov za delo ni bil sposoben. Tožniku ni bila dokazana krivda za to, da ni hotel delati. "Zgolj podrejeno" še navaja, da odločba disciplinske komisije in pritožbenega organa ne vsebujeta utemeljitev in dokazov, da bi bil zaradi tožnikove odsotnosti podan neposredni negativni vpliv na potek delovnega procesa.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja izrecno, z navedbo določb ZPP, ki naj bi bile kršene. Z revizijskimi navedbami o "kršitvi postopka" zmotno utemeljuje "napačno uporabo materialnega prava". Pa tudi kolikor bi se take navedbe štele kot uveljavljanje revizijskega razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), so te očitno neutemeljene. Izpodbijana sodba se opredeli do vprašanja zavrnitve predlaganih dokazov (obrazložitev na peti strani spodaj in šesti strani zgoraj). Obrazložitev je res kratka, toda povsem jasna in zadostna, da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Enako velja za očitek o neobrazložitvi krivde tožnika. Izpodbijana sodba ima tudi o tem jasno navedene razloge (stran 7 in 8 izpodbijane sodbe).

V preostalem delu revizija ne utemeljuje ne domnevno zmotne uporabe materialnega prava in ne drugih kršitev določb pravdnega postopka, temveč poskuša uveljaviti nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Med dejanska spadajo tako vprašanje tožnikove sposobnosti za delo kot vprašanje posledic njegovega ravnanja na delovni proces pri toženi stranki.

Glede tožnikove (ne)sposobnosti za delo v spornem času (začetek marca 1999) je treba upoštevati, da je tožnik kot opravičilo za svojo odsotnost z dela oziroma za neopravljanje dela navajal svoje zdravstveno stanje. Sodišči sta svojo odločitev oprli na pravnomočno sodbo v socialnem sporu, torej posredno na dejansko stanje, ki ga je za svojo odločitev ugotovilo in upoštevalo socialno sodišče. Revizijsko sodišče je že večkrat odločalo v podobnih zadevah, med drugim tudi v zadevi, ki jo navaja tožena stranka v odgovoru na revizijo. Praviloma je sicer šlo za spore o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela (in posredno za neopravljanje dela), pri tožniku pa gre za očitek neopravljanja dela (in posredno neupravičeno odsotnost z dela). Toda razlog za eno ali drugo ravnanje delavca je isti: zatrjevana nemožnost opravljanja dela iz zdravstvenih razlogov.

Ugotavljanje bolezni, potrebnega zdravljenja in v tej zvezi tudi ugotavljanje vpliva zdravstvenega stanja na delovno zmožnost posameznika, je strokovno medicinsko vprašanje. Gre za dejansko vprašanje, dejansko ugotovitev, na podlagi katere je možno uveljavljati tako pravice iz zdravstvenega zavarovanja kot pravice iz delovnega razmerja.

Kolikor gre za razlog začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, je z vidika pravic in obveznosti iz delovnega razmerja pomen in utemeljenost tega razloga pristojno presojati delovno sodišče v delovnem sporu. Z vidika pravic iz zdravstvenega zavarovanja pa o vprašanju začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni odloča sodišče v socialnem sporu oziroma predhodno o tem v skladu z določbami ZZVZZ in Pravil odločajo organi zdravstvenega zavarovanja. Sodišče v delovnem sporu ni vezano na (negativno) ugotovitev organov zdravstvenega zavarovanja in socialnega sodišča o začasni zadržanosti z dela zaradi bolezni v smislu Pravil (torej za potrebe odločanja o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja), temveč lahko za potrebe odločitve v delovnem sporu v okviru določb 8. člena ZPP (načelo proste presoje dokazov) tudi samo ugotavlja okoliščine o upravičenosti odsotnosti z dela z vidika dejanske zdravstvene nezmožnosti za delo (tako na primer sodba VIII Ips 236/2004 z dne 5.4.2005).

