Jedro

ZGD v 503. členu daje družbeniku procesno legitimacijo vložiti tožbo proti družbenikom, ki kršijo družbeniške dolžnosti v svojem imenu in za račun družbe. Da so podani predpisani pogoji tožeča stranka v tožbi zatrjuje in dokazuje, saj je navedla, da je predlagala skupščini družbe, da sprejme sklep o vložitvi tožbe, vendar ga skupščina ni sprejela (1. alinea 2. odst. 503. člena ZGD). Prav zato družba v tej pravdi ni stranka postopka. Glede na to, da sama ni vložila tožbe je njeno stališče o zatrjevanih kršitvah toženih strank znano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 4. odst. 503. člena ZGD-1 naložilo udeleženki, da mora v roku 15 dni založiti predujem v višini 150.000,00 SIT za plačilo sodne takse za tožbo.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. V pritožbi je navedla, da je tožba šikanozna in da v tožbi zatrjevana dejstva ne držijo. Dejansko je obstoj družbe ogrozila tožeča stranka, ker je opustila izvajanje osebnega dela v družbi. Tožba predstavlja procesni manever, da tožnica prepreči odškodninsko in izključitveno tožbo zoper njo. Tožba je tudi zgrešena glede pasivne legitimacije v njej niso navedeni vsi elementi odškodninske odgovornosti, niti ni višina zahtevka z ničemer izkazana. Udeležencu je zato naložena nesorazmerno visoka taksa. Procesno nevzdržno je, da se udeleženki nalaga obveznost, ne da bi se ji dalo možnost izjave v postopku.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je družbenica udeleženke. Navedla je še, da preostale tri družbenice udeleženke - tožene stranke kršijo družbeniške dolžnosti, saj so ustanovile konkurenčno družbo, ki opravlja enako dejavnost kot udeleženka s podobno firmo in na istem naslovu. Tožeča stranka s tožbo uveljavlja za račun udeleženke povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi zatrjevanih kršitev storjenih s strani toženih strank.

ZGD v 503. členu daje družbeniku procesno legitimacijo, da v takšnem primeru, če so izpolnjeni še drugi predpisani pogoji vloži tožbo v svojem imenu in za račun družbe. Da so podani predpisani pogoji tožeča stranka v tožbi zatrjuje in dokazuje, saj je navedla, da je predlagala skupščini družbe (udeleženke) dne 22.8.2006, da sprejme sklep o vložitvi tožbe, vendar ga skupščina ni sprejela (1. alinea 2. odst. 503. člena ZGD). Prav zato udeleženka v tej pravdi ni stranka postopka. Glede na to, da sama ni vložila tožbe je namreč njeno stališče o zatrjevanih kršitvah toženih strank znano. Zato so pritožbene trditve, s katerimi nasprotuje tožbenim trditvam nepomembne. Iz istih razlogov udeleženke ni bilo potrebno vključevati v postopek in ji tudi ne dajati možnost do izjave. V postopek se bodo pač morale vključiti tožene stranke.

V 4. odst. 503. člena ZGD je določeno, da stroške tega postopka krije udeleženka, saj se postopek vodi za njen račun. Zato ji je sodišče prve stopnje pravilno naložilo, da mora založiti predujem za stroške sodne takse za tožbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo višino predujma, kot to predvideva taksna tarifa za tožbo v pravdnem postopku. Pritožbena trditev, da je višina predujma nesorazmerno visoka, glede na neutemeljenost višine zahtevka ni upoštevna. Taksna obveznost za plačilo sodne takse je namreč nastala z vložitvijo tožbe in z navedbo vrednosti zahtevka. V primeru, da se bo izkazalo, da vložitev tožbe ni bila utemeljena pa bo udeleženka lahko od tožeče stranke uveljavila povrnitev teh stroškov kot to predvideva zgoraj citirana določba ZGD.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).