Toda v obravnavani zadevi je bistvena dejanska ugotovitev (na katero je revizijsko sodišče vezano), da tožnik v spornih dneh marca 1999 svojega dela ni opravil, čeprav takrat za to obdobje ni imel odobrenega bolniškega staleža, ne s strani svojega zdravnika ne s strani zdravniških komisij oziroma Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Z dnem, ko je bil po njihovem mnenju glede na svoje zdravstveno stanje sposoben za delo, bi moral tožnik priti na delo. Morebitno nestrinjanje s strokovnim mnenjem ali vložitev zahteve za izdajo odločbe, tožnika ni odvezovalo, da se ravna po zdravniškem mnenju. Ta mnenja so obvezna tako za zavarovanca kot njegovega osebnega zdravnika (239., 244. in 246. člen Pravil). Tožniku je bil bolniški stalež zaključen z 21.2.1999 (mnenje zdravniške komisije I. stopnje z dne 18.2.1999, potrjeno z mnenjem zdravniške komisije II. stopnje z dne 9.3.1999). Tožnik torej za 6., 8. in 9.3.1999 ni imel zdravniškega opravičila, da svojega dela ni mogel opraviti.

Šele kasneje in za nazaj se je ugotavljalo, ali so morda le obstajali zdravstveno upravičeni razlogi za tožnikovo odsotnost z dela, vendar je bilo s pravnomočno sodbo v socialnem sporu ugotovljeno, da zdravstveno utemeljenih razlogov za odsotnost tožnika z dela za čas od 22.2. do 10.3.1999 ni bilo. Pri taki odločitvi je za odločitev v delovnem sporu nepomembno, kako ali zakaj ni prišlo že po predpisanem postopku do pravočasne odločitve zdravniških komisij.

Sodišče je v socialnem sporu odločalo o tožbenem zahtevku delodajalca za odpravo odločitev organov ZZZS o upravičenosti tožnika do bolniškega staleža tudi v spornem obdobju. Bolniški stalež sam po sebi ni pravica niti iz zdravstvenega zavarovanja niti iz delovnega razmerja, ampak je dejanska okoliščina, ki je podlaga za uveljavljanje dveh pravic: pravice do denarnega nadomestila po predpisih zdravstvenega zavarovanja in pravice do upravičene odsotnosti z dela s pravico do nadomestila po predpisih o delovnih razmerjih. To pomeni, da je socialno sodišče pravnomočno odločilo o stanju (razmerju), ki je v tem sporu samo glede uveljavljanih zdravstvenih razlogov in možnosti priznavanja pravic iz tega naslova predhodno vprašanje (prvi odstavek 13. člena ZPP). To ne pomeni, da tožnik ne bi mogel iz kakšnih drugih razlogov, ki niso bili že zajeti s pravnomočno sodbo socialnega sodišča, dokazovati upravičenosti svoje odsotnosti z dela v spornem obdobju. Toda v novem postopku ni možno drugače ugotavljati istega dejanskega stanja in drugače ocenjevati dokazov, ki so že bili izvedeni in ocenjeni s strani pristojnega sodišča in ni možno v enem sodnem postopku izvedenih dokazov ponavljati oziroma dopolnjevati in na podlagi njih ponovno odločati o delazmožnosti na podlagi istega zdravstvenega stanja, za katerega je bilo s pravnomočno sodno odločbo, da je bilo tako, da ni bilo razlogov za bolniški stalež.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku na podlagi napotkov v razveljavitvenem sklepu po prvi odločitvi (sklep VDSS opr. št. Pdp 158/2000-3 z dne 15.3.2001) sklenilo (na obravnavi 24.5.2001), da o zdravstveno upravičeni odsotnosti z dela kot o predhodnem vprašanju ne bo odločalo samo, temveč bo počakalo, da o tem odloči socialno sodišče. To pomeni, da je štelo odločitev socialnega sodišča za pravnomočno odločitev pristojnega sodišča o predhodnem vprašanju, na katero je vezano (319. člen ZPP). Tožnik v zvezi s tem ne uveljavlja nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče pa po uradni dolžnosti izpodbijane sodbe iz teh razlogov ne more preizkušati.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilna odločitev sodišča, ki je potrdilo odločitve disciplinskih organov tožene stranke. Tožnik je storil očitano kršitev delovnih obveznosti, zanjo je odgovoren in disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja mu je bil izrečen zakonito. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega k odločitvi, krije tožena stranka sama svoje stroške tega odgovora (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